Jelka Mrak Dolinar v svoji knjigi "Brazde mojega življenja", med drugim opisuje razmere v ženskih zaporih, kjer sta bili skupaj s sestro Kristo, po monitiranem procesu obsojeni na 12 let prisilnega dela. Po petih letih in osmih mesecih neizmernega trpljenja v titoističnem »gulagu«, v katerem se je skupaj še z 700 jetnicami borila za svoje preživetje, za ohranitev civiliziranega sveta v razčlovečenih zaporih, je bila avtorica knjige leta 1951 pomiloščena.

Jože Možina v spremni besedi: Brez dvoma daje svojevrstno vrednost človeku teža njegovega spomina, izkustvo preživetega, posebej tistega, kar je pretrpel – in doba komunizma, ki je v preteklih desetletjih najbolj zaznamovala naš prostor in je nasilje uporabila za vezivo svojega obstoja, je na Slovenskem sistemsko mendrala življenja in usode velikega dela prebivalstva.

Jelka je pisanje spominov vzela kot dolžnost do resnice in do ljudi, ki so zaradi te trpeli. Spomine pa je lahko napisala predvsem zato, ker je represivni aparat ni zlomil in ker je svoje preganjalce po svojih močeh premagala na bojnem polju, ki se mu reče čista vest. Avtorica z njimi izpoljnjuje zvestobo svojemu nazoru in vrednotam. V svoji univerzalni razsežnosti delujejo katarzično; so ogledalo, ki ponuja pogled v obdobje, ki ga moramo poznati, da bi razumeli današnji čas in ga znali spreminjati na bolje.

Odlomki iz knjige:

Ali kdaj pomislimo, koliko tisoč slovenskih otrok je moralo ostati samih, brez staršev, ko je komunistična oblast pobila več kot 15 tisoč nedolžnih ljudi, med njimi mame, očete, brate in sestre teh otrok? Tem posvečam te spomine.

Ni čudno, če se je po prevzemu oblasti  s strani komunistov vse to dogajalo, saj se je uresničila napoved dveh slovenskih »Neronov«, Kardelja in Ribičiča. Edvard Kardelj je že leta 1938 povedal, da se bo vojne, če do nje pride, komunistična partija udeležila samo, če bo imela možnost za revolucijo.

Sramotno je, da je italijanska vojska, ki je povzročila slovenskemu narodu toliko gorja in trpljenja, lahko z vsemi zločinci, med njimi je bil tudi general Cerutti, mirno zapustila Slovenijo. To in Turjak sta najbolj verodostojen dokaz za to, kako so partizani kolaborirali s fašisti.

Prve dni po vojni: Naj omenim, da so bili nemški ujetniki od nas ločeni. V kapeli zavoda je bilo stisnjenih 600 domobrancev. Posebno z nemškimi oficirji in zdravniki pa je Ozna ravnala drugače. Zdravnik je šel v spremstvu udbovca nakupovat zdravila za nemške ujetnike. Ta nemška gospoda je imela privilegij, da se je lahko sončila na strehi, medtem ko so Slovenci umirali od lakote in žeje.

Slovenski Neron - Mitja Ribičič, ki je uničil ogromno življenj.

Magda mi je ob sprehodu proti Podutiku, blizu brezna, pripovedovala, da so se trupla likvidiranih ujetnikov iz škofovih zavodov napenjala tako, da je celo betonsko ploščo, ki je bila nad trupli, razneslo in da je potok Gradaščica postal rjavo krvav. Ko se je zaradi tega zastrupila neka partizanka, je oblast ukrepala in začela sanacijo brezna.

Spominjam se, kako sva 7. avgusta 1945 stali s sestro Kristo kot amnestiranki pred vrati izhoda iz sodišča. Tedaj je prišel mimo zloglasni Mitja Ribičič, naju pogledal in rekel stražarju: »Mrakovi pa že ne bosta amnestirani, odpelji ju nazaj!« Nisem slutila, koliko let ukradene mladosti mi je bilo s temi besedami zapečatenih. Nama s Kristo je ta »slovenski Neron« ukradel pet let in osem mesecev mladosti.

Komentiraj

Komentarji: