Jelka Mrak Dolinar v svoji knjigi "Brazde mojega življenja", med drugim opisuje razmere v ženskih zaporih, kjer sta bili skupaj s sestro Kristo, po monitiranem procesu obsojeni na 12 let prisilnega dela. Po petih letih in osmih mesecih neizmernega trpljenja v titoističnem »gulagu«, v katerem se je skupaj še z 700 jetnicami borila za svoje preživetje, za ohranitev civiliziranega sveta v razčlovečenih zaporih, je bila avtorica knjige leta 1951 pomiloščena.

Postajale smo nemirne in preplašene, ko so iz naše sobe odpeljali v devetem mesecu nosečo Francko Bitenc iz Podutika. Po porodu so ji otroka vzeli, ne da bi ji povedali, kam so ga odnesli.

V naši sobi je bilo tudi duševno prizadeto dekle, Mimi Brus. Kako so le mogli soditi prizadetemu dekletu! Bila je zelo nemirna in neučakana, v svoji boli pa je nekoč skočila celo paznici v lase. Sicer bi si to zaslužil sodnik, ki je bil v tem primeru in v še mnogih drugih bolj neprišteven kot ta reva.

Zaradi še dodatnega krivega pričevanja sva bili obsojeni na dvanajst let zapora – ob odobravanju pobesnele in nahujskane raje. Priča proti nama je bil Anton Strniša. K Strniši se je odpravila po sojenju najina »teta«, Kramarjeva mama, in mu predlagala, naj pove resnico: da to, kar je izjavil in kar je pričal, ni res. Rekel je, da so mu naročili, kaj naj govori. Da je Strniša tako pričal, se je s prošnjo nanj kot terenca obrnil z dopisom Mitja Ribičič.

V zaporu v gradu Rajhenburg: Kot strela z jasnega udari med nas novica, da je sotrpinka, ki je ležala pod oknom, dobila sporočilo, da se je smrtno ponesrečil njen oče. Hči pa je še bolj trpela, ker ni smela iti niti na pogreb lastnega očeta. Čutile smo njeno bolečino. Še dandanes imam v živem spominu, kako je reva jokala kljub tolažbi nad deklet zapornic.

Kmalu smo se pri pouku ruščine učili tudi o marksizmu-leninizmu, bratski Rusiji in Stalinu, dokler ni postal jezikovni pouk ideološki pouk. Mislila sem si: »Ne, mene pa že ne boste mogli prevzgojiti, saj sem doživela že preveč hudega.« Kako hudo je, da ti s politično propagando ukradejo motivacijo za učenje lepega jezika.

Neko nedeljo, lepega sončnega dne, ko sem skozi okno gledala ta lepi svet, poln zelenja – narava se je prebujala, ptiči so žvrgoleli – me je stisnilo pri srcu. Zgrabila sem in stiskala železne rešetke na oknu. Solze so mi tekle. Pred očmi mi je zaplesalo število let, ki jih bom morala prestati v zaporu. To so bili utrinki ukradene mladosti, ko ti srce krvavi od bolečine.

V Rajhenburgu sta nas obiskala Matija Maček in Mitja Ribičič. Vse v celici smo bile imenovane »kurbe«. Tega zmerjanja mi je bilo dovolj. Oglasila sem se: »Jaz ne, mogoče kdo drug.«

Ob spominu na začetek petinštiridesetega leta in pripovedovanju, koliko pokvarjencev in posiljevalcev je bilo med zasliševalci, še posebej na Teharjah, ko so najprej uničili poštenost deklet, potem pa jih na pol žive metali v razna brezna in rove, se sprašujem, kakšno je slovensko pravosodje, ko še po šestdesetih letih ni sodilo niti enemu zločincu rdečega režima.

Gradnja Ceste bratstva in enotnosti: Delale smo avtocesto na najtežjem terenu, saj mladinske brigade tam niso hotele delati, ker je bilo močvirje, zdaj pa še blato. Mladinske brigade so se uprle, sužnji 20. stoletja pa se takrat še nismo upali upirati.

Na vagonih, ki smo jih porivale, so stali oboroženi stražarji. Tedaj sem se v vsej grozi spraševala, ali so ti stražarji obdarjeni s kletvicami že od rojstva. Prekleli so nam vse od začetka do konca.

Ko so bili kamni položeni, je prišlo povelje, da niso položeni na pravi trasi in smo jih morale zopet pobirati s ceste. Od napornega dela, nedosegljivih norm in  brez odmora smo bile tako izmučene, da nismo mogle niti jesti niti spati. Po devetmesečnem garanju je prišel dan, ko je bilo konec garanja na prekleti Cesti  bratstva in enotnosti.

Po osamosvojitvi Slovenije: Obe s sestro Kristo sva dobili status žrtve vojnega nasilja in status žrtve komunističnega nasilja. Ko je Krista najin postopek izpeljala do konca, je z njej lastno zagnanostjo in voljo začela iskati pravico tudi za druge sotrpinke. Pred mano leži seznam 61 krivično obsojenih in njih pričanja, katerim je Krista nesebično pomagala do pozitivne rešitve vlog za rehabilitacijo.

Komentiraj

Komentarji: