Ne glede na to, ali je vaš svetovni nazor levičarski ali desničarski, se vam splača prebrati zgodbo Janeza Zdešarja iz knjige "Pričevalec težkih dni", v kateri podrobno opisuje svoj epski pobeg iz povojnega koncentracijskega taborišča Teharje v Ljubljano. Njegova zgodba je dokaz, kakšne vse prepreke lahko premaga človeški duh v želji po ohranitvi življenja. Spodaj so opisani odlomki iz knjige, predvsem o nevzdržnih razmerah, ki so vladale med taboriščniki v Teharjah.

Umor mojega strica in njegove žene, bil je župan v Horjulu pri Ljubljani, potem novice, ki so prihajale iz Notranjske, Dolenjske, o poboju duhovnikov, to so bila popolnoma jasna znamenja od vsega začetka, da za tem stoji neka brezbožna sila. Tudi če hoče osvoboditev slovenskega naroda, jo vendarle vodi na napačen način, pod napačno zastavo. Zato je bilo zame popolnoma nemogoče stopiti v tako odporniško organizacijo, ki dela v nebo vpijoče krivice, obenem pa oznanja socialno pravičnost.

Sedmega januarja 1943 je M.K. poročal o političnem sestanku, na katerem je skupina šestih oseb, od katerih je poimensko naveden samo Zdešar, govorila, zakaj bela garda sodeluje z Italijani. Najprej je treba uničiti večje zlo (komunizem), nato manjše zlo (Italijane).

V taborišču Teharje:

Vstajali smo, če lahko tako rečem ob sedmi uri. Do tedaj smo morali vsi ležati na tleh in še glave nisi smel dvigniti. Če je stražar opazil premikanje ali vstajanje, je začel tik nad nami streljati.  Veliko muke je tako napovedovano vstajanje in ležanje povzročilo tistim, ki so imeli drisko in niso mogli vzdržati. Morali so potrebo opraviti v hlače ali pa leže zraven drugih domobrancev. Kakšen smrad se je širil okoli, si lahko vsak sam misli. Nek domobranec ni mogel nekega jutra več zdržati. Nekaj minut pred sedmo se je v silnih bolečinah dvignil in šel proti stražarju, da bi ga prosil za dovoljenje za stranišče. Toda komaj je napravil nekaj korakov, ga je stražar brez besed ustrelil. Zvrnil se je na tla in se še dve uri boril v silnih bolečinah. Ko je izdihnil, so ga odnesli. Stražar pa se je smejal.

Okoli 16. junija so prišli domobranci iz skupine A, ki so jih uporabljali za delo, in na sredino našega prostora prinesli dve kadi. Tu smo od tedaj naprej sredi naših ležišč na nezagrnjenem prostoru v zasmeh dostojnosti in higienskim predpisom opravljali svojo potrebo. Bilo nas je tedaj okoli 600 na prostoru, velikem okoli 35 x 35 metrov.

Partizani so nam včasih kot psom metali kruh prek ograje, ko so se vračali ob obeda. Fantje so divje planili na koščke, se prerivali in se zanje borili. Partizani so se seveda smejali. Na noben način nismo mogli fantov prepričati, kako poniževalno je to. Lakota je bila hujša in ni več gledala na človekovo čast. Prav tako so nekajkrat metali med nas goreče ogorke cigaret, ki so jih prej kadili.

Ko je nekoč stražar rekel, da bomo vodo dobili le, če nesemo iz prostora na stranišče človeško blato, ki je bilo pri jarkih, sem ga tudi jaz z golo roko nesel ven.

Pobeg: Ves dan smo tekli in tekli po gozdeh in hostah, po dolinah in gričih proti vzhodu. Ne spominjam se o tem našem teku nič drugega, kot da smo dali iz sebe vse človeške moči, kolikor smo jih pač še imeli.

Prihod v Ljubljano: Prve tri tedne so mi neprestano zatekale noge. Brazgotine na podplatih bom nosil v dosmrtni spomin na beg.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Pričevalec težkih dni, avtor Janez Zdešar.

Komentiraj

Komentarji: