Nisem bil sirota, vendar smo takrat na Bregu živeli v vsesplošnem pomanjkanju, pa ne samo pri nas, ampak po vsej državi. Italija. Obljubljena dežela, kolesarska dežela. V tistih časih naš cilj niso bile medalje in naslovi, temveč hrana. Na dirke smo hodili, da smo jedli. Ko ugotavljam, da je bila naša motivacija hrana, dejansko ostanem brez besed. Pred štartom smo lahko jedli zrezke, maslo, kruh, makarone in špagete na vse možne načine, krekerje, piškote, torte, bombone, lahko smo pili sto in eno vrsto soka, vino, pivo. Vse to je ponujala Italija. Dirke se sploh ne spomnim. Vem samo, da sem ves čas razmišljal, ali bo tudi po njej toliko za jesti.

Za Slovence je bila Avstrija takrat povsem drug svet. Kot obsedeni smo kupovali v obmejnih marketih vse, kar se je kupiti dalo. Ne morem verjeti, da se je včasih kolona avtomobilov raztezala od predora Ljubelj pa vse do Podljubelja in da je bila čakalna vrsta na mejnem prehodu po šest ur in več. Avstrija je imela vse, kar smo si želeli. Kupovali smo kavo, riž, milko, praške, banane, pivo…
Tekst predstavlja odlomke iz knjige Dve uri resnice, avtor Franc Hvasti
Komentiraj
Dodaj komentar