Predsednik Zavoda Preporod Marjan Videnšek večkrat poudarja, da on nikogar ne zdravi, ampak zgolj informira ljudi o neizpodbitnih zakonih narave, ki lahko vsakemu človeku povrnejo zdravje, če se jih drži oz. če njegova bolezen še ni napredovala do pogubne faze. Po njegovem sta zelo pomembna vidika zdravja rastlinska prehrana in vzdrževanje fizične kondicije. Videnšek je med drugim maratonec in triatlonec. Leta 2011 je v Celovcu prvič uspešno zaključil t.i. železni triatlon (3.8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka), lani je sredi julija prečkal ciljno črto na ironmanu v švicarskem Zurichu, letos pa je ponovno premagal to 225 kilometrsko razdaljo v glavnem mestu avstrijske Koroške.

 

 

Zavod Preporod deluje že 20 let. Ali so cilji in poslanstvo zavoda še vedno isti kot na začetku? Ali danes lahko potrdite, da ste izbrali pravilno ime oz. naziv zavoda?

Ime Preporod je kar pravilno, saj smo neprestano priča ljudem, ki si s korenito spremembo načina življenja, predvsem prehranjevanja, bistveno izboljšajo kvaliteto življenja. Mnogi ozdravijo in preženejo bolezni, s katerimi so se prej neuspešno spopadali. Naše poslanstvo je, še naprej predstavljati izkušnje in spodbujati ljudi k zdravemu življenjskemu slogu in krepitvi zdravja. Zdravje je namreč izključno posledica zdravega načina življenja. Nekaterim je res težko razumeti, da si lahko človek velikokrat že s korenito spremembo načina življenja, povrne ljubo zdravje, tudi brez tako imenovanega zdravljenja. V dvajsetih letih delovanja in raziskovanja v tej smeri sem priča mnogim ljudem, ki so premagali bolezni s pomočjo prehranskega razstrupljanja in s spremembo življenjskega sloga.

 

 

Marjan Videnšek

 

Čakati na čudežne tabletke in terapije je pogubno

 

V Sloveniji je vedno več bolnih ljudi, čakalne vrste za zdravljenje so vse daljše, ljudje so veliko odsotni iz služb zaradi bolezni. Kaj bi kot predsednik zavoda Preporod svetovali tem ljudem?

Priti k pameti in se dosledno usmeriti v zdravo in modro življenje brez uničujočih navad in zasvojenosti. Čakati na čudežne tabletke in terapije, ki naj bi obvarovale človeka pred vse številnimi boleznimi, je pogubno. Vsak lahko sam največ stori za svoje zdravje. Na srečo je danes veliko spodbudnih in lepih zgledov, ki prepričajo in pritegnejo vse več ljudi.

 

Če bi bili vi zdravstveni minister, kaj vse bi spremenili in naredili v svojem mandatu?

Nujno bi aktiviral sektor na ministrstvu za zdravje, ki na papirju že obstaja – Sektor za krepitev zdravja in zdrav življenjski slog. Z veliko manj denarja bi preprečili veliko več bolezni in zmanjšali število obolelih. Usposobili bi armado motivatorjev zdravega načina življenja, ki bi delovali po vseh krajih naše lepe Slovenije in bi prinašali pravi blagoslov med ljudi. Statistike bolezni, bi se hitro popravljale, vrste v ordinacijah bi se zmanjševale. Ne bi bilo potrebno uvoziti 1000 zdravnikov, kot napovedujejo… Da o nepotrebnih mukah in trpljenju sploh ne govorim. Seveda je to samo za odgovorne ljudi, ostali pač nadaljujejo svojo pot v propad. Naravna selekcija pač.

 

Medicina ni usposobljena za odpravljanje vzrokov bolezni

 

Verjetno je problem tudi študij na medicinskih fakultetah, kjer bodoče zdravnike učijo predvsem o boleznih, ne pa o zdravju.

Medicina rešuje življenja v hudih akutnih krizah, poskrbi za poškodbe, lajša bolečine, tolaži, in spremlja bolne ljudi ljudi na njihovi poti … Ni pa usposobljena za odpravljanje vzrokov bolezni. Bolezen jemlje kot sovražnika, ki ga je treba uničiti (predvsem) s kemičnimi sredstvi. Problem je v tem, da je medicina povsem podlegla pritiskom farmacevtske industrije.  Dr. John H Tilden je v svoji knjigi (na voljo je tudi že v slovenskem jeziku) že v začetku 19. stoletja utemeljil vzroke bolezni. Lahko nam je povsem jasno, zakaj nočemo jasno in točno opredeliti vzrokov bolezni!? Ker potem hitro sledijo zelo logične rešitve, ki pa očitno niso zaželene.

Poglejmo pomembne raziskave ameriškega znanstvenika Dr. Campbella, ki v Kitajski študiji spet dokazuje škodljivost uživanja mesa, moke in sladkorja, predvsem pri raku. Nihče jih ne upošteva. Še vedno se tolmači, citiram: ….”da se 80% rakov pojavlja po naključju, da pravih vzrokov ne poznamo”. Katastrofalna trditev. Želim si, da Kitajsko študijo, ki jo je napisal ugleden znanstvenik, ki je delal tudi za potrebe ameriške vlade, preberejo in komentirajo tudi zdravniki, predvsem onkologi.

Še veliko drugih raziskav je objavljenih, pa jih nihče od poklicanih noče videti. Naj to ne zveni kot napad na medicino, temveč kot opozorilo in dobronamerna pripomba civilne družbe, ki razmišlja in prepozna dejstva, ki bi lahko vodila v še večji napredek v medicini.

 

 

Knjigo Kitajska študija lahko dobite tudi v spletni knjigarni Planet

 

Kakšne izkušnje imajo vaši udeleženci skupinskega postenja? Je komu izmed njih postenje pomagalo izboljšati zdravje? Kakšne so glavne koristi postenja?

Udeleženci naših programov za krepitev zdravja imajo odlične izkušnje. Post in sprememba načina življenja vsakomur samo koristita. Največje spremembe so vidne pri bolnih ljudeh, ki potem ne potrebujejo več zdravil in so, če tudi bolj pametno živijo, vitki, vitalni, aktivni in zdravi. Za mnoge so neprijetne diagnoze preteklost: npr. bronhialna astma, nevrodermitis, colitis, chronova bolezen, visok krvni tlak, povišan holesterol, diabetes (nekateri ostanejo tudi brez inzulina), maligni melanom…Vsi počnejo iste stvari, ne glede na diagnozo, pa se stanje izboljša. To dokazuje, da je bolezen samo ena, le simptomi samozdravljenja se kažejo na različne načine. Da, bolezen je zdravljenje, ki ga izvaja telo in te procese ne smemo ovirati, pač pa pospešiti. S postom pri tem najučinkoviteje pomagamo. Koristi posta so res številne. Učinkovito očistimo organizem strupenih odpadkov-povzročiteljev bolezni, poveča se odpornost telesa proti boleznim, poveča se telesna vzdržljivost, telesna teža se lepo normalizira in uravna, post je lahko operacija brez kirurškega noža, delovanje vseh vitalnih organov se osveži, post je odličen način pomlajevanja, s postom najlaže prekinemo s slabimi navadami in zasvojenostmi in začnemo novo življenje. Post je najbolj globinsko čiščenje organizma in pri daljših postih se izločajo tudi pesticidi. Nadalje, postenje povečuje duhovno zavest in krepi duha ter utrjuje polnokrven in ustvarjalen življenjski slog.

 

Nekateri strokovnjaki, mislim, da tudi avtor številnih knjig o zdravju dr. Norman Walker, opozarjajo, da je 42 dnevni post lahko dolgoročno tveganje za zdravje. Kako vi gledate na ta pomislek?

Ja, mnogi opozarjajo in zaradi nepoznavanja ali drugih interesov jemljejo to naravno in izredno učinkovito sredstvo za samozdravljenje, iz rok širokih množic, med katerimi so v glavnem bolni (zelo malo je namreč zdravih ljudi). Dr. Walker je imel v mislih post ob vodi, ki ga tudi jaz ne priporočam v daljšem obsegu. Post ob sokovih, zelenjavnih prevretkih in čajih pa je tudi medicinsko in znanstveno utemeljen.

 

Kaj vi svetujete ljudem, ki so s postom izboljšali zdravje, da bodo tudi v prihodnosti zdravi, torej, da se jim bolezen ne bo vrnila? Sprememba prehrane, življenjskega sloga?

Človek je zdrav tako dolgo, dokler se ne začne uničevati z industrijsko hrano, s prenajedanjem, z zaležanim načinom življenja, prekomernim stresom in drugimi pogubnimi navadami. Če je človek krona stvarstva, potem je naša sveta dolžnost, da vsaj  tako kot na svoj avto, pazimo tudi na svoje lastno vzdrževanje. Če korenito ne spremenimo življenjskega sloga, se ne da nič napraviti. Predvsem je pomembno kar ne bomo več počeli, kajti tisto nas je vodilo v pogubo.

 

Na postenja hodijo tudi zdravniki, onkologi…

 

Vaš način delovanja je verjetno trn v peti uradni medicinski doktrini, farmacevtski, kemični in mesni industriji. Ste doživeli v vseh teh letih kakšne pritiske, izsiljevanja, grožnje?

Na splošno lahko rečem, da zdravniki podpirajo  naše delovanje (v našem program jih je sodelovalo že preko petdeset), saj ne počnemo nič drugega, kot da praktično demonstriramo zdrav življenjski slog, ki zdravega človeka ohranja pri zdravju, bolnemu pa še toliko bolj koristi. Logično!

Seveda so tudi pritiski in grožnje, ampak nič zato. Vsaka resnica je bila pred splošnim sprejetjem zasmehovana in poniževana. Danes vse več ljudi jemlje skrb za svoje zdravje v svoje roke, sami želijo tvorno prispevati h kvaliteti svojega zdravja. Ne želijo se na milost ali nemilost prepustiti višjim silam. Zavedajo se svoje usodne odvisnosti od sistema, ki lahko njihovo bolezen izkorišča tudi v druge namene. Nihče nikogar nič ne sili, čutim pa sveto dolžnost, da javnosti predstavljamo dobre zglede in učinkovite prakse. Saj menda živimo v demokratični družbi in lahko kaj na glas povemo, ali ne? Ljudi je potrebno izobraziti o pravilni prehrani in načinu življenja, ki učinkovito preprečuje nastanek bolezni in ki, (če ni prepozno) odpravlja bolezni srca in ožilja, diabetesa, alergij, avtoimunih bolezni, artritisa, tudi raka in številnih drugih bolezni. Ljudje se začenjajo zavedati vzrokov bolezni in jih tudi sami odpravljati. To pa moti utečeni sistem, ki mora nemoteno delovati. Veliko medicinskega osebja se udeležuje naših programov. Samo v eni zadnjih skupin smo imeli celo tri zdravnike. Onkologinjo, ki je bila prej zelo skeptična, potem pa je program postenja zelo lepo doživela – normaliziral se ji je krvni tlak. Pa zdravnica iz Hrvaške, ki je prišla že petič na aktiven oddih. Ko je prišla prvič, je imela 20 kg višjo telesno težo, kot jo ima sedaj in s pomočjo posta in presne hrane se je rešila resnejše zdravstvene ogroženosto.. Krasno je podpirati idejo, katere čas je nastopil.

 

 

 

Ali je res potrebno, da ljudje uživajo toliko tablet? Če ni, v kakšnih primerih bi vi ljudem priporočili uživanje farmacevtskih zdravil?

Za postavljanje diagnoz in predpisovanje zdravil so pristojni izključno zdravniki. Izkušnje pa kažejo, da, če se ljudje zdravo prehranjujejo, veliko gibljejo, vzdržujejo normalno ali idealno telesno težo, …potem ne potrebujejo nobenih zdravil ali terapij. Moja 98-letna babica ki je še vedno dokaj čila, ne hodi k zdravniku, ne uživa nobenih t.i. zdravil. Zdravje je res posledica samo dosledne usmeritve v zdrav življenjski slog. Res pa je, da se danes z vsakodnevnim in zelo agresivnim oglaševanjem, med množicami ustvarja vzdušje, kot da so bolezni zaradi pomanjkanja uživanja zdravil.

 

Zdravja ne moremo kupiti

 

Pri svojih petdesetih letih izgledate precej zdravi in vitalni. Ste sploh kdaj bolni, se cepite proti gripi, ali občasno obiščete zdravnika, imate zdravstveno zavarovanje?

Lani oktobra sem po več kot desetih letih obiskal svojo zdravnico, ko sem potreboval potrdilo za nastop na 42 km dolgem maratonu v Firencah. Še prej sem  potreboval zdravniško pomoč ob zlomu zapestja, pri nezgodi pri letenju z jadralnim padalom. Če skrbimo za čisto in polnokrvno telo, potem tudi cepljenje proti gripi ni potrebno, saj se virusi pojavijo tam, kjer imajo pogoje za svoje razmnoževanje. Potrebo po bolezni prikličemo sami s slabimi navadami. Osnovno zavaravanje je seveda potrebno, saj nesreča nikoli ne počiva. Namesto nekih posebnih zavarovanj, pa raje investiram zase in za otroke  za zdravo hrano, za  mesečne vadnine v športnem klubu, za štartnine na maratonih in triatlonih, za dobro športno opremo, itd.  Kje pa je sploh kakšna varnost? Zdravja pa sploh ne moremo kupiti, lahko ga samo gradimo, se krepimo z zdravimi navadami.

 

S čim se prehranjujete, se ukvarjate s kakšnim športom, kako ohranjate pozitivno življenjsko držo?

Za ohranjanje zdravja je zelo verjetno najpomembnejša čim bolj naravna, polnovredna hrana in to v zmernih količinah. Sam dajem veliko prednost hrani rastlinskega izvora.  Zelenjava, sadje, zrnje, semena, sokovi…pozimi pa kisla repa, zelje, krompir, fižol…Vsi, z otroci vred, imamo radi polento. Seveda so tudi kakšna odstopanja, ki pa v manjših količinah zagotovo ne vplivajo na naše počutje, posebej še, če smo telesno zelo aktivni.

Ob napornem miselnem delu, me šport še najbolj sprošča. Vadim povprečno 15 ur na teden: tek, kolesarjenje, plavanje, planinarjenje, namizni tenis, borilne veščine.

Največ pozitivne energije pa mi daje moje ustvarjalno delo, kateremu posvečam tako rekoč 24 ur na dan. Med tekom razmišljam o tem, tudi med spanjem dobivam odgovore. Seveda me tudi otroci izredno napolnjujejo in pa žena s katero se trudiva za tvoren partnerski odnos.

 

Na maratonih je največ srečnih obrazov

 

Menda ste predlani nastopili tudi na maratonu v Atenah. Kako je bilo?

To je bil zame najveličastnejši maraton,  po originalni poti, ob 2500. obletnici slavne bitke (490 p.n.št.), od Maratonskega polja do Aten. Vsak resen tekač bi enkrat moral na romanje po tej poti, ki je nekoliko zahtevnejša od ostalih maratonov, saj je več kot 25 km rahlega klanca. Ko pa pritečeš v veličastno ciljno areno, pa se ti orosijo oči.

 

Nekateri rekreativni maratonci tečejo predvsem zaradi rezultata in ne uživajo dovolj v teku. Kaj bi priporočali takšnim tekačem? Kako vi tečete, da uživate? Kaj razmišljate med večurnim tekom?

Zame je tek ustvarjalno in koristno porabljen čas. Nikoli ne tečem na uro, vedno na srce. Trudim se doseči stanje, ko je usklajeno gibanje telesa, tok misli, dihanje… to je prava meditacija. Včasih sploh ne vem da tečem. Med maratoni dobivam odgovore na odprta vprašanja, utrjujem svoje vizije, sanjam v budnem stanju. Tek je vrhunsko doživetje, ki si ga lahko vsak privošči vsak dan, pa še zelo poceni je. Zato nikjer ne boste videli toliko srečnih obrazov kot na štartih maratonov.

 

 

Marjan Videnšek na cilju Ironmana v Zurichu.

 

Nekateri bolni ljudje, ki berejo ta intervju, bodo morda želeli spoznati ljudi, ki so ozdraveli z vašim programom. Kje jih lahko spoznajo?

V Zavodu Preporod skrbimo za izobraževanje zainteresiranih s predavanji, literaturo, glasilom in desetdnevnim praktičnim programom šole zdravega življenjskega sloga ob skupinskem postenju. Na planinskih izletih, kot tudi v literaturi lahko ljudje spoznajo pričevalce in morda pozneje tudi sami, z lastnimi prizadevanji stopajo po njihovi poti.Največ informacij o našem dvajsetletnem delu je na: www.zavod-preporod.eu

 

V Preporodu nastaja “klub stoletnikov”

 

Kakšne cilje, projekte ima zavod v prihodnosti?

Morda bi lahko bila glavna vizija spodbuditi razvoj sistema, ki bi skrbel za to, da bi ljudje bolj zdravo živeli. Imamo namreč sistem za zdravljenje, ki seveda je nujno potreben, toda če bi imeli še sistem, ki uči ljudi, jih spodbuja in motivira za zdravo življenje, bi bilo potrebnih veliko, veliko manj medicinskih intervencij, čakalnih vrst bi ne bilo toliko, trpljenja zaradi bolezni bi bilo precej manj. Zaradi samouničevalnega življenjskega sloga je dotok novih bolnikov namreč vse večji in tako bo tudi v prihodnje. In tega ne bomo mogli zaustaviti niti z milijardnimi injekcijami, niti z novimi kliničnimi centri, onkološkimi inštituti …  Treba je začeti bolnike ob prvem obisku pri zdravniku pripraviti do uvida vzroka za njegovo bolezen in ga oborožiti z znanjem o prehrani, ga navdušiti –na recept- za redno telovadbo, redno aerobno vadbo, rastlinsko prehrano… Utopija? Morda? A drugega izhoda iz začaranega kroga bolezni ni! Zakaj ne bi bili prva država, ki bi si upali razviti takšno institucijo? Navkljub velikim nasprotovanjem zainteresiranih lobijev, ki za dobičke potrebujejo množice bolnih ljudi. Nekdo pač mora iti naprej in prebiti led. To moramo od politikov zahtevati!

 

Ali lahko človek z veliko verjetnostjo dočaka sto let, če se drži programa, ki ga priporočate v vašem zavodu? Imate kakšne izkušnje z starostniki, ki so še vedno pri močeh?

Ja, lahko rečem, da v Preporodu počasi nastaja, (kot pravim včasih malo za šalo, malo zares), pravi "klub stoletnikov".  Vse več je ljudi tudi v zrelih letih, ki so se pomladili s postom in s spremembo načina življenja. Predvsem jih pomladi sprememba prehrane in pa redna telesna dejavnost. Ljudje začno redno telovaditi, zahajati v hribe ali se ukvarjati z vztrajnostnim tekom. Zadnjič smo na predavanju v Medvodah slišali Lojzeta, ki je prišel lani na skupinsko postenje z dvajsetimi kilogrami več, kot jih ima sedaj. Povedal je tudi, da je pred nekaj tedni v Sežani tekel na 8 kilometrov dolgi progi. Prej ni bil tekač.

Pa gospod  Cene  iz Kamnika, ki se počasi bliža osemdesetim letom mladosti, pa lahko spleza na katerokoli goro v Sloveniji ali v tujini. Z njim sem bil tudi na Mt. Blancu, najvišji (4810 m) gori v Evropi. Ali pa Lojze Gregorčič, sorodnik našega pesnika Simona, ki je po nekaterih spremembah v načinu življenja, osvojil tudi Mont Blanc in Kilimandjaro (5895 m), najvišji vrh Afrike. Sodeluje na tekaških prireditvah. Pa upokojenec Boštjan, ki je tekel na smučeh na tisočkilometrskem teku in hodi na trekinge v Himalajo.  Še več je mlajših ljudi, ki se zavedajo, da je sedaj čas za zdrav življenjski slog, ki bo pripomogel k ohranjanju sijočega zdravja. Srečujemo se na maratonih, triatlonih in planinskih izletih. Ne le s športnimi dosežki, mnogi se prerodijo tudi v umetniške ustvarjalce, dobijo svež zagon v ustvarjalnosti, vpisujejo dpktorate  in tako naprej. Vedno je pravi čas, da se pomladimo. Zato; vzemimo si čas, dokler je še čas. Lahko ga tudi zmanjka!

 

Za Abrahama si je podaril udeležbo na železnem triatlonu

 

Predlani ste se udeležili železnega triatlona v Celovcu. Kdo vas je navdušil za ironman?

Za t.i. železni triatlon me je navdušil največji slovenski športni veteran vseh časov, dr. France Cokan. Pomislite, še lani je bil drugi na svetovnem prvenstvu v kategoriji nad osemdeset let. 226 km brez odmora! To je najboljši dokaz biološke mladosti v teh letih. Najprej sem z navdušenjem prebral njegovo krasno knjigo: Eno življenje je premalo; pozneje sem se z njim osebno seznanil še na predavanju. Njegova utemeljitev najbolj koristnega športa in predvsem osebni zgled sta me prepričala in vedel sem, da želim doživeti to veličastno izkušnjo. Odločil sem se, da si Ironman triatlon poklonim za svoj 50. rojstni dan. Po dobrem letu in pol priprav in treningov sem to 3. julija lani, tudi napravil. Uspešno in z velikim zadovoljstvom.

 

Menda ste se morali najprej šele pravilno naučiti plavati kravl?  

Morje sem prvič videl po končani srednji šoli, tako, da sem bil skoraj neplavalec. Tehniko žabice sem obvladal le toliko, da sem se v vodi držal na površju… Ko sem služil obvezni vojaški rok, so me čudno gledali, ko sem se prijavil v začetni tečaj plavanja. No, žabice so me le naučili. Plavanje mi je bil tako največji izziv in strokovno podporo sem dobil v ŠRK Celje, kjer se ukvarjajo z načrtno vadbo triatlona za vse starostne skupine. Tako rekoč čez noč sem začel redno trenirati tri športe hkrati. Tekel sem že prej, plavanje in kolesarjenje pa sem spoznaval od začetka in se nad njima hitro zelo navdušil. Danes mi je prav plavanje najljubša oblika telesnega naprezanja. Tudi kolesarjenje je krasno odkritje, saj v dveh urah preletim 50 km pokrajine daleč okoli mojega Vojnika.

Vadil sem skoraj vsak dan, tudi po dvakrat, včasih celo trikrat. Seveda ob polnem izpolnjevanju vseh službenih in družinskih obveznosti. Čutil sem, da napredujem, kar je povečevalo moj optimizem, da 3. julija uspem.

Vmes sem se večkrat testiral na mnogih tekaških pol maratonih, pretekel pa sem tudi štiri dolge, 42 km. Poleg krajših, sem uspešno opravil tudi tri polovične ironman-e (1.9 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21 km teka) in se povzpel na najvišjo goro v Evropi, 4810 m visoki Mt. Blanc. Ja, zadnje leto in pol sem poleg mojega dela in družine, živel in dihal za ironman triatlon.

 

Kako ste doživeli eno najtežjih športnih preizkušenj na svetu?

Zjutraj, ob sončnem vzhodu, smo na peščeni obali jezera čakali na pok iz topa, ki bo naznanil začetek neke nove zgodbe za vsakega izmed nas. 2850 nas je čakalo na ta veličastni trenutek in 1011 nas je bilo prvič na startu te, 226 km dolge preizkušnje, ki nam bo veliko povedala o nas samih. Ko je končno zadonelo in so se pognali v vodo, sem mirno čakal da so vsi zaplavali, potem sva se z nekom, ki je tudi čakal in kar obredno doživljal te trenutke, spogledala, dvignila roki v pozdrav in se zakoračila vsak na svojo pot. Plavati sem začel počasi, mirno, usklajeval sem dihanje in gibanje. Ko sem dosegel prijeten ritem v katerem mi je bilo res prijetno sem se prepustil in drsel. Videl sem, da vseskozi po malem napredujem. Večkrat izgubim smer, ko iščem prazen prostor, da bi se ne prerival z ostalimi. Ko se približam kanalu, prvič pogledam na uro in se mi kar zasmeji. Po kanalu je orientacija veliko lažja in vseskozi počasi napredujem. Tik pred izhodom mi v usta priteče voda, blatna in čudnega okusa. Pa naj bo to zdravica za uspešen zaključek plavanja. Ura in pol. Pričakoval sem okoli dveh ur, včasih pa me je kdaj prej celo skrbelo, če bom sploh dosegel predpisani limit.

Ko pridem iz vode skušam hoditi, kot so nam priporočili, toda počutim se tako lahkega, da tečem vse do menjalnega prostora. S kolesom se odpravim na novo pustolovščino. Pomislil sem samo, da bi le kolo vzdržalo brez okvare. Vozil sem z občutkom, čutil sem, da bi še lahko pritisnil, pa sem vedel, da se bo trenutek resnice pokazal pozneje, na maratonu. Zato sem zmerno prevozil oba kroga po 90 km in se tudi v teh dobrih šestih urah prijetno počutil in zares užival. Zadnje kilometre sem se dvignil, zravnal hrbtenico, pretegoval noge in vznemirjeno pričakoval odločilno disciplino.

 

Po dobrih dvanajstih urah sta ga v cilj pospremila otroka

 

In potem je bil na vrsti še maraton.

Maraton 42 km sem pričakoval z velikim strahospoštovanjem. Iz lastnih izkušenj, pa tudi iz pripovedovanja izkušenih triatloncev sem vedel, da se v tem delu naše zgodbe lahko marsikaj pripeti. Ko sem prej znancem ali prijateljem hotel ponazoriti kaj je Ironman triatlon, sem velikokrat uporabil prispodobo, da v Šmartinskem jezeru preplavaš 4 km, se nato odpelješ v Koper in tam odtečeš veliki maraton. Sam sem se sicer smejal, a v duši me je le malo stisnilo, ko sem si predstavljal te silne razdalje.

In ko sem v Celovcu, 3. julija stopil s kolesa, sem si rekel: No Marjan, pa si le prišel v Koper do svojega maratona. Preoblekel sem se v suh, moder tekaški dres, Obul sem nove tekaške copate, ki mi jih je priporočila nosilka olimpijske medalje, Jolanda Čeplak. Želel sem si, da bi v njih ostala vsaj senca njene hitrosti. Teka sem se najbolj veselil zaradi tega, ker sem vedel, da bom ob progi redno srečeval prijatelje iz ŠRK kluba, Preporoda in  Urbane tekače; kot tudi zaradi zavedanja, da je pred mano še zadnja disciplina, tista, v kateri sem nenazadnje še najbolj izkušen. Ko po kilometru ob ograji zagledam nasmejane in glasne sotrpine iz kluba se mi začne smejati in nasmeh ostane na obrazu večji del proge. Vseskozi ob progi so nas bodrili tudi tujci, klicali z imeni, tako da smo jim morali vračati z nasmehom in pozdravom. Najdem svoj ritem in meljem. Kako bi ne bil srečen. Tečeš, pa toliko ljudi te pri tem podpira in ti želi uspeha. V mislih sem imel idejo, da tečem samo na 5 km. Najprej v levo ob jezeru, do bogato založene okrepčevalnice na obratu, pa spet nazaj proti središču, kjer so moji zvesti navijači (je že 10), pa še v desno, do centra mesta, kjer smo z vsakim udarcem zvona podarili evro v dobrodelne namene, nato spet nazaj (je že 20 km). Nato še tako 4 x 5 na isti način in si tu, tik pred ciljem. Ko sem pretekel 15 km, sem razmišljal: Tudi če me sedaj stisne močan krč, bom prehodil v roku do cilja. Čakam na bolečine v nogah, pa ni bilo nič posebnega. Trikrat se me je nekaj lotevalo, pa sem se sprehodil 30 metrov, popustilo je in tečem naprej. 10 km pred ciljem se zavem, da lahko grem celo pod 13 ur. Postal sem še lahkotnejši in imam občutek, da sem še hitreje tekel proti cilju.

Ko pri dveh oznakah. CILJ in 2. krog, zavijem levo, se mi orosijo oči. Potem nenadoma proti meni priteče sinko David in me prime za roko, na zadnjem ovinku, ko zagledaš CILJ, pa z desne priteče še moja mala Nežika….V cilj ob bučnem navijanju, bolj praznovanju,  pritečemo z roko v roki. Lepšega zaključka tega res vrhunskega doživetja si niti v sanjah ne bi mogel predstavljati. . .

12 ur, 52 minut in 19 sekund sem porabil, da sem preplaval 4 km (zagotovo je bilo vsaj toliko, saj sem križaril levo in desno, ko sem iskal prazen prostor, da bi se ne pretepal z drugimi), prekolesaril 180 km in pretekel maraton 42 km.

 

 

Marjan Videnšek na cilju Ironmana v Celovcu

 

Je vsak človek sposoben opraviti ironman?

Prepričan sem, da lahko s to preizkušnjo opravi vsak, kolikor toliko zdrav človek, vsaj tja do 80. leta starosti, če si tega res iskreno želi in če se nanjo seveda tudi dobro pripravi. Na tekmi sem videl človeka s kovinsko protezo namesto noge, drugi je opravil delo na vozičku. Mnogi, ki stopijo na start ironmana, so se za to odločili, ker želijo premagati svoje slabosti, bolezni, prizadetosti po nesrečah. Američanka Kim Pace se je odločila za trening triatlona potem, ko so ji napovedali le še leto dni življenja, ko je odpovedala operacijo za raka, začela uživati živo hrano in trdo trenirati. V tej nenavadni borbi za življenje je opravila ironman in preživela. Tudi Lance Armstrong je kolesaril za svoje življenje. Ironman triatlon ni torej noben ekstremizem brez primere, kot so pred meseci imenovali to preizkušnjo na naši televiziji, je pa odlično sredstvo za krepitev telesa in duha ter test naše volje in discipline.

 

Damjan Likar

Komentiraj

• Avtor:
• Komentar Na voljo imate še znakov.

• Vpišite prikazane znake

Dodaj komentar

Komentarji: