Na družabnem omrežju Facebook je nedavno zakrožilo sporočilo mag. Miloša Židanika, dr. med., ki  je na vrata svoje ambulante obesil zanimivo obvestilo za svoje paciente: »Rak, bolezni srca in ožilja, debelost, sladkorna bolezen in avtoimuna obolenja (npr. multipla skleroza) je možno relativno enostavno preprečiti, a tudi zdraviti oz. vplivati na njih potek, če so te bolezni že prisotne – s pomočjo prehrane. Izberite hrano izključno rastlinskega izvora – brez mesa, rib, mlečnih izdelkov in jajc in naredili boste največ zase in za svoje otroke. Zrelost pomeni zrel odnos do sebe in svojih. Čas je za spremembo!« Mariborski specialist psihiater je v pogovoru podrobno razložil zakaj se je odločil za takšno pogumno potezo, ki je sicer v nasprotju s slovenskimi smernicami zdravega prehranjevanja in uradne medicine.

Kakšni so bili odzivi na obvestilo, ki ste ga prilepili na vrata vaše ordinacije?

Večjih odzivov v moji ordinaciji ni bilo. Moji pacienti so me že poznali. Tistim s prekomerno težo sem že dolgo v branje priporočal knjigo Victorie Boutenko: 12 korakov do presne hrane. Podobno tistim z določenimi telesnimi obolenji, pri katerih sem upravičeno domneval, da jim bo tovrstna hrana pomagala. Drugače pa so me presenetili odzivi ljudi po internetu, ki so bili zelo množični in evforični ter v glavnem pozitivni.

Kako pa so reagirali vaši zdravniški kolegi? 

Pravzaprav kakšne povratne informacije nimam. Dobil sem dve pismi, eno od kolegice ginekologinje in eno od študentke medicine, obe napisani v pozitivnem duhu. Več odzivov pričakujem po objavi mojega članka v Izidi, naši stanovski reviji, kjer pišem o osnovnih spoznanjih Kitajske študije in mojem razmišljanju, da bi bilo dobro ta spoznanja prenesti v prakso.

Židanik: »Zasvojenost z živalsko hrano v naši družbi ni prepoznano kot bolezensko stanje, zato to ljudje ne dojemajo kot problem.«

Zdravstveni zavod Vaše Zdravje je privatni zavod. Ali bi to potezo upali narediti, če bi delali v zdravstveni ustanovi pod okriljem države?

Pravzaprav o tej potezi nisem razmišljal kot o dejanju poguma. Spoznanja Kitajske študije prihajajo iz medicinsko-biološke paradigme, iz spoznanj, podprtih z dokazi. Razumevanje bolezni v medicini se nenehno širi in bogati z ravno takšnimi spoznanji in zato nisem pomislil, da bi bilo v moji potezi lahko kaj spornega. Prej stvar dolžnosti – če vem, da lahko prehrana ljudem pomaga do zdravja, sem dolžan to informacijo posredovati drugim.

Vi ste tudi psihoterapevt. Ali lahko s pomočjo rastlinske prehrane pomagamo zmanjšati tudi psihične motnje in težave z alkoholom?

Na posreden način vsekakor. Problem je, če ljudje stopijo do zdravnika v pasivni drži. Oni so samo bolniki in njihovo zdravje je izključna domena zdravnika. Ta bo napisal recept in potem bo bolnik jemal neko zdravilo in potem bo spet zdrav in svoje življenje enako živel naprej. Do naslednje bolezni. Sporočilo Kitajske študije pa je, da ima vsak posameznik ključ do svojega zdravja predvsem in najprej v svojih rokah. To je nekaj, kar lahko vsak stori sam, iz lastne spremembe in aktivnosti. Ko nekdo, ki se je velik del življenja neuspešno boril s prekomerno težo, shujša, pridobi na samozavesti, ker je to dosegel sam, se bo spremenila njegova samopodoba, lažje bo vstopal in vztrajal v medosebnih odnosih. Nekdo drug, ki ima morda težko telesno bolezen, živi od enega pregleda pri zdravniku do drugega, od ene preiskave do druge, ko so vmes morda nekajmesečni presledki, ko tiči zaprt vase skupaj s svojo boleznijo in se počuti povsem nemočnega. Ob odločitvi za spremembo prehrane postane naenkrat aktivni soudeleženec pri zdravljenju, prebudi se zdravnik v njem. Na ta način postanejo ljudje tudi v psihičnem smislu močnejši in stabilnejši. Glede odvisnosti je podobno – odvisnosti se pogosto prekrivajo in menjujejo. Ko nekdo premaga odvisnost od prehranjevanja z mesom in predelanimi živili, dobi izkušnjo, da se lahko odvisnosti otrese in jo premaga, kar lahko posredno vpliva tudi na pozitivni izid zdravljenja odvisnosti od alkohola. Ne more pa prehod na rastlinsko hrano zdravljenja alkoholizma nadomestiti.

Kaj je bilo ključno, da ste se odločili postati vegan? Je imela pomembno vlogo pri vaši spremembi tudi žena Nastja?

Seveda. Partnerski odnos je najpomembnejši odnos. Skozi oči svojega partnerja gledamo nase, na svet  in na življenje. To nam odpira nova obzorja in nas bogati. Moja soproga je izjemno bogat človek in ima zelo močna etična stališča glede prehranjevanja z živalmi. Kitajsko študijo sem prebral na njeno pobudo in spoznal na podlagi jezika, ki ga razumem sam, da je odločitev za veganstvo ne samo najbolj etična, temveč tudi najbolj razumna iz povsem egoističnih nagibov.

Židanik: »Kakšna je razlika med življenjem kužka ob naših nogah, ki ga božamo, ali pujsa, ki celo življenje preživi v betonski kleti, potem pa ga zakoljemo in smo vsi veseli na kolinah?«

Kako se kot vegan počutite telesno in duševno?

Odlično. Pa sem se odlično počutil že prej. Za veganstvo se nisem odločil, ker bi bil v to prisiljen iz zdravstvenih razlogov, temveč, da bi bil še bliže svoji soprogi, pa tudi, ker vem, da s tem naredim nekaj dobrega zase, za svet (iz ekoloških razlogov) in za živali.

Kako lahko kot psihoterapevt razložite, zakaj se mnogi ljudje tako odločno upirajo prehranski spremembi na bolje, zakaj je na pladnju toliko izgovorov?

Gre za našo lagodnost in težnjo po užitku. Mesna hrana je okusna, siri in jogurti prav tako. Zakaj bi se odpovedali užitku? Zato, da naredimo to, kar je prav. O tem veliko govori dr. Vesna Vuk Godina – kako je v zrelih družbah prešlo od principa težnje po užitku do tega, da počnemo to, kar je prav s pomočjo vzgoje: ko je otrok, sprva deležen vsesprejemajoče materine ljubezni prešel do pogojene očetove – njegovo ljubezen si je zaslužil, če je delal to, kar je bilo prav. Danes vsi zagovarjamo pravico do brezpogojne ljubezni in tako ostajamo na nivoju principa težnje po užitku, kar ustreza potrošniški družbi. Kar se pa tiče izgovorov, me ti spominjajo na alkoholike, ki znajo, ko se dotaknemo njihove odvisnosti, pokazati na pitje sosedov in sodelavcev, ki da je še dosti intenzivnejše kot njihovo lastno. A kot sem rekel, tudi tu gre za odvisnost.

Ali niso problem tudi zakoreninjena prepričanja o prehrani: kako je kurja juhica dobra za prehladna obolenja in rdeče meso za boljšo kri, mleko pa za kalcij in osteoporozo?

Ja, tu gre za socialne predstave, ki jih dobimo od staršev in reklam mlečnopredelovalne industrije. Če hočemo to spremeniti, se moramo zbuditi in ozavestiti vse te vzorce, po katerih nezavedno delujemo in jih vedno znova branimo.

Veganski zdravnik dr. Neal Barnard je v svoji knjigi Rešite se zasvojenosti s hrano zapisal, da živalska hrana vsebuje drogam podobne snovi, ki povzročajo odvisnost od teh proizvodov. Ali tudi vi v svoji praksi opažate, da so ljudje zasvojeni z živalsko hrano?

Ne, ker ta fenomen ni prepoznan kot bolezenski. To, kar počne večina ljudi, predstavlja nekakšno normo in vsejedstvo je v naši kulturi norma. Nenormalen je tisti, ki meso odklanja. Zato ljudje ta problem pri sebi kot problem ne prepoznajo in kot tak ni predmet pogovora.

Kakšno vlogo v pozitivni spremembi prehranjevanja pa ima ljubezen?

Veliko. Sam najprej izkoristim prvo ljubezen – do samega sebe, da ljudje naredijo spremembo v zavesti, da je to najbolje, kar lahko naredijo zase. Vztrajati v veganstvu iz dneva v dan pa je lažje ob zavesti, da je to dobro še za živali. V glavnem imajo vsi ljudje, ki jih poznam, vsejedi ali ne, radi živali. To je tudi neka norma – da imamo ljudje živali radi, ker se ob tem počutimo dobre in ta občutek nam izboljša našo samopodobo. Potem pa je samo še korak, da pogledamo resnici v oči, da je taisti teliček, ob katerem se tako raznežimo na travniku, zrezek, v katerega ugriznemo. Tu gre za zelo preprosto matematiko. Ali da se ustavimo ob vprašanju dvoličnosti – kakšna je razlika med življenjem kužka ob naših nogah, ki ga božamo, ali pujsa, ki celo življenje preživi v betonski kleti, potem pa ga zakoljemo in smo vsi veseli na kolinah?

Vi trdite, da danes obstajajo znanstveno preverjeni dokazi, ki govorijo o škodljivosti vseh živil živalskega izvora (Kitajska študija), pa vendarle slovenska uradna medicina ignorira vsa ta spoznanja. Celo nasprotno, odločno odsvetuje in označuje veganstvo kot škodljivo, nevarno.

Mislim, da je krivo to, da večina zdravnikov spoznanj Kitajske študije ne pozna. Ko farmacevtska industrija iznajde novo zdravilo, gre najprej do vseh zdravnikov in jih seznani z novostjo na trgu. Campbell, ki je avtor študije, pa nima mreže predstavnikov, ki bi nas s to raziskavo seznanili. On je knjigo izdal in sedaj išče pot do bralcev. Tako sem jo prebral tudi sam in moj prvi vzgib je bil, da napišem vsem zdravnikom, da ta raziskava obstaja in kakšna spoznanja s seboj prinaša. Iskreno dvomim, da bi bilo v ozadju kaj drugega.

Je v ozadju tudi strah zdravnikov, da če bi vsi postali vegani, bi lahko zmanjkalo dela za mnoge zdravnike? Če je temu tako, kako bi vidite prihodnost zdravnikov?

Tako enoznačno le ni. Kot prvo, je iluzorno misliti, da bi lahko vsi državljani postali vegani. Kot drugo, tudi veganska prehrana ne more popolnoma izbrisati vseh srčnožilnih in rakavih obolenj, verjamem pa, da bi se lahko njihova pogostnost drastično zmanjšala. Glede na pomanjkanje zdravnikov, ki bo ostalo takšno tudi v bodoče (zaradi prepovedi zaposlovanja v javnem sektorju), bi to vsi zdravniki doživeli kot olajšanje. Najprej splošni zdravniki, ki bi morda namesto 65 opravili po 25 pregledov dnevno in bi se tako lahko svojim bolnikom bolj posvetili, potem pa enako vsi ostali. Čakalne dobe bi se zmanjšale, zdravniki ne bi bili preobremenjeni, zmanjšalo bi se število napak, ker bi bilo več časa za bolnike. Prepričan sem, da si vsi zdravniki želimo tako stanje. Vedeti pa je treba, da je za takšen premik socialnih predstav, kaj je hrana in kako s pomočjo prehrane doseči optimalno zdravje, potrebno vsaj desetletje ali dve trdega dela z začetkom v vrtcih in šolah. In v tem času se bo velik del zdravnikov, ki smo zaposleni sedaj, upokojil, tako, da se bodo lahko potrebe po zdravnikih sproti uglasile s ponudbo na trgu.

Zdravnik Miloš Židanik: »Če se nekdo prehranjuje z živili živalskega izvora, kar pomeni večje tveganje za številne bolezni in pogostejše črpanje zdravstvenih sredstev, potem naj plačuje tudi višjo prispevno stopnjo zavarovanja.«

V Ameriki je na desetine veganskih zdravnikov, ki se zelo dobro preživljajo s predavanji, svetovanji, pisanjem knjig, raziskovalnim delom... Je morda to lahko prihodnost tudi za mnoge slovenske zdravnike?

Morda. Bova videla. A, kot sem rekel, sem za prihodnost slovenskega zdravništva samo optimističen.

Ameriški zdravnik, psihiater, govornik in pisatelj dr. Walter Jacobson iz Los Angelesa je po odkritju Kitajske študije prav tako postal vegan. Izjavil je: »Če niste vegan, potem ubijate sebe s hrano, ki jo jeste.« Ali res ubijamo sebe z živalsko hrano?

To je slogan, ki ima namen prebuditi ljudstvo. Zato je dober. Se pa ljudje ubijamo tudi drugače – z nezdravimi medosebnimi (na individualnem, družbenem ter svetovnem nivoju) odnosi, z nezdravim odnosom do okolja (zastrupljanje Zemlje), z drugačnim nezdravim odnosom do sebe (odvisnosti, tvegano vedenje, tvegani športi) in s – časom.

Če bi bili vi slovenski minister za zdravje, kaj bi spremenili?

Najprej bi prebral Kitajsko študijo, tudi izvorno raziskavo, ter povabil vodilne slovenske kardiologe, onkologe ter diabetologe na neformalne pogovore. Potem bi spregovoril v vladi, ker minister za zdravje sam ne more spremeniti ničesar. Če bi bila vlada močna – enotna znotraj koalicije, z močno podporo parlamenta in na začetku mandata in če bi bila verbalizirana pripravljenost sprejemanja nevšečnih ukrepov v dobro ljudi zoper njihovo voljo – kar pomeni veliko verjetnost izgube naslednjih volitev in možnost, da opozicija vse te ukrepe po prihodu na oblast vrže v koš – torej kar veliko objektivnih če-jev – potem bi bilo možno nekaj narediti. Za začetek bi z dekretom spremenil prehrano na vseh onkoloških, kardioloških in endokrinoloških oddelkih bolnišnic ter odprl možnost svobodne izbire veganskega menija za vse bolnike po bolnišnicah. Potem bi s pomočjo kmetijskega ministra napovedal kmetom strategijo razvoja za naslednje desetletje ter stimulacije iz živinoreje preusmeril v stimuliranje biološko pridelane hrane. S pomočjo ministra za izobraževanje bi uvedel izobraževanje s področja zdravega prehranjevanja v vrtcih in šolah ter uvedel obvezen brezmesni dan v šolske jedilnike – prvo leto, naslednje leto dva dneva in tako naprej, da bi se lahko živilska industrija postopno prilagodila. Podobno bi brezmesne jedilnike kot prostovoljno opcijo ter kot obvezen brezmesni dan uvedel v vojski in vsako naslednje leto uvedel dodaten brezmesni dan. Oblikoval bi skupine, ki bi izobraževale kmete, zdravnike in delavce v podjetjih. In ves čas sledil rezultatom in tem prirejal nadaljne aktivnosti. Morda kdaj kje kaj upočasnil in kdaj kje pospešil. Vladi bi priporočal dvig davka na mesne in mlečne izdelke ter uvedel obvezno deklaracijo za te izdelke, kot je že danes vidna na cigaretnih izdelkih – da npr. to in to živilo povzroča debelost in preko tega sladkorno bolezen, pospešuje nastop srčnega infarkta in možganske kapi. Kot morajo že sedaj imeti restavracije brezalkoholno pijačo v svoji ponudbi, bi za dovoljenje obratovanja uvedel obvezo, da imajo v ponudbi tudi veganske jedi. Možnih ukrepov je ogromno. In kriza, ki smo ji priča sedaj, je lahko priložnost. Mesno-pridelovalna industrija je v veliki krizi, marsikateri obrat so že zaprli, marsikateri je pred zaprtjem, v podobno slabem položaju je mlečna industrija. Namesto, da rešujemo to pred propadom, preusmerimo industrijo v človeku prijazne prehrambene izdelke. A, kot rečeno, tu sam minister za zdravje ne more nič.

Švicarski veganski zdravnik Ernst Walter Henrich bi recimo prekinil z državnimi subvencijami za meso, mleko in jajca. Uvedel bi zelo visoke davke na vse proizvode živalskega izvora. Ko bi se več kot 50% ljudi strinjalo s takšnimi ukrepi, bi prepovedal prodajo vseh živalskih proizvodov. So takšni ukrepi realni?

No, sam živil živalskega izvora ne bi prepovedal. Prohibicija alkohola v Ameriki se ni obnesla in mislim, da se tudi ne bi prohibicija tovrstnih živilskih izdelkov. Obdavčil pa bi jih po višji stopnji in uvedel različne prispevne stopnje zdravstvenega zavarovanja – tu prostora za solidarnost ne vidim. Če se nekdo prehranjuje z živili živalskega izvora, kar pomeni večje tveganje za številne bolezni in pogostejše črpanje zdravstvenih sredstev, potem naj plačuje tudi višjo prispevno stopnjo zavarovanja.

Ameriški veganski zdravnik Michael Klaper je izjavil, da je veganstvo največje upanje za prihodnost človeštva. Kako pa vi vidite vlogo veganstva v prihodnosti? Kako bi svet izgledal, če bi bili vsi vegani?

Moja utopična slika sloni na predpostavki, da veganom ni potrebno ugasniti svoje empatije, otopiti svoje čute (kar morajo storiti vsejedi, da se jih trpljenje živali ne dotakne). To pomeni večjo senzibilnost v medosebnih odnosih, manj kokfliktov in stresov  med ljudmi, več skrbi za zdravo zemljo in živalski svet. Da ne bomo izkoriščevalci, ampak upravljalci sveta, ki z ostalimi živimi bitji zmoremo živeti v sozvočju.

Damjan Likar

Vir: revija Ona, september 2013

Avtor fotografij: Borut Turk

Komentiraj

Komentarji: Vseh: 1

• Avtor: Katia Datum: 04.10.2013 16:00 Gospod je še en v vrsti veganov, ki puristično gledajo na vse ostale - da o predlogu, da bi vsejedci - kar ljudje po naravi smo - plačevali več za zdravstvo sploh ne govorim. Najbolje, da plačujejo več tudi geji, ker se spuščajo v načeloma bolj rizične spolne odnose, pa revni, ker imajo slabšo prehrano in živjenski slog, pa ljudje, ki delajo pod stresom, torej vse, ki bi kakorkoli imeli večje možnosti za koriščanje zdravstva. Rešitev je v zmernosti, ne pa takem ali drugačnem radikaliziranju.