V teh letih sem spoznal veliko ljudi, ki imajo o določeni osebi ali organizaciji kritično mnenje, vendar si to ne upajo napisati npr. na družbenih omrežjih ali povedati v javnosti, ker se bojijo takšnih ali drugačnih posledic. Še bolj grozljiv je njihov molk zaradi tega, ker vedo za neetična dejanja teh oseb oz. organizacij. S svojim molkom torej podpirajo te osebe in organizacije, da bodo še naprej počele nepoštene stvari.

Skratka, mnoge ljudi je strah, da bi povedali resnico o določenih osebah ali organizacijah. Podjetniki se bojijo, da bodo zaradi tega izgubili stranke, zaposleni v javnem in zasebnem sektorju se bojijo, da bodo izgubili službo, brezposelni se bojijo, da ne bodo dobili službe (neverjetno, ampak resnično obstajajo tudi takšni, ki na facebooku ne upajo povedati svojega mnenja, ker se bojijo, da se ne bodo zamerili nekemu bodočemu šefu)…

Če si ne upamo spregovoriti, potem smo sužnji. Naše življenje imajo v oblasti tisti, katerih ne upamo kritizirati.

V tem smislu so izredno preračunljivi tudi slavni (vrhunski športniki, igralci, glasbeniki…). Od njih le redkokdaj slišimo, da bi povedali kaj kritičnega, npr. o raznih religijah, politiki in ostalih družbenih temah. Ti slavni vedo, da bi lahko s svojimi kritičnimi izjavami izgubili kar precej svojih oboževalcev in s tem posledično tudi milijone dolarjev. Si predstavljate, da bi npr. nogometaš Christiano Ronaldo izjavil, da mu ni všeč katoliška cerkev in islam, da se mu gnusi celotna politika na svetu, da ne bo delal reklam za ta in ta podjetja, ker so njihovi proizvodi in storitve škodljivi…?   

Kako se ljudje bojimo posledic lastnega izražanja, pove sledeča zgodba, ki sem jo nedavno prebral na blogu neke uspešne slovenske podjetnice. Ta ženska je motivacijska predavateljica in se je odločila, da bo napisala knjigo, v kateri bo razkrila misli in občutke iz svojega dnevnika. In ti dnevniški zapisi niso samo pozitivni, ampak je v njih tudi veliko dvomov in drugih negativnih občutkov. Ko je nekemu prijatelju omenila, da bo napisala takšno knjigo, jo je posvaril, da si bo s tem uničila celotno kariero predavateljice. Kajti meni, da morajo predavatelji dajati vtis pred ljudmi, da so vedno pozitivni in nasmejani. Ko sem to prebral, sem se resnično zgrozil.

Meni osebno se zdi izredno pomembno, da povemo resnico o vseh stvareh. Le tako bo naš svet postal boljši. To zelo pogrešam v naši družbi, večina se boji povedati, strah jih je, da se ne bi zamerili šefu, državi, župniku, sosedu, da ne bi izgubili kakšnega posla.

Tudi jaz verjetno kakšno knjigo manj prodam (sem urednik založbe Planet), ker so nekateri ljudje jezni zaradi mojih zapisov in objav. Toda meni več pomeni svoboda izražanja, kot pa da prodam nekaj več knjig. Zato predlagam vsem ljudem, da snamejo nagobčnike in se začnejo izražati o stvareh, ki se jih doslej niso upali. Zagotovo vsi ne bodo navdušeni nad njihovim izražanjem, toda oni sami bodo postali bolj svobodni. In posledično tudi celoten svet.

Damjan Likar

Komentiraj

Komentarji: