Berem odlično knjigo »Poslušnost avtoriteti«. Delo temelji na kontroverznem poskusu, pri katerem je znameniti socialni psiholog Stanley Milgram (1933-1984) uporabil naključno izbrane ljudi, ki so pod nadzorom vodje eksperimenta zadajali vse večje elektrošoke poskusni osebi, če ta ni pravilno odgovorila na zastavljena vprašanja. Elektrošoki so bili fiktivni in dejanski testiranec je bila izbrana oseba, pri kateri je Milgram meril, kako dolgo se bo ta podrejala vodji poskusa kot avtoriteti, ki je zahtevala vse višje, v realnih okoliščinah že smrtne jakosti elektrošokov. Oseba bi »testiranca« torej dejansko ubila, če bi bili zadani električni sunki resnični. (dr. Vlado Miheljak, iz spremne besede)

Skoraj dve tretjini sodelujočih je v raziskavi dajala testni osebi smrtonosne odmerke elektrošokov.

Citiram: »Najbolj običajna prilagoditev v razmišljanju poslušne poskusne osebe je, da v sebi neha gledati človeka, ki je odgovoren za svoja dejanja.  Ne vidi se kot nekdo, ki mora ravnati moralno odgovorno, temveč kot orodje neke zunanje avtoritete.«

Človek uporablja veliko obrambnih mehanizmov, s katerimi želi opravičiti dejstvo, da daje naročila za umore živali. Eden od njih je prelaganje odgovornosti na avtoritete.

Ta psihološki mehanizem prelaganja odgovornosti velja tudi na področju prehranjevanja. Vsejedi ljudje pogosto opravičujejo uživanje hrane živalskega izvora, sklicujoč se na domnevne avtoritete: »Zdravnik mi je rekel, da je dobro jesti meso, jajca, kravje mleko!« »Na poročilih sem poslušal zdravstvenega ministra, ki je priporočal uživanje rib!« Ko sem bil še otrok, nam je župnik rekel, da v Bibliji piše, da lahko jemo živali!« »Oče mi je rekel, da moram uživati meso, da bom postal močan kot bik!« »V šoli pri uri gospodinjstva nam je učiteljica rekla, da so živalski proizvodi pomemben del zdravega načina prehranjevanja in da bomo zboleli ter se ne bomo pravilno razvijali, če jih opustimo!« »Ko sem začel trenirati nogomet, mi je trener rekel, da moram jesti čimveč perutnine!«

S tem, ko vsejede osebe sledijo napotkom domnevnih avtoritet, v veliki meri potlačijo občutke krivde in sramu, ko dajejo naročila za ubijanje živali. Odgovornost prevalijo na avtoritete: »Saj so mi oni tako svetovali.« Na ta način pri sebi lahko ohranijo samopodobo neškodljivega človeka.

V knjigi so omenjeni še drugi pomembni psihološki mehanizmi, ki nevtralizirajo moralne občutke: razdalja, čas in fizične pregrade. Citiram: »Dejansko je za sodobno birokracijo, tudi kadar je namenjena destruktivnim ciljem, značilno, da večina ljudi, ki so del njene organizacije, destruktivnih dejanj ne izvaja neposredno. Prekladajo papirje ali natovarjajo strelivo ali opravljajo kakšno drugo dejanje, ki resda prispeva h končnim destruktivnim posledicam, je pa v očeh in umu vršilca oddaljeno od teh posledic. Na povsem kvantitativni podlagi je bolj hudobno izstreliti topniško granato na mesto in umoriti deset tisoč ljudi, kot pa s kamnom do smrti potolči enega, vendar je slednje psihološko veliko težje izvedljivo.«

Ponovno potegnimo vzporednice z vsejedci. Oni ne izvajajo neposredno umorov živali, ampak kupijo v trgovini kose mesa, ki prav nič več ne spominjajo na živali. Meso doživljajo povsem brezosebno. Kot da bi kupili hladilnik. Toda, če bi sami morali zaklati žival, bi to veliko težje izvedli, kajti soočiti bi se morali z vsemi posledicami svojega dejanja. In takšno krvavo dejanje bi v večini od njih sprožilo pravi vihar negativnih čustev: sram, krivda, strah…

Da lahko živimo in smo zdravi, ne potrebujemo jesti hrane živalskega izvora.

Zato mnogi vsejedci postanejo izredno nervozni, ko na facebooku nekdo objavi sliko iz klavnice. Ker se zavedajo, da so te prizore oni povzročili. Toda svoje odgovornosti spet ne želijo priznati. Jezni so na osebo, ki je objavila takšno sliko, in ga označijo za nasilneža in negativca. To je podobno, kot da bi nekdo fotografiral nekega moškega, ki ravno posiljuje žensko. Mimoidoči bi sliko objavil (z objavo bi našli pobeglega posiljevalca), posiljevalec pa bi nato izjavil, da je avtor fotografij nasilnež in negativec.

Damjan Likar

Dodatno branje o obrambnih mehanizmih:

http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2011/09/kaj-je-karnizem.html

http://veganska-iniciativa.blogspot.com/2012/04/karnizem-zakaj-je-uzivanje-zivali.html

Priporočena knjiga na temo obrambnih mehanizmov:

http://www.amazon.com/Love-Dogs-Pigs-Wear-Cows/dp/1573245054

Komentiraj

Komentarji: Vseh: 2

• Avtor: BeeZeeEcoKid Datum: 28.01.2015 17:21 Fantastičen članek! Bi moral biti še daljši z več primeri :) HVALA
• Avtor: Roland Miklavcic Datum: 28.01.2015 18:29 Ma.jaz imam nekaj iskusenj s tem ! Kar nekaj ljudi,se mi je prislo zahvalit,da so postali vegani,na osnovi mojega delovanja in aktivizma ,in z letaki ! V cem je tu problem ,ce se clovek spremeni !?!? Tudi otroke poducujemo ! Zakaj nebi odraslim tudi ljubece omenili,da se da drugace ! Mislim da je problem samo v njih Egu ! Pomemben je nacin kako to povemo ! Ce je to res iz Srca,za neko visje dobro,se lahko ´´usede´´ v srca ljudi in dojamejo kaj je prav.Moram pa povedati da brez velik Vere in Vizi