Pot v Življenje

V slovenskih klavnicah vsak dan pobijemo 92.882 kokoši. Vsak dan. Tako Statistični urad RS in številke za leto 2014. Število smrti teh nežnih bitij je seveda bistveno višje – ko umirajo zaradi vročine, lakote, žeje in bolezni, kot odpad v živilski industriji – pridelavi mesa in jajc. Teh smo v letu 2011 v Sloveniji pridelali 277 milijonov, večino jih pridelamo v konvencionalnih kletkah. Po približni oceni je tako v industrijo jajc zasužnjenih milijon kokoši.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da živimo v skladu s svojimi utečenimi navadami, da se o motivu svojih dejanj in odločitev ne sprašujemo več. 90% tega, kako se odločamo, je pod vplivom našega nezavednega. Tudi, ko izbiramo vsakodnevni jedilnik. Ko stopimo v supermarket, stopamo po istih, utečenih poteh in s polic jemljemo ista in podobna živila, kot jih je že kupovala naša mama. Njena hrana je bila in je najboljša, ker je pripravljena z ljubeznijo. Zato se o vsebini obroka na krožniku ne sprašujemo. Okus hrane nas nezavedno spomni na ljubeč materin objem. In samo to je pomembno. Včasih pa je na našem krožniku mama ali otrok neke druge živalske vrste, česar niti opazimo ne več. Tokrat govori naša zgodba o kurah in jajcih. Oboje je pogosto na naših krožnikih. Včasih deklarirano celo kot varovalno živilo.

Kokoši imajo bistveno večjo inteligenco, kot jim jo pripisuje večina ljudi.

Kokoši so čudovita bitja. Izredno nežna, družabna in ljubeča, včasih pa tudi prepirljiva in konfliktna, prav taka kot mi, ljudje. Kot mi, so tudi kokoši po svojem karakterju različne. Raziskave so pokazale, da zmorejo razlikovati okrog 100 različnih obrazov. Se pravi, kolikor smo ljudje zmogli razumeti kokoši, saj je njihov svet predvsem njihov, v katerega zelo redko stopimo. Verjetno ne po naključju. Če kokoši povezujemo s Perutnino Ptuj in podobnimi tovarnami smrti, potem raje v njihov svet trpljenja ne stopimo. Preveč bi nas bolelo. A mi smo v ta svet povsem zavestno vstopili. Želeli smo rešiti življenja.

Zgodba jate Izidorik se je začela na Bolhi.com. Nek rejec je prodajal kupcem odslužene kokoši po evro in pol. Kokoši so v industriji jajc sredstvo proizvodnje, ki je po naključju živo. V kapitalistični logiki je najpomembnejša cena proizvoda (jajce), ki je odvisna od porabljene hrane in stanja izrabljenosti oz. amortizacije proizvodnega sredstva (kokoši). Ker kokoši najmanj hrane glede na proizvedeno število jajc pojedo, če so zaprte v kletkah (že če so v talni reji v hlevih, potrebujejo za 30% več hrane, ker se več gibljejo), se jih v Sloveniji še vedno zapira v standardizirane kletke, ki so pri nas zaenkrat še dovoljene.

Kokoši živijo do 12 let. Za potrebe intenzivne baterijske reje se iztrošijo že po enem. Omenjeni rejec jih je prodajal naprej za meso - ali individualnim kupcem ali pa mesni industriji, kjer bi iztržil manj - le 60 centov po »amortizirani« kokoški, pa še sam bi moral poskrbeti za prevoz.

Predsednica Društva za zaščito rejnih živali Koki je opazila oglas na Bolhi in začela akcijo reševanja teh nam dragocenih živih bitij ob sodelovanju z Društvom za zaščito živali Pomurje. Tukaj sva s soprogo v zgodbo vstopila tudi sama. Aprila lani sva sodelovala v manjši, prvi tovrstni akciji. Takrat sem zgradil večji kokošnjak, v katerem se je do izpred nekaj dni šopirilo sedem kokoši in dve raci. Tokrat je v želji, da rešimo čimveč živali, k nam prišlo kar 48 kokoši, toliko, kolikor jih je šlo v osebni avtomobil.

Šele pri nas so po tem, ko so izstopile iz zabojnikov, prvič stopile na zemljo in slamo ter prvič stale pod milim nebom.

Prvič so se srečale s človeškim objemom, ki ni predstavljal vira bolečine in smrti in s človekom, ki je v njih videl živa bitja in ne stroje za proizvodnjo jajc. Prvič v življenju so razprostrla krila.

Že drugi dan je moja soproga na facebooku objavila sledeči zapis "Ravno prišla iz kurnika, tako prevzeta, da bi želela to podeliti tudi z vami. V sredo so prišle Izidorike, na smrt prestrašene, v grozljivem šoku. Ko sem jih včeraj eno po eno selila iz račnika v kurnik, sem jih obupano prestrašene morala trgati iz ograje in iz nagnetenih kotov. Danes so mirnejše. Moje roke, ki je sipala hrano in menjavala vodo, se niso več panično bale. Zvečer sem šla še preverit, kako je z njimi. Ko sem odprla kurnik, so bile brez strahu, vneto so mi začele pripovedovati svoje zgodbe, prišle so čisto k meni, me gledale v oči,...

In potem je ena kokoš iz ozadja kurnika, ki se ji ni uspelo prebiti bližje k meni, razprostrla peruti in zaprhutala- poletela naravnost v moje naročje. Bila sem čisto v šoku. Samo roke sem dala okoli nje, jo objela, ona pa je naslonila svojo glavo na moje lice. Tako sva stali nekaj minut in samo dihali. Skupaj. Zaprla sem kurnik in s to kokošjo šla malo po travniku. Pokazala sem ji, kaj jo čaka, ji povedala na uho, da bo kmalu vse bolje... Tako močno me gane, ko doživim, kako zaupljive so živali, kako željne bližine z nami, čeprav so živele tako odrinjeno in zanemarjeno, prav od nas ljudi. Kakšen pogum, zaupanje, kakšen korak k bližini... Mi pa jih tako podcenjujemo in predmetimo."

Kokoške so prišle psihično in fizično travmatizirane. Ker so bile tako dolgo natlačene v majhnem prostoru, so polne agresije druga proti drugi. Njihova okostja so šibka, ker so v intenzivni "proizvodnji" jajc ves čas samo izgubljale dragocene minerale, ki jih z industrijsko prehrano niso mogle nadomestiti. Njihov imunski sistem je sesut zaradi stresa in uporabe farmacevtskih sredstev. Zato potrebujejo rehabilitacijo, veliko nežnosti, posebne skrbi in prehrano, ki jim bo čimprej povrnila zdravje.

To zgodbo piše več ljudi. Pisala jo je moja soproga, katere prvo zgodbo so po facebooku v prvih nekaj dneh delili več kot 200-krat. Pišem jo sam, ko gradim nov, večji kokošnjak. Pišejo jo ostali skrbniki drugih kokoši, ki so našle domove po različnih koncih Slovenije. Pišejo jo naši prijatelji, ki nam bodo pomagali s hrano za kokoši in Ekološka trgovina z donacijo vulkanskih mineralov, ki bodo pomagali, da si bodo izčrpana telesa kokošk čimprej opomogla.

Nastja Židanik

Pišete pa jo tudi vsi vi, ki se dnevno odločate o tem, ali takšno živilsko industrijo podpirate ali ne. Vsaki dan znova, ko se sprehodite skozi supermarket. Skupaj in samo skupaj lahko naš svet za odtenek spremenimo na bolje.

mag. Miloš Židanik, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt

E-pošta: Milos.Zidanik@vasezdravje.si

Vir: revija Isis, glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, januar 2016

Komentiraj

Komentarji: Vseh: 1

• Avtor: julija Datum: 14.12.2016 15:25 ....brez besed....