V Kazenskem zakoniku, 257.a člen, Oškodovanje javnih sredstev (neuradno prečiščeno besedilo), prva točka, piše:

»Uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi, zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo.«

Vsi poznamo na desetine ali stotine zgodb, tudi iz medijev, o javnih uslužbencih, ki so izjemno neodgovorno ravnali ali se okoriščali z davkoplačevalskim denarjem. Toda praktično vsi ti ljudje nikoli niso bili procesirani in še vedno uživajo svobodo, kljub temu, da Kazenski zakonik za njih predvideva zaporno ali denarno kazen.

V medijih izvemo predvsem zgodbe o pridobivanju večjih gmotnih ugodnosti. Koliko tisoče pa je takšnih zgodb, ko javni uslužbenci na račun našega denarja vsakodnevno delajo »male« grehe, ki pa so kljub temu nedopustni? Nedavno sem slišal za zgodbo neke osebe, ki goljufa pri prikazovanju potnih stroškov. Direktorju je rekla, da se je preselila v oddaljen kraj in v tistem kraju pridobila potrdilo od neke prijateljice, da res stanuje pri njej. In še druga zgodba: pred meseci mi je nek javni uslužbenec poslal privatno pošto, toda poštnino je dal na stroške ministrstva, kjer je zaposlen.

Premoženjsko škodo v takšni ali drugačni meri povzroča večina javnih uslužbencev. Si predstavljate, da bi imeli vpogled v vse (ne)aktivnosti vseh javnih uslužbencev od osamosvojitve Slovenije dalje, za vsako delovno uro posebej? Nenamemska uporaba javnih sredstev namreč pomeni tudi to, da javni uslužbenec ni dovolj aktiven ali da na delovnem mestu povzroča škodo ljudem, naravi in živalim. V 15. členu Deklaracije o pravicah človeka in državljana, enemu ključnih dokumentov francoske revolucija, je zapisano:  »Družba ima pravico zahtevati obračun dela od vsakega javnega uslužbenca.«

Opaziti je vedno več ogorčenih zapisov nad zaposlenimi v javnem sektorju. Na tisoče in tisoče teh javnih uslužbencev se dobesedno izživlja nad ljudmi (seveda obstajajo tudi v redu uslužbenci). Izvoljeni politiki so jim dali formalno moč in avtoriteto, ki jo zlorabljajo. Večina teh ljudi nima nobene odgovornosti do drugih, za napake ne odgovarjajo, samo zato, ker so v javnem sektorju. Država je na ta način vzgojila na tisoče sociopatov oz. psihopatov, za katere je značilna popolna odsotnost vesti.

Si predstavljate, da bi zbrali vse grozljive izkušnje ljudi, ki so jih imeli z zaposlenimi v javnem sektorju (policaji, zdravniki, redarji, cariniki, inšpektorji, uradniki, politiki, socialni delavci, učitelji, sodniki…), in napisali knjigo o tem. To bi bila verjetno najbolje napisana kriminalka v zgodovini tega žanra. Žalostno je, da gre za resnično kriminalko, ki se dogaja vsak dan.

Kje je rešitev? Naivno bi bilo pričakovati, da se bo ta Kazenski zakonik v praksi upošteval, kajti znano je, da vrana vrani ne izkljuje oči. Avtorja knjige Ogledalo demokracije vidita rešitev v drastičnem zmanjšanju javnih uslužbencev, torej v vitki državi in decentralizaciji. Kateri politik bo imel organ, ki loči ovna od ovc, da bo upal krepko zarezati v javni sektor?

Damjan Likar

Komentiraj

Komentarji: