V letu 1958 se je prvič v novi Jugoslaviji dogodilo nekaj nezaslišanega. Tokrat  so  morali politiki biti plat zvona, ko so v prvi povojni stavki v socializmu stavkali trboveljski rudarji. Zrušila se je podoba socializma kot družbe brez sporov in nasprotij. Komunistični režim jo je označil za »trboveljske dogodke« Štrajka v socializmu ne more biti, so dejali. Ta se lahko pripeti samo v kapitalizmu. Komunisti so si za isti pomen dogodkov izmišljali olepševalne izraze: prekinitev dela, ustavitev dela, protest, spor, konfliktna situacija, demonstracija ali morda celo incident. Vendar je njihov namen izboljšati delovne pogoje in plače. Organizirane štrajke vodijo sindikati.

Tlenje nezadovoljstva med rudarji je bilo čutiti že nekaj mesecev pred izbruhom. Na partijski konferenci v Zagorju 4.8.1957 jih je prisostvovala od 306 komunistov slaba polovica in med probleme rudnika je bila podana zaskrbljenost zaradi draginje, delitev dohodka po novem zakonu, slabem delu sindikatov in ostalih težavah rudnika. Očitano jim je bilo, slabo reševanje zapletenega finančnega stanja rudnika, neprimernih že maksimiranih cen premoga, spričo močno naraslih stroškov dela.

Direktor je organiziral štrajk

Za preprečitev inflacije je do tedaj veljal dogovor Marinko – rudnik o ne zvišanju cen premoga. Nujno je bilo potrebno povečati produktivnost in omejiti stroške dela. Dogovor IS Slovenije, da krije stroške izplačila dobička iz investicijskega sklada za 29. november se niso uresničila. Ta se je zavlekel na konec leta in s tem močno poslabšal razpoloženje rudarjev. Na seji sindikata so ugotovili 60 mio dinarjev izgube, ki jo ne more rešiti 5,2% povečana cena premoga. Prisiljen je bil odstopiti rudniški sindikat.

Predsednik SZDL občine Trbovlje Jože Pikl je opozoril sekretarja CK ZKS Miha Marinka, da bodo stavkali v primeru če ne dobe denarja. Čeprav se je zadeva počasi reševala, se je ožji krog odločil za stavko. Očitno je postalo, da je v igri globlji interes. Direktor Alojz Ribič je želel postati poslanec, vendar mu je Marinko nasprotoval. »Ti si gospodarstvenik ne pa politik«, mu je zabrusil. Potem se je zgodil unikum v zgodovini delavskega razreda, da je direktor organiziral štrajk. V bistvu se je zanj odločil ožji krog vodilnih, ki so ga sestavljali še predsednik SZDL občine Trbovlje in sekretar občinskega komiteja ZKS Jože Pikl ter še predsednik sindikata rudnika Trbovlje in sokreator štrajka tov. Šipek ter šef Udbe v Trbovljah in kasnejši župan tov. Cink, ki je bil nato zaradi prevelikega odmerka svoje plače odstavljen.

Delegacija veljakov se je napotila v Beograd na ministrstvo za rudarstvo in zvezni sindikat, da razložijo težke razmere v Trbovljah. Ko so čakali na vlak v Zidanem mostu, da se presedejo, so dobili sporočilo, da se je že pričel štrajk v eni od jam nočne izmene. Delegacija se odloči z nadaljevanjem poti. Delegacija kliče iz Beograda v Trbovlje in tu jih prevežejo direktno v jamo, kjer jim stavkovni štab ne verjame v obljube. Na povratku iz Srbije, se ga tov. Pikl napije in v pijanosti izreče nekaj neprimernih besedi in zato ga zaprejo. Stavkovni odbor zahteva nujen obisk Miha Marinka v Trbovljah. Komunikacija razjarjene množice s predstavnikom oblasti in njihovim rojakom sploh ni bila mogoča. Kot zelo slab govornik in retorik je z jecljajočim nagovorom razložil pred pet tisočo množico težko situacijo in namesto da bi obljubil trinajsto plačo jim je potarnal, da je denarja le za polovico trinajste.

Prevarani rudarji so v besu prevrnili njegov avto in mu preprečili nadaljnji govor. Besen rudar mu je s sekiro presekal mikrofonski kabel. Ker je bil ta dan tudi plačilni dan, so  prišle ženice po plačo. Takrat so bili rudarji deležni vina za pitje med delom in tobaka za žvečenje. Tokrat so jim žene prinesle alkoholno pijačo. V besu so ga pregnale z besedami: »Ti nam boš govoril, ki si nam med vojno kure kradel.« Resnično so domačini svojega rojaka klicali za kurjega tatu.

Slovenski "Atila" v ozadju grozil s svojo strašno šibo

Njegovo srečanje se je končalo v spremstvu milice in vračajočih rudarjev v jamo. Marinko je postal krivec, da se stavka ni končala. Postal je ideološki mečkač. Krivda se lahko pripiše tudi nesposobni partijski smetani v Trbovljah. V času stavke je prispela delegacija iz Beograda v sestavi Rankovič, Kardelj in Todorović v Ljubljano. Obljubila je 30% mesečne plače kot novoletni dobiček. Rudniška uprava s tem nizkim dodatkom ni upala stopiti pred rudarje in jim je obljubila 50% dodatek, da jih je lahko pripravila do dela. Po teh dogodkih je stekla politična akcija za dokončno ureditev razmer. Stavkajoči so podali svoje zahteve v devetih točkah za prekinitev stavke.

Milan Kučan (levo) se rokuje z Ivanom Mačkom Matijo

 Za dokončanje stavke so v Trbovlje prišli Stane Kavčič, Lidija Šentjurc in Boris Kraigher. V tem kriznem času je postalo stanovanje direktorja Ribiča sedež vodstva občine. Da vsa zadeva ni ostala v okviru političnih obljub in prerekanj, je v ozadju grozil s svojo strašno šibo sam slovenski »Atila«. Številčno je Maček povečal v vseh treh mestih postaje LM. Občinskemu sekretariatu je poslal v pomoč skupino uslužbencev državne varnosti. Direktorju rudnika je zabičal in zagrozil s fizičnim napadom vojske in enot milice, katere čakajo v tovornjakih na Trojanah. Njegovo grožnjo je kasneje potrdil  tudi Edvard Kardelj v svojem ekspozeju na seji CK ZKS.

Komentiraj

Komentarji: