V obdobju od konca vojne leta 1945 pa do leta 1951, ko je bila represija komunističnega režima najhujša, so v Sloveniji obstajale nekatere kazenske ustanove, ki so tipične za najtrše totalitarne režime. Tako so v Sloveniji v tem obdobju poleg zaporov in kazensko-poboljševalnih domov obstajala tudi koncentracijska taborišča ter delovna taborišča za prestajanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela. V obdobju 1945–1951 je bilo v teh kazenskih ustanovah zaprtih najmanj okoli 62.000 oseb. Ker je bila veliki večini prostost odvzeta iz političnih razlogov, so med njimi absolutno prevladovali politični zaporniki. Več kot četrtina vseh zapornikov v tem obdobju je bilo žensk. V nadaljevanju sledijo odlomki iz knjige Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945 -1951, Milko Mikola.

Koncentracijska taborišča Ozne so predstavljala največje in hkrati najstrahotnejše kazenske ustanove, kar jih je bilo kdaj na Slovenskem. Bila so celo strahotnejša od koncentracijskih delovnih taborišč, ki so jih med vojno na Slovenskem na svojem okupiranem območju ustanovile nemške okupacijske oblasti.

Julij Jesih je kazen poboljševalnega dela prestajal v delovni skupini Strnišče pri Ptuju, na gradbišču »Gradis«.Pri prevozu gradbenega materiala z vozičkom se je hudo ponesrečil. Sicer so ga prepeljali v ptujsko bolnišnico, vendar je še istega dne zaradi hudih notranjih poškodb umrl. Julija Jesiha so še istega dne brez vsakega pogrebnega obreda pokopali na ptujskem pokopališču.  Njegovi ženi, ko je prišla v ptujsko bolnišnico, da bi še poslednjič videla svojega moža, tega niso hoteli omogočiti. Oblast do vdove ni pokazala nikakršnega sočutja in usmiljenja. Nasprotno, 26. oktobra 1949 je Rajonski ljudski odbor Ljubljana celo izdal odločbo, s katero se je v njeno lastniško stanovanje vselila tričlanska družina, in to z obrazložitvijo, da je trisobno stanovanje po smrti moža zanjo in za otroka preveliko.

Komisije za prekrške so pri pošiljanju na družbeno koristno delo zahajale v takšne skrajnosti, da pred njimi niti tedanja oblast ni mogla ostati ravnodušna. Pod obtožbo, da so delomrzneži, so na DKD pošiljali tudi osebe, ki so že bile v pokoju, neozdravljivo bolne za tuberkulozo, noseče ženske, kmečke sinove, ki so obdelovali očetovo kmetijo, in celo umsko omejene in duševno bolne osebe ter stoodstotne invalide.

Režim v taboriščih (delovnih skupinah) za družbeno koristno delo: za vse delovne skupine je veljal natančno določen hišni red. 32. Člen: Osebe, ki so poslane v delovno skupino za izvrševanje prisilnega upravnega ukrepa družbeno koristnega dela, nimajo pravice nikomur pisati in od nikogar prejemati pisem. Te osebe tudi nimajo pravice sprejemati obiskov.

Kaznjenec, ki je kazen DKD prestajal v delovni skupini Litostroj, je povedal, da je bil do decembra 1949 postopek s kaznjenci v tej delovni skupini posebno krut. Kaznjence so stalno batinali in ustrahovali. To so z njimi počeli kaznjenci, ki jih je postavila uprava. Na koncu je prišlo do tega, da so morali enega od teh »delivcev batin« zapreti v »bunker«, da ga drugi kaznjenci ne bi linčali.

Iz pričevanj nekdanjih kaznjenk iz skupine DKD v Verdrengu je mogoče ugotoviti, da z njimi niso ravnali nič bolje kot z moškimi kaznjenci v delovni skupini Litostroj. Poleg tega, da so jih psovali, so morale tudi večkrat dlje časa žejne v položaju »mirno« stati na soncu, zaradi česar so padale v nezavest.

Komentiraj

Komentarji: