V obdobju od konca vojne leta 1945 pa do leta 1951, ko je bila represija komunističnega režima najhujša, so v Sloveniji obstajale nekatere kazenske ustanove, ki so tipične za najtrše totalitarne režime. Tako so v Sloveniji v tem obdobju poleg zaporov in kazensko-poboljševalnih domov obstajala tudi koncentracijska taborišča ter delovna taborišča za prestajanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela. V obdobju 1945–1951 je bilo v teh kazenskih ustanovah zaprtih najmanj okoli 62.000 oseb. Ker je bila veliki večini prostost odvzeta iz političnih razlogov, so med njimi absolutno prevladovali politični zaporniki. Več kot četrtina vseh zapornikov v tem obdobju je bilo žensk. V nadaljevanju sledijo odlomki iz knjige Kazenske ustanove in zaporniki v Sloveniji 1945 -1951, Milko Mikola.

Edini kazensko-poboljševalni dom, v katerem so bila stranišča, je bil KPD Ig pri Ljubljani. V vseh drugih kazensko-poboljševalnih domovih so za opravljanje male in velike potrebe imeli kible, zaradi česar se je po sobah širil smrad po fekalijah.

Prostostne kazni so prestajale tudi nosečnice in mladoletne osebe.

Do kopanja so imeli obsojenci in preiskovanci pravico pozimi vsakih 14 dni, poleti pa vsakih 7 dni. Spodnje perilo so smeli menjati vsako nedeljo.

Dvanajst obsojencev je bilo osem mesecev zaprtih v disciplinske samice – temnice (noč in dan brez svetlobe). Po tej protizakoniti disciplinski kazni, so bili trije obsojenci več kot tri meseci v bolnišnici. Eden izmed njih je umrl. Dva od obsojencev so miličniki v temnici pretepali.

Komunistična oblast ni prizanesla niti pesnikom, pisateljem in dramatikom. V celotnem obdobju komunistične oblasti jih je bilo v Sloveniji zaprtih okrog 50.

Letno poročilo Ministrstva za notranje zadeve LRS za leto 1946 navaja, da namen fizičnega dela obsojencev v kazenskih zavodih ni »kopičiti z delovno silo materialnih dobičkov«. Vendar to ne drži povsem, saj je bil namen zaposlitve obsojencev s fizičnim delom predvsem doseganje čim večje produktivnosti, s tem pa tudi ustvarjanje kar največjega dobička. Uprave kazensko-poboljševalnih zavodov in kazensko-poboljševalnih domov so zato težile h kar največji produktivnosti obsojencev, kar so skušale doseči z uvedbo tako imenovanega socialističnega načina tekmovanja.

To naj bi povzročilo, da so denimo v letu 1949 obsojenci dosegli norme povprečno 108 odstotkov. Kot kolektiv so dosegli najvišje norme v KPD Maribor z 219 % in na gradilištu HC Moste – Žirovnica 218 %. V letu 1947 so obsojenci v delavnicah kazensko-poboljševalnih zavodov samo od januarja pa do maja dosegli kar 500-odstotno zvišanje proizvodnje. Tako veliko preseganje postavljenih delovnih norm je bilo mogoče doseči samo s skrajnimi delovnimi napori obsojencev, ki so mnogokrat presegali njihove telesne zmogljivosti.

Sredstva za prevzgoje obsojencev so bila: fizično delo, učno-vzgojno delo in kulturno-prosvetno delo. Leta 1948 so svoje pevske zbore imeli vsi štirje kazensko-poboljševalni domovi. Repertoar teh pevskih zborov je bil izbran tako, da so v njem prevladovale partizanske in revolucionarne pesmi: Tito, Prekrasna Moskva, Šopek partizanskih, Delavski pozdrav, Titova kantata…

Za prevzgojo obsojencev so enkrat v mesecu predvajali »političnovzgojne« filme. Največ je bilo sovjetskih filmov.

Ker so se »politična« kazniva dejanja smatrala za veliko nevarnejša kot »kriminalna« kazniva dejanja, so s preiskovanci, ki so bili osumljeni kaznivih dejanj proti ljudstvu in državi, v preiskovalnem postopku ravnali neprimerno ostreje kot z drugimi preiskovanci. V posameznih primerih se je takšno zaslišanje za preiskovanca lahko končalo s hudimi telesnimi poškodbami ali celo s smrtjo. Nekaterim so med zaslišanjem zbili zobe, nekateri so zaradi udarcev po glavi oglušeli, nekateri pa so za posledicami pretepanja celo umrli. Bili so tudi primeri, ko je preiskovanec, da bi se rešil pred nadaljnim mučenjem, storil samomor.

Komentiraj

Komentarji: