Andrej Aplenc, član in eden od ustanoviteljev Civilne iniciative, v knjigi Prodaja Slovenije piše o uničevanju Slovenskih železarn, v katerih je od septembra 1991 do junija 1992 opravljal dolžnosti glavnega direktorja. Z navajanjem dokazov, časopisnih člankov, zapiskov s sej in poslovnih dogovorov odstira uničevanje tega velikega podjetja, razlaga logiko razprodaj industrijskih sistemov in tovarn v Sloveniji ter opozarja na nedržavotvorno ravnanje z državnim premoženjem.

Odlomki iz knjige Prodaja Slovenije:

Ironija zgodbe o uspehu te kraje tisočletja je, da smo poleg vsega drugega vsi okradeni dvakrat, ne samo enkrat. To je, prvič pri gospodarskih podjetjih, kjer so ocene, da je izginilo do četrtine vsega premoženja, ki je bilo naše, pa ga zdaj ni več. Drugič pa pri bankah, ki so sanirane z javnim dolgom, ki ga bomo seveda plačevali mi.

Priprave za  ta politični način sanacije in obnove bank in gospodarstva so se začele že pod Demosovo vlado ob tem, ko se ljudem v Demosu, to je tistim, ki niso bili podtaknjeni, niti sanjalo ni, za kaj gre. Tega jim niti ne gre zameriti, saj so bili čustveno, časovno in strokovno popolnoma zavzeti s projektom osamosvojitve Slovenije.

V juliju 1996 je vrh SKD najprej nasprotoval, potem pa podprl LDS-ovsko kandidatko za direktorico Agencije RS za revidiranje, edine državne agencije, ki bi lahko poskušala vrniti zakonitim lastnikom nekaj od tistih milijonov nemških mark družbenega premoženja, ki je protizakonito izginilo.

Ameriški učbenik ekonomije pravi, da so banke zelo podobne drugim podjetjem. To je res tam, pri nas pa ne. Pri nas so banke veliko bolj podobne političnim trdnjavam.

Politični kadri iz prejšnjega režima v Demosu so se odločili, da spravijo železarne poslovno na kolena. Danes  vemo, da je to sestavni del politično motiviranega prenosa lastništva na zaželjene lastniške subjekte. Najprej je treba zbiti ceno podjetju, čim nižja je, tem bolje, potem pa se proda zaželjenemu lastniku. Tako je bilo razvrednoteno celotno mariborsko gospodarstvo, slovenska papirna industrija, del naše lesne industrije, TAM in Krško, da naštejem samo nekaj primerov.

Takoj po vzpostavitvi nove Drnovškove vlade v maju 1992 se je na moji mizi bliskovito znašla ponudba neznane finančne družbe z Bermudov za nakup Slovenskih železarn. Sedaj vemo, da je bil Demos prežet s kadri iz prejšnjega režima, ki so po svoje vodili gospodarstvo. Kar spomnimo se Elana. Mogoče je, da takrat Peterle ni čisto dobro vedel, kaj se dogaja. Sedaj pa ve. Ker sem se uprl prodaji Slovenskih železarn finančni družbi z Bermudov, to je bilo že pod Drnovškovo vlado, me je upravni odbor julija leta 1992 odstavil.

Lahko si mislim, kaj bi se zgodilo, če bi naši bivši komunistični socialisti odšli v Ameriko razlagat, kaj so prava, osnovna načela kapitalizma. Domnevam, da bi se tam ljudje razpočili od smeha. Pri nas pa jih poslušamo z resnimi obrazi.

Mislim, da se še ni zgodilo in da je brez precedensa, da ameriška diplomacija uradno povabi premiera tuje države na obisk ter ga pošlje, za začetek, k prvemu uradnemu predstavniku gostitelja, k direktorju FBI, kar je po slovensko k ameriški državni policiji. Tako se pač zdi, da Drnovška niso povabili v Ameriko in ga poslali najprej k direktorju policije FBI, da bi tam razpravljali o ameriški mafiji, pač pa zato, ker Američani mislijo, da imajo problem s slovenskim pranjem denarja in z mafijskimi financami v Sloveniji.

V tvojem velikem interesu je, da je vsak dan na mizi kosilo in da gospodinjstvo ne gre v bankrot. Prav gotovo nočeš, da bi ti cela soseska solila pamet o tem, kako boš kuhal in kaj bo za kosilo. Isto je s podjetjem. Zaposlenim je v velikem interesu, da podjetje posluje dobro. Poslovne in finančne odločitve, ki bi jim narekovala politična ali drugačna soseska, bi samo škodovale.

Komentiraj

Komentarji: