Z imeni gradov je zvezan najslavnejši in najbolj heroični del Slovenske zgodovine, namreč boj proti turškim vpadom v 15., 16. in 17. stoletju. Tedaj je slovensko ljudstvo, zbrano po teh gradovih in pa po taborih okrog svojih cerkva, branilo in pogosto ubranilo turškim tolpam vdor v srednjo in zahodno Evropo čez slovensko ozemlje. Toda Osvobodilna fronta, ki se je v smislu svoje komunistične ideologije zavedala, da je vez s preteklostjo ter živ spomin nanjo ena najmočnejših duhovnih ovir pri boljševizaciji slovenskega naroda, je načrtno uničevala tudi te častitljive spomenike slovenske zgodovine in slovenskega junaštva. Poleg zgodovinske škode, ki jo je povzročilo razdejanje teh spomenikov, je treba omeniti tudi umetniško škodo; ki je po nekaterih gradovih neprecenljiva.

Vrhovno poveljstvo je celo tedaj, ko je s posebno zapovedjo prepovedalo in omejilo vse vojaške nastope, izrecno naročilo, naj se slovensko narodno imetje uničuje dalje. O tem nam priča pismo, ki ga je 10. julija 1943 v imenu »štaba narodno-osvobodilne vojske« pisal »Janez«, to je Ivan Maček, »Primožu«, to je dr. Alešu Beblerju, in v katerem pravi: »Izogibati in onemogočiti moramo trenutno vsak neuspeh. V tem smislu je bila. mišljena omejitev akcij zadnjič. Sedaj velja še ista omejitev, edino v primeru požiganja vasi je treba iti v akcijo, jo čim boljše pripraviti in na vsak način izvajati. Taka akcija... bo tudi po končnem smislu imela politični uspeh, omogočila široko rekrutacijo… V tem je politični uspeh.«

Kadar je »narodno-osvobodilna vojska« hotela biti »pravična« in »plemenita«, je naropano blago plačevala - s papirnatimi boni, ki jih slovenski kmet ne more unovčiti nikjer in jih tudi ne bo mogel. Boni Osvobodilne fronte so samo nova pretveza za ropanje slovenskega ljudstva. Glavni namen Osvobodilne fronte pri njih ni bil dati izropanim ljudem z njimi vsaj videz plačila, temveč jih je »narodno-osvobodilna vojska« uporabljala za to, da je z njihovo pomočjo prišla ne samo do blaga, temveč hkrati še do gotovine.

Potek ropanja z boni je bil redno tale: poveljnik komunistične edinice je oropano živinče ali živež, ocenjeno na 1000 lir, plačal z bonom za 5000 ali 10.000 lir, češ da nima bonov za manjši znesek. Kmet mu je poleg blaga moral vrniti še razliko 4000 ali 9000 lir gotovine. Za izgubo se je lahko tolažil z obljubo; zapisano na bonih, da se bodo vnovčili »šest mesecev po končani osvoboditvi«. Ti boni predstavljajo eno najbolj okrutnih sleparskih komedij Osvobodilne fronte na račun izmozganega slovenskega naroda. In takemu gospodarskemu uničevanju je propaganda rekla »osvoboditev . . .«