Partija je izkoristila slovensko domoljubje in splošni odpor do okupatorja, izpeljala revolucijo in se polastila oblasti. Uspelo ji je pridobiti za sodelovanje številne predane ljudi, ki v začetku niso bili njeni člani. Eden takih je Albert Svetina. V svoji knjigi "Od osvobodilnega boja do banditizma" priznava: "Preživel sem t.i. NOB z mislijo, da služim svojemu narodu. Na žalost sem moral po poznejših ugotovitvah in dogodkih priznati, kakšna laž je bila in s kakšno prevaro je partijsko vodstvo vodilo slovenski narod. Proti sebi je ustvarjalo reakcijo, ki so jo obsojali, da je sovražna in da je proti narodu. A ni bila sovražna narodu, ampak diktaturi, ki jo je izvajal vrh Partije."

Odlomki iz knjige Od osvobodilnega boja do banditizma:

Orožje so partizani pridobivali tudi z zaplembami. Na različne načine ga je nekaj prišlo iz italijanskih skladišč. Pri Italijanih se je dalo marsikaj dobiti tudi za denar.

Partija je zaveznike v OF uporabljala samo zato, da se je za njihovimi imeni skrivala pred ljudmi. Dokler so bili krščanski socialisti v OF zavezniki, so hoteli uvesti in držati svojo linijo, sokoli pa svojo. Za odnose med koalicijskimi partnerji je bila takrat značilna izjava Ivana Mačka, ki je na vprašanje o tem, kaj bo z zavezniki po vojni, hladnokrvno odvrnil, da to niti ni tako pomembno, ker se jim v družbi s komunisti tako in tako ne piše lepa prihodnost.

To, kar je počela Partija na Slovenskem, je bila čista boljševiška kopija. Slovenski komunisti so bili še ostrejši od boljševikov. Kar je Stalin v Sovjetski zvezi delal s celimi narodi, so slovenski komunisti izvajali nad lastnim narodom.

Nekaterih, zlasti kmetov, pač ni bilo mogoče pridobiti za revolucionarne ideje. Kmetje so imeli premoženje, posestva in živino in na to so bili navezani. Od tega se niso pustili odtrgati. Iz njihovih hiš jih je bilo težko izseliti. A ker niso bili zanesljivi, so jih pobili. To umazano delo so opravili ljudje, ki so bili surovi že po naravi in so bili nevarni celo za svoje soborce.

Ljudje so bili v strahu za svoje življenje. Ker so se bali likvidacij, so zaradi partizanskega nasilja iz Dolomitov bežali v Ljubljano in celo čez Toško čelo k Nemcem. Politično vodstvo in poveljstvo partizanskih enot, ki je bilo najbolj odgovorno za takšno stanje, tega niti takrat niti pozneje ni hotelo priznati.

Na odvrnitev kmetov od OF in na nastanek bele garde v Dolomitih so poleg likvidacij vplivale predvsem rekvizicije. Za rekvizicijo je bilo dovolj, da so kmeta označili za kulaka. Ko so mu partizani enkrat odpeljali kravo, enkrat pa konja, prašiče ali žito, so mu vzeli vse.

Večina prisilnih mobilizirancev iz političnih razlogov ni bila za to, da bi se bojevala s partizani in je že po nekaj dneh pobegnila. Iz Šercerjeve brigade je dezertiralo do devetdeset odstotkov prisilnih mobilizirancev. Partizanstvo ni bilo v njihovem duhu in niso pripadali Partiji, da bi se bojevali zanjo.

Mnogi niso hoteli niti v partizane niti kam drugam. Iz strahu pred prisilnimi mobilizacijami in likvidacijami so se organizirali. Sodelovanje z Italijani ni nastalo iz njihove iniciative ali hotenja, temveč predvsem zato, ker so bili k temu prisiljeni in niso imeli druge poti.

Komentiraj

Komentarji: