Partija je izkoristila slovensko domoljubje in splošni odpor do okupatorja, izpeljala revolucijo in se polastila oblasti. Uspelo ji je pridobiti za sodelovanje številne predane ljudi, ki v začetku niso bili njeni člani. Eden takih je Albert Svetina. V svoji knjigi "Od osvobodilnega boja do banditizma" priznava: "Preživel sem t.i. NOB z mislijo, da služim svojemu narodu. Na žalost sem moral po poznejših ugotovitvah in dogodkih priznati, kakšna laž je bila in s kakšno prevaro je partijsko vodstvo vodilo slovenski narod. Proti sebi je ustvarjalo reakcijo, ki so jo obsojali, da je sovražna in da je proti narodu. A ni bila sovražna narodu, ampak diktaturi, ki jo je izvajal vrh Partije."

Odlomki iz knjige Od osvobodilnega boja do banditizma:

Vaške straže so kmetom omogočile, da so lahko prihajali domov in da so delali na svojih kmetijah. Podnevi so delali na polju, ponoči pa so se zatekali v utrjene kraje. Najbolje sem to videl, ko smo plenili po barjanskih vaseh. Z Mokreca smo večkrat prišli na Barje v vasi okrog Iga, kjer je bilo veliko bogatih kmetov. Ker so ob večerih vsi mladi zaradi strahu in bojazni, da bi jih partizani mobilizirali, odhajali v iški grad, smo prišli na njihove domove in jim vse zaplenili. V grad so hodili vsak večer, zjutraj, ko ni bilo bojazni, da bi prišli partizani, pa so se vrnili domov.

V glavnem štabu sem srečal Kardelja. Ob njem je bila tudi Pepca. Kardelj je pripovedoval razne šale in nikoli ne bom pozabil, ko je rekel: »Poslušaj, Pepca, ženska je kakor kokoš. Če greš s kolesom po cesti, ne bo šla vstran, ampak naravnost pod kolo. In veš zakaj? Zato, ker ima majhne možgane.« Tako je Kardelj govoril svoji ženi in to sem slišal v glavnem štabu.

Nemška premoč v ljudstvu in tehniki je bila takšna, da ni bilo mogoče niti razmišljati o obrambi. Pred nemškimi tanki tiger niti protitankovski jarki niso bili najbolj zanesljivi. Nemci so z njimi v Rogu podirali cela drevesa.

Po vrnitvi v Stare Žage mi je kurir sporočil, da sem določen za partijsko šolo v Rogu. Vodja šole je bil Boris Ziherl, ki je imel tudi večino predavanj. Lubej, ki je bil velik rusofil, nas je učil sovjetsko himno. Niso nas učili slovenske, ampak sovjetsko. Večina (vsaj 80 odstotkov) učne snovi je bila zgodovina sovjetske partije. Nekateri so jo znali kot biblijo in katekizem. Osvobodilna fronta je imela v učnem programu obrobno vlogo. Vojaške vzgoje ni bilo.

Ivan Maček – Matija. Človek s štirimi razredi osnovne šole. Maček ni znal pisati. Ni bil sposoben napisati niti enega sporočila. Partija ga ni vzgojila, ker Partija človeka ni vzgajala v kulturnem smislu. Ker ni vzgajala kulturno, so bili partijci zelo primitivni. Pri likvidacijah in drugih zločinih Partija ni priznala, da gre za ljudi, da gre za živa bitja.

Pritisk na ženske je bil v partizanih posreden. Partizanski komandanti so namreč ženske izsiljevali, ali so pod pritiskom privolile v posilstvo ali pa so morale ponoči na stražo. Če se je vdala, je imela od tega ugodnosti. Med pijanostjo se je to pogosto dogajalo.

Ko sem prišel v Ozno, so bili v njej ljudje, ki bi bili pripravljeni likvidirati tudi svojega brata, če bi ugotovili, da je nasprotnik Partije. Prežeti so bili s partijskim duhom o nujnosti likvidacij, ki jih je takrat Partija izvajala z Ozno.

Komentiraj

Komentarji: