Deželak Barič: »Danes lahko rečemo, da brez vojne in okupacije komunistom nikoli ne bi uspel preboj iz povsem marginalne predvojne stranke v edino vladajočo stranko po končani vojni. Ali, kot je dejal eden izmed razpravljavcev na znani partijski konferenci na Cinku julija 1942, je bil prav Hitler 'kladivar revolucije'«.

Partija, ki je v starojugoslovanskih oficirjih videla nevaren potencial, da bi se priključili kaki drugi odporniški skupini, se je odločila, da se jih »znebi«. Tri osebe iz te kategorije je jeseni in pozimi 1941-1942 VOS skušal usmrtiti. Drugih se je OF znebil elegantneje: po javni pošti je poslal pozive za vstop v partizansko vojsko. Okupator je seveda opazil stotine enakih poštnih ovojnic, poziv je bil razkrit in 19. marca 1942 je kvestura v Ljubljani vseh 752 slovenskih oficirjev, katerim je partizansko vodstvo poslalo pozivnice, aretirala in jih odgnala v taborišče.

Partizanski poboji železniških delavcev: Tudi ta kategorija je bila sorazmerno številčna, partizani pa so jih ustrelili, ker so se med opravljanjem službe znašli na njihovem ozemlju oz. niso spoštovali prepovedi gibanja po železniški progi, bodisi da so čistili progo oz. jo vzdrževali.

Določen odstotek žrtev revolucionarnega nasilja predstavljajo tudi partizani, ki so jih iz različnih vzrokov v enotah ali pozneje ubili sami partizani. Primer: Kot utemeljitev za smrtno obsodbo so navedli: »Tov. Miro je bil politkomisar 5. čete in član Skoja. Kot tak je svojo funkcijo skrajno zanemarjal. V četi sploh ni vršil političnega in vzgojnega dela, temveč je ves čas posvetil tov. Vidi. Ker so se partizani zgražali nad nedisciplino in nemoralnim življenjem politkomisarja, je štab bataljona tov. Mirota razrešil funkcije…«

Kako brezglavo je bilo tedanje nasilje v partizanskih enotah, priča tudi naslednja zgodba. Leta 1942 je Fric Novak na smrt obsodil Janeza Stanovnika, sedanjega častnega predsednika partizanske veteranske organizacije ZZB: »Veste, zakaj so me obsodili na smrt? Češ da sem po vaseh kmetom govoril, da morajo krompir in repo na polju zakopati, ker bomo hrano potrebovali pozimi.  Uradna doktrina  je bila, da bo, potem ko je Rdeča armada začela protiofenzivo, vojne konec v enem mesecu. Obsojen sem bil zato, ker naj bi širil malodušje.«

Nek stari partizan se je bahal, »da je ubil že sedem slovenskih izdajalcev, in je skušal dokazati pravičnost svojega dejanja s pojasnilom, da so bili to gruntarji, kulaki in kot taki potencialni izdajalci. Nazadnje je pribil: 'Če gruntarjev ne pobijemo, kako bomo hlapci prišli do posestev!'«

Po Majdičevem umoru je leta 1943 njegova zaročenka zemljišče prodala tretji osebi. Vendar so tudi to zemljišče po vojni komunistične oblasti zaplenile. Ker se je njegova zaročenka pritožila na zaplembno komisijo, so ji odgovorili, češ da ni lepo, da je ta tretja oseba v vojnem času z nakupom zemljišča špekulirala za povečanje svojega bogastva v obdobju, »ko je narod trpel hude vojne stiske«.

Objavljeno besedilo predstavlja odlomke iz knjige dr. Damjana Hančiča: Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941 - 1945

Komentiraj

Komentarji: