Streli s šibrami: nešteto obstreljenih živali

Pri strelih s šibrami je hkrati izstreljenih veliko majhnih krogel. Tako pride do tega, da je pri streljanju na skupino živali, kot na primer na jato ptic, le nekaj živali smrtno zadetih. Mnoge pa  so zadete le z nekaj kroglami, tako imenovane obrobne šibre. Le-te bedno poginejo zaradi zastrupitve s svincem ali sestradajo zaradi posledic poškodb. Po ocenah rezultatov obsežnih raziskav biologi smatrajo, da je število s šibrami obstreljenih in ranjenih ptic višje kot število pobitih. Tudi pri strelih s šibrami na zajce in divje kunce so podobni  rezultati.

Pri večjih živalih, kot so lisice, šibrovke skoraj ne povzročajo resnih poškodb. A količina šiber in velikost zadete površine telesa izzoveta stanje šoka, zaradi katerega naj bi žival umrla. Neredko pa žival umre zaradi zastrupitve s svincem ali za posledicami, na primer zato, ker ne more več loviti plena.

Forumi

V enem od lovskih forumov na medmrežju je to dejstvo jasno poudarjeno:

»Pomočnik lovca« navaja: »Včeraj zvečer na 30 m (to razdaljo sta ponovno izmerila dva moška) lisica obstreljena s 3,5 kalibrsko šibrovko, a je odšla skoraj 1 km daleč v sosednji revir. Ste kaj takega že doživeli? Jaz sem zagotovo dobro zadel, kar so dokazovali tudi vsi sledovi v snegu  (= kri, deli organov in kosti, ki so s strelom izbiti iz telesa živali). Naslonil sem na streho avtomobila in streljal, zaradi česar sem prepričan, da sem dobro zadel. V snegu so bili dobro vidni obroči le nekaj šiber, ki niso zadele (kar je sicer zelo zanimiva slika). Pot (= kri) je bil  napackan po celotni sledi približno vsakih nekaj metrov različno močno.«

»30.06spr« piše: »Pri našem pogonu je eden od strelcev z idealne razdalje za strel s šibrovko obstrelil lisico in ta se je takoj skotalila (= večkrat prevrnila). Mladi pes takoj na njo, a lisica je imela še nekaj proti temu, da bi se pustila aportirati (= da bi jo lovski pes odnesel). Mladi pes se je vrgel na lisico, tako da ni bilo več mogoče streljati. Tudi ta lisica se je močno potila (= krvavela) lahko smo ji sledili do brloga. Zaprli smo vse vhode in naslednji dan z vodnikom psov ponovno tja. Takrat nisem več bil zraven. A rezultat je bil: lisica je skočila (= pobegnila iz brloga). Strelci še niso bili pripravljeni, vsi so bili mnenja, da je lisica že mrtva! Lisica je že drugič pobegnila.«

Mučenje živali pri lovu s pastmi

Javnost je slabo seznanjena, da je lov s pastmi v Nemčiji še vedno dovoljen. Pasti nastavljajo lisicam, jazbecem, kunam, rakunom, mačkam, zajcem in dihurjem. Te živali veljajo pri lovcih za »roparice«. Z lovom na te plenilce si lovci obetajo višje število pobojev pri »nizki divjadi« (zajci, kunci, fazani, jerebice).

V klasični lovski literaturi »Knjiga lova s pastmi« v predgovoru piše: »Lov s pastmi je napet. Kdor ga obvlada, bo poplačan z izrednimi vtisi tako pri »plenilcih«, kot pri »nizki divjadi« (Hans-Joachim Borngräber, Anton Ganz und Andre Westerkamp: Das Fangjagdbuch. Büchenmacher-Verlag, 2001).

Tako pasti, ki takoj ubijejo žival, kot pasti, ki ujamejo žival živo, povzročajo živalim neizmerno trpljenje. Pasti, ki naj bi takoj ubile žival povzročajo lisicam in drugim plenilcem, kot tudi psom in mačkam, dneve trajajoč smrtni boj.  Če se ujame večja ali manjša žival, kot je predvideno za to past, udarna zapora živali ne zadene smrtno, jo le priščipne. Ali pa živali skušajo s tačko izbezati vabo. Nato zapora udari in noga je priščipnjena. Mnoge lisice in mačke tako dolgo vlečejo, da lahko pobegnejo z na pol odsekanimi okončinami. Lisičje samice, ki vedo, da jih v gnezdu čakajo lačni mladiči, si celo odgriznejo taco, da lahko pobegnejo.

Pri pasteh, ki ujamejo žival živo, ujete živali zajame panika, poškodujejo se, trpijo lakoto in žejo. Čeprav je predpisan reden nadzor pasti, številne živali umrejo v svoji paniki za srčno odpovedjo ali zaradi lakote in žeje. Živali, ki jih lovci najdejo v pasti žive, jih ustrelijo ali potolčejo.

Strašljive številke: tudi ljudje so žrtve lovcev

Iniciativa za odpravo lova že od leta 2001 dokumentira žrtve lova zaradi nesreč pri lovu in kaznivih dejanj z lovskim orožjem v Nemčiji. Leta 2016 je bilo najmanj 14 mrtvih zaradi lovcev in lovskega orožja. To je manj kot v preteklih letih: leta 2015 je bilo najmanj 23 mrtvih, 2014 je bilo 25 mrtvih in leta 2013 celo najmanj 40 mrtvih. Če beremo osmrtnice, ki so dokumentirane na internetni strani www.abschaffung-der-jagd.de, nam takoj pade v oči, da gre manj za klasične lovske nesreče (»Lovec je zamenjal lovca za divjega prašiča«), temveč gre predvsem za oborožena dejanja v medsebojnih odnosih (»Lovec ustrelil svojo ženo«, »Lovec ustrelil svojo življenjsko sopotnico in sebe«, »Ustreljena bivša žena«, Lovec ustrelil tekmeca in samega sebe«, »Oborožen spor v lovski družini«).

Pri nesrečah pri lovu in kaznivih dejanjih z lovskim orožjem brez smrtnega izida, poleg klasičnih nesreč pri lovu (»Lovec ustrelil lovca pri lovu na lisice«, »Lovec se je ustrelil v nogo«) srhljivo narašča število poročil o ogrožanju neudeleženih. Poročila kot »Streli na sprehajališču«, »Oboroženi lovec v kopališču«, »Deček se je ujel v past za lisice«, »Lovec je ustrelil soseda« močno odmevajo v medijih.

Ravno pri lovih v času žetve (večje število lovcev obkoli polje, da med žetvijo strelja na bežeče živali) ter pri pogonu in prigonu je vedno več avtomobilskih nesreč zaradi živali, ki bežijo pred lovci. Razen tega pogosto prihaja do nevarnih zadetkov v hiše in avtomobile: »Avtomobil zadet z izstrelki pri pogonu«, »Pogon – voznica smrtno nevarno poškodovana«, »Krogla je zadela delavnico«, »Lov na divje prašiče: streli na terasi«, »Lov na divje prašiče: strel zadel v hišo«. Letno je na kmetijskih zadrugah čez 800 lovskih nesreč. Smrtne drame v medsebojnih odnosih, povzročene z lovskim orožjem (Lovec ustrelil ženo ali ustrelil soseda), ne štejejo kot lovske nesreče, temveč kot kaznivo dejanje. Statistik o mrtvih in poškodovanih pri lovu ali z lovskim orožjem ne vodijo niti lovska združenja, niti državne oblasti, niti državni statistični uradi. Lovci merijo le število ubitih živali, ne pa človeških žrtev njihovega krvavega hobija (Iniciativa za odpravo lova www.abschaffung-der-jagd.de/menschenalsjaegeropfer/index.html).

Dejstva proti lovu

Lov: »Sovražnik živalskih vrst št. 2«

Prihodnost živalskih vrst je na visoki stopnji ogroženosti. Mnoge rastlinske in živalske vrste, ki so bile prej samoumevne, so dandanes redke ali pa so povsem izginile. Tako velja okrog polovica srednjeevropskih vrst za ogrožene. Rdeči seznami ogroženih vrst so iz leta v leto daljši. Iz njih je razvidno, da je bilo varstvo vrst v zadnjih 30 letih v veliki meri brezuspešno – kljub velikim  prizadevanjem naravovarstvenikov in zaščitnikov živali.

Priznani profesor ekologije in evolucijske biologije, prof. Josef Reichholf, ki je predaval na obeh univerzah v Münchnu in dolga leta vodil Oddelek za vretenčarje Državne zoološke zbirke v Münchnu, je prišel pri svojih dolgoletnih raziskavah do zaključka, da je lov – takoj za industrijskim kmetovanjem – »sovražnik vrst številka 2«. Znanstvenik v zvezi s tem opozarja, da se v bogato naseljenem mestu Berlin nahaja največja raznolikost živalskih vrst. V Berlinu se živali počutijo kot doma, svobodne v naravi pa so zaradi močnega pritiska lova že popolnoma ali delno izginile. To velja tudi za druga velemesta v Nemčiji, kot so na primer München, Hamburg ali Köln (Josef H. Reichholf: Zukunft der Arten-Neue Ökologische überraschungen. Verlag C.H.Beck, München, 2005).

»Toda lovci vendar gojijo živali …«

Zelo razširjen argument, ki zagovarja nujnost lova, je izjava: »Toda lovci gojijo živali in naravo …« Pojem gojenje je doslej v javnosti napačno ocenjen – običajno menimo, da pomeni »gojenje« »krmljenje in skrb« za živali. V resnici gojijo lovci  živali le za to, da  jih lahko kasneje postrelijo: nosilci trofej srnjakov in jelenov ali kapitalnih divjih merjascev. Kapitalno rogovje razstavljajo na razstavah trofej in je po določenih kriterijih ocenjeno in nagrajeno.

»Pomemben vzrok za to, je prav gotovo kult trofeje (nemško znak zmage), ki ga je razširil Göring, lovski mojster iz časa Nemškega rajha, in je še vedno na tako imenovanih razstavah trofej ocenjen in nagrajen,« razlaga Dag Frommhold, avtor mnogih knjig, kritičnih do lova (Dag Frommhold: Informationen zur Jagd – Fakten und Hintergründe).

Današnji zvezni lovski zakon v osnovi temelji  še do danes  na zakonih iz časa Nemškega rajha iz leta 1934. Lovski zakon iz časa Nemškega rajha so osnovali lovci, uveljavil pa ga je Hitlerjev lovski mojster Hermann Göring. Še današnja predpisana razstava trofej, ki jo lovci opisujejo kot »razstavo gojišč«, izvira iz lovskega zakona iz časa Nemškega rajha.

Živali, ki ne dosežejo »gojiščnega cilja« so »odvzete« iz narave kot »gojiščni odstrel«. Za »gojiščni odstrel« so namenjene živali »s slabo razvitim rogovjem, ki ni dovolj dobro za razstavo, telesno šibke živali z le nakazano zadebelitvijo na mestu rogovja ali slabo razvitim rogovjem.« (Jäger zeitschrift Unsere Jagd 9/2001)

Kot »gojišče za nizke divjadi« (zajci, jerebice, fazani itd.) opisujejo lovci masovni odstrel lisic: za lovce je lisica osovraženi plenilec, ki jim dela konkurenco. In tako najprej odstrelijo lisico in nato še zajce, jerebice in fazane.

Ali lovec varuje pred steklino in lisičjo trakuljavostjo?

Lisice se v Nemčiji lovijo celoletno in nimajo nobenega lovopusta. Ker pa je lisičje meso neužitno in krzno ne gre dobro v prodajo, njihova trupla takoj uničijo v posebnih uničevalnicah živalskih trupel.  Pred javnostjo lovci ta neusmiljen lov na lisice zagovarjajo z dvema argumentoma: kot domnevno nujen ukrep za varovanje prebivalstva pred steklino in pred lisičjo trakuljavostjo.

Zanka te trditve pa je v naslednjem: zadnjo kugo so v Nemčiji zabeležili po navedbi Inštituta Robert Koch (RKI) leta 2006, torej pred več kot 10-mi leti. Po mednarodnih kriterijih Svetovne organizacije za zdravje živali OIE v Nemčiji uradno ni več kuge od leta 2008. Že leta raziskovalci opozarjajo, da je strah pred lisičjo trakuljavostjo pretiran. V Nemčiji ni dokumentiran niti en samcat primer okužbe preko gozdnih sadežev. »Da bi se okužili z lisičjo trakuljo na ta način, lahko kar dokončno pospravimo med legende,« je poročala revija Welt der Wunder (Svet čudežev, 18.6.2012), sklicujoč se na izjavo zdravnikov Univerzitetne klinike v Ulmu in Univerze v Würzburgu, ki so preklicali to nevarnost.

Ena od raziskav znanstvenega centra Wehenstephan Tehnične univerze v Münchnu je dokazala, da je lahko z doslednim nastavljanjem vab, z zdravili proti trakuljavosti stopnja infekcij trajno znižana na minimum. Pri projektu v okrožju Starnberg je stopnja obolelosti v nekaj letih padla pod 3 procente (Izjava za tisk znanstvenega centra Weihenstephan TU München, januar 2010).

Tudi steklina je bila v Nemčiji premagana z nastavljanjem vab za cepljenje proti steklini, ne pa z odstrelom lisic. Ko se je razvedelo, da v Nemčiji že davno ni več stekline, se nadaljuje masovni odstrel lisic z utemeljitvijo o domnevnem zatiranju garjavosti. S kritičnim razmislekom se to stališče ne da potrditi, saj je garjavost redkejša kot je bilo domnevano in lisice z dobro konstitucijo lahko garje prebolijo. Ti lisičji zarodi so potem odporni proti ponovni infekciji z garjami. Razen tega se garjavost lisic ne prenaša na človeka ali domače živali.

Odlomek iz brošure: Dejstva proti lovu

Prevod nemškega originala:
Fakten gegen die Jagd - FREIHEIT fur Tiere
©Verlag Das Brennglas GmbH, Hernster Str. 26
D- 97892 Kreuzwertheim, Nemčija
www. brenglas.com

Za Slovenijo:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Izdajatelj:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva
www.osvoboditev-zivali.org

Izid:
november 2017

Prevod: Blanka Prezelj

Komentiraj

Komentarji: