Mehičanka Alejandra Ramos (28) trenutno živi v Sloveniji. Je doktorska študentka matematike na Univerzi na Primorskem. Ko se vozim z avtom, skoraj zmeraj poslušam Radio SI in letošnjo pomlad sem v rubriki Slovenia – Land of dreams slišal zanimiv pogovor moderatorja z Alejandro. Land of dreams predstavlja zgodbe tujcev, ki jih je zaneslo v Slovenijo. Pritegnil me je zanimiv podatek, da je Alejandra prav v Sloveniji postala veganka. Z Alejandro sem vzpostavil kontakt in se dogovoril, da opravim z njo intervju, saj me je o tej njeni preobrazbi v veganko na naših tleh zanimalo več. Srečala sva se konec julija, na čudovit poletni dan na Rogli, kjer je potekala matematična konferenca.

Kaj te je prineslo v Slovenijo?

V Mehiki sem zaključevala magisterij in moja mentorica je delala z ljudmi iz Slovenije. Bila je na konferenci na Rogli leta 2014, ki sicer poteka vsako leto in dobila je informacijo, da Univerza na Primorskem izvaja doktorski študij za tuje študente. Vprašala me je, če bi želela doktorski študij opraviti v Sloveniji. Najprej sem rekla NE, verjetno je to država v kateri je zmeraj mrzlo, ničesar nisem vedela o Sloveniji. Nato sem na spletu raziskala dejstva o Univerzi na Primorskem in Sloveniji ter si premislila in se prijavila za študij.

Kdaj si začela razmišljati o veganstvu in kaj je bil tisti odločilni impulz, da si spremenila prehrano?

Od nekdaj sem imela pomisleke glede prehrane. Nekako se mi ni zdelo naravno, da npr. pijem mleko. Dejansko nikoli nisem marala mleka, niti morske hrane. Glede mesa sem tudi imela pomisleke. Ampak saj veš, kako je, vsi nam govorijo, da takšno hrano moramo jesti. Da meso potrebujemo, da lahko dobimo vsa potrebna hranila. Zato sem jaz tudi jedla meso in mlečne izdelke, kljub temu da se mi ni zdelo prav in nisem uživala v tej hrani. Ko sem prišla v Slovenijo sem šla prvič v življenju na fitnes in začela trenirati crossfit. Trener me je vprašal, če sem vegetarijanka.

Odvrnila sem, da ne. Zakaj? Rekel mi je, da izgledam slabotno in sem brez moči. Ampak rekla sem, da je to zaradi tega ker sem prvič na takšnih treningih. Svetoval mi je, naj vnesem v prehrano več proteinov, npr. jajc, če želim hitro napredovati. Poslušala sem ga, saj sem mu zaupala in sem želela postati bolj fit. Ampak ni mi bilo všeč, da moram jesti takšno hrano. Bila sem radovedna in začela sem raziskovati, kako bi lahko dobila več proteinsko bogate hrane rastlinskega izvora. Izvedela sem, da obstaja nekaj vegetarijancev in veganov, ki se ukvarjajo s športom in imajo dovolj moči za treninge, da so prvaki v svojih disciplinah, itd., npr. Tia Blanco, Patrik Baboumian.

To me je inspiriralo, da sem še sama poskusila. To je bilo približno leto dni nazaj. Veganka nisem postala od danes na jutri, saj me je bilo strah. Podajala sem se v nekaj novega, neznanega. Najprej sem zmanjšala uživanje jajc, mesa, itd. Beljakovine živalskega izvora sem uživala vedno manj in manj ter približno čez mesec dni v celoti prešla na izključno rastlinsko prehrano. Počutila sem se dobro in vse je bilo OK. Tako sem nadaljevala in nadaljujem še danes.

Kaj misliš, kaj je najbolj pozitivno pri veganstvu? Zakaj bi sploh postali vegani, zakaj je to pomembno?

Vse! Vemo, da je industrijska živinoreja ena največjih onesnaževalk planeta. Če hočeš narediti res nekaj dobrega za naš planet, za naše okolje,  enostavno moraš postati vegan. Če me nekdo vpraša, ali mora postati vegan zaradi zdravstvenih razlogov, mu odgovorim, da ne vem, da nisem ekspert na tem področju. Zagotovo pa način, kako se večina ljudi prehranjuje dandanes, ni najbolj zdrav. Npr. že za zajtrk dve ali tri jajca. Treba se je vprašati, kaj vnašamo v telo. Obstaja veliko raziskav in člankov na to temo, da takšno prehranjevanje ni zdravo. In obstajajo dokazi, da polnovredna rastlinska prehrana lahko izboljša zdravje.

Jaz se počutim zelo dobro in čutim, da delam pravo stvar, ko se tako prehranjujem. Prej se nisem zavedala, kako grozna je industrijska živinoreja in kaj počnemo drugim živim bitjem. Zdaj, ko vem, enostavno ne morem biti več del te morije. Moja vest mi tega ne dovoli. Vse je povezano in vsi vidiki so pomembni, etični, okoljski in zdravstveni. Kot vegan lahko živiš zelo lepo in dobro, le navaditi se je potrebno. Nekateri mislijo, da je to zelo radikalno, ampak v resnici ni. V resnici je zelo enostavno.

Pri vsejedih ljudeh se je veganstva oprijela nekakšna negativna stigma. Nekateri menijo, da vegani zbujamo slabo vest, ko opozarjamo glede trpečih živali, ipd. In da to ni prav in da naj jih pustimo pri miru, da smo s tem opozarjanjem nesramni. Kaj misliš o tem? Ali je prav, da na vljuden način skušamo širiti vegansko idejo ali je bolje, da se brigamo zase?

Ne vem, ali je prav ali ni. Jaz nikoli ljudem neposredno ne govorim, kaj naj delajo, kako se naj prehranjujejo. Če pa me ljudje vprašajo, zakaj kupujem veganske izdelke, zakaj se tako prehranjujem, ko to opazijo, jih najprej vprašam, če si zares želijo te debate. Ne želim namreč, da izpade tako, da nekoga v nekaj prepričujem. Tudi sama ne bi želela, da me nekdo v nekaj prepričuje in mi reče, tega in tega ne smeš jesti. Delati moraš tako in tako. To bi me verjetno odbilo. Pri teh debatah vedno poudarim, da ne želim nikogar v nič prepričevati. Dober način ozaveščanja se  mi zdi, ko npr. skupaj jemo, mešana družba in me ljudje vprašajo: »O, kaj pa ti ješ?« In jim povem.

Tudi dovolim da poskusijo in vidijo, da je hrana odličnega okusa. Sproščen pogovor. In nikoli ne rečem, poglejte vi imate na krožniku mrtve živali, jaz pa ne. To se mi ne zdi O.K. Zdaj se mi dogaja, da mi prijatelji pošiljajo slike in napišejo, poglej jedli smo vegansko torto ali pač nekaj veganskega in bilo je zelo okusno. Rada bi, da vsejedi ljudje ne mislijo, da smo vegani nekaj boljšega od njih. Nosim tudi majice z veganskimi motivi in tudi tako skušam širiti vegansko idejo. Sicer pa ne vem, kaj je najboljši način za širjenje veganstva. Morda tudi svetuješ ogled kakšnega dokumentarca.

Vsako leto imamo tukaj na Rogli palačinke party. Kolegi matematiki zdaj že vedo, da sem veganka in so naredili zame posebej veganske palačinke. Ampak zanimivo je bilo, da nekateri niso vedeli, da so palačinke veganske in sploh niso opazili razlike v okusu.

Kako pa je kaj veganstvo razvito v Mehiki, če narediš primerjavo s Slovenijo?

Veganka sem postala, ko sem se pred enim letom preselila v Slovenijo. Ko sem se lansko leto decembra vrnila v domovino, prvič kot veganka, sem bila zelo prijetno presenečena. Mexico City je naravnost veganski paradiž. Ogromno veganskih restavracij, veganskih opcij v ostalih restavracijah. Želela sem poskusiti vse, kar je vegansko (smeh). Ne vem sicer, kolikšen je odstotek veganov v Mehiki. Ampak definitvno kot vegan nimaš težav, če si v našem glavnem mestu. Jaz sem sicer iz Acapulca, kjer je, kolikor je meni znano, samo ena veganska restavracija. Ampak v Mehiki jemo v glavnem jedi z rižem, stročnicami, chia semeni, itd. Tako da se dá dejansko vse poveganiti tudi v običajnih restavracijah. Ta hrana je poceni, tako da biti v Mehiki vegan je poceni. Veganske skupnosti in združenja so v porastu. Če je kaj spremembe od decembra lani, pa bom videla, ko se čez 14 dni ponovno vračam domov v Mehiko.

Kako pa se je odzvala tvoja družina, tvoji domači na tvojo spremembo? So morda tudi oni postali vegani?

Moji domači sicer niso vegani, ampak sem jim dala razmišljati. Spoštujejo mojo odločitev. Ni nobenih težav, vendar so izrazili zaskrbljenost, da ne bi slučajno zbolela in mi dobronamerno svetovali, da naj se dobro informiram okoli takšnega prehranjevanja. Sicer me zelo podpirajo pri tem. Ko sem bila doma, smo šli v vegansko restavracijo. V Mehiki imamo tradicionalno jed. Nekakšnen sladki kruh. Zame so sorodniki naredili vegansko verzijo tega kruha. No, sorodniki so želeli poskusiti tudi moj veganski kruh in zdel se jim je odličen, celo boljši od običajne verzije in zaradi tega sem bila zelo vesela.

Moja sestra je pred približno štirimi meseci začela razmerje z novim fantom, ki je vegetarijanec in zdaj tudi sama prakticira vegetarijanstvo. Morda bo postala celo veganka, saj me nenehno sprašuje za veganske recepte, itd. Bilo pa je tudi nekaj smešnih situacij.. Moja babica me je npr vprašala, če lahko pijem pomarančni sok, če je to tudi vegansko (smeh). Ampak čez nekaj časa se je tudi ona navadila in zdaj ve, kaj jem in kaj ne jem.

V Mehiki imamo sicer velike probleme z debelostjo ljudi. Takoj za ZDA smo na drugem mestu po številu ljudi s preveliko telesno težo. Ljudje v Mehiki na splošno jedo zelo nezdravo. Vesela sem, da se vsaj moja družina vedno bolj zaveda, kaj je to zdrava prehrana, zato vključujejo v prehrano več rastlinske, zdrave prehrane.

Na tvojem Facebook profilu sem opazil, da rada hodiš v hribe, naravo v Sloveniji. Kakšni so tvoji vtisi o naši deželi?

Odkar sem prišla v Slovenijo, sem si želela na Triglav, saj vsi govorijo o tej gori. Prijatelj, ki je bil na Triglavu že dvakrat mi je rekel, da lahko grem z njim. Ampak rekel mi je, da moram najprej malo trenirati, da bom imela dovolj kondicije za vzpon na Triglav. Tako sem začela trenirati. Šmarna Gora, Nanos, itd. Ko sem odkrila, da je na teh hribih in gorah lepo kot v pravljici, sem bila zelo navdušena. Mala dežela, vendar tako zelo lepa. Narava tukaj je izjemna. Imate gore, morje, vse ... Zdi se mi, da ste Slovenci zelo povezani z naravo, da živite na takšen način. Vsi hodijo ali v hribe ali na sprehode v naravo. V Mehiki tega ni, tam je način življenja drugačen.

Bi želela še kaj povedati našim bralcem?

Vsi, ki berete to revijo in še morda niste vegani in razmišljate o spremembi, kar pogumno. Obrnite se na veganska združenja v vaši državi, če imate kakšne dvome, vprašanja, npr. na Slovensko vegansko društvo (SVD). Prepričana sem, da vam bodo pomagali, tudi meni so. Tudi jaz sem bila na začetku svoje veganske poti polna dvomov, vprašanj. Ljudje na SVD so bili zelo prijazni, me sprejeli medse in mi bili na začetku v veliko pomoč. Tudi jaz sem pripravljena komur koli svetovati ali se na kakšen drugačen način mrežiti s podobno mislečimi. Najdete me na Facebooku ali Instagramu @alejandrarms.

Link do pogovora z Alejandro (Radio SI, Land of dreams):

http://4d.rtvslo.si/arhiv/land-of-dreams/174472743

Intervju pripravil: Mitja Senekovič

Vir: revija Osvoboditev živali, november 2017 www.osvoboditev-zivali.org

Komentiraj

Komentarji: