Družina Jakše je povsem običajna sedemčlanska družina, ki jo sestavljajo mami Tina, oči Klemen, štirje otroci in posvojenček Timi. Ko sem vstopila v njihovo stanovanje, me je na vratih pozdravila četica nadvse prijaznih otrok, starejša hčerka Pika pa mi je razložila, kako je potekal njen dan v gozdni šoli. Nič nenavadnega, bi si mislili. Kaj pa če bi vam povedala, da boste v njihovi kuhinji zaman iskali izdelek živalskega izvora, saj družina že nekaj let prisega na polnovredno vegansko prehrano? 

Kaj vaju je pripeljalo na pot veganstva? Zakaj sta se odločila spremeniti staro prehranjevalno filozofijo?

Klemen: Pobudnica je bila predvsem Tina, ki je zaradi zdravstvenih težav pričela drugače dojemati prehrano.

Tina: Res je pred dvanajstimi let sem zbolela, kar me je vodilo od zdravnika do zdravnika. Kasneje pa tudi do raznih alternativcev. Tam sem začela iskati druge rešitve, pomoč. Prisluhnila sem ljudem, ki so mi svetovali, naj preneham z uživanjem mlečnih izdelkov in jajc. Ko sem na spletu iskala recepte, sem naletela na têrmin veganstvo. Da bi pojem bolje raziskala, sva si skupaj ogledala film Zemljani. Takrat moja odločitev ni prišla le iz zdravstvenih razlogov, temveč tudi etičnih. Čez noč sva se odločila, da prenehava s tem. Pred tem nisva razmišljala in nisva dojemala povezav med jedmi na krožniku in virom. Sprva sva mislila, da se bo težko odpovedati vsem tem jedem, vendar se nisva nikoli več ozirala nazaj.

Klemen: Mene je sprva pritegnil predvsem zdravstveni vidik prehranjevanja, šele nato so me pritegnili tudi preostali vidiki. Sem namreč kondicijski trener, katerega naloga je med drugim podučiti stranke o zdravem načinu prehranjevanja. Poglobil sem se v vpliv veganstva na zdravje človeka. Začel sem s Kitajsko študijo, s katero sem dobil podroben vpogled v današnje prehranjevanje. Na srečo se mi je vse skupaj poklopilo, saj je veganstvo resnično dobitna kombinacija. Pozitivno vpliva na zdravje, okolje in živali. Seveda je odvisno, kaj je ljudem primarno pomembno, vendar z veganstvom pridobijo prav vsi. Veganski način sam po sebi ni nujno zdrav, lahko je tudi precej škodljiv, če se o njem pravilno ne podučimo. Pomembno se mi zdi, da pri spremembi jedilnika pridobimo prave informacije.

Kakšnih očitkov sta bila ob začetkih deležna? Kaj pa v športu, kjer na veganstvo še vedno gledajo postrani?

Tina: V času, ko sva se odločila za veganstvo, nisva bila več sama, temveč smo že bili štirje. Zdelo se nama je povsem smiselno, da se bosta otroka prehranjevala kot midva. Že sama sva bila deležna številnih očitkov, da to ni prava pot, da bova najverjetneje kar umrla …, zaradi otrok pa je bilo še težje. Nikakor se niso mogli sprijazniti s tem, da otroka ne uživata hrane živalskega izvora. Številni so bili prepričani, da se bodo negativne posledice pokazale šele kasneje. Vsak, ki je imel pet minut časa, se je vtaknil v naš način prehranjevanja. Sama sem bila morda še nekoliko bolj na udaru in ni bilo lahko. Tudi sama sem bila na začetku v strahu, da slučajno ne naredim kakšne napake. Poleg tega nisem poznala ljudi, ki bi se prehranjevali na ta način. Zdelo se mi je da sva edina, sama. Kljub temu sva vztrajala. Brez Klemna bi bilo vse skupaj nemogoče. Čutila sem, da delam prav, a me je vendarle skrbelo za otroke.

Klemen: Sam sem veganstvo dosledno preučil, tako da sem bil trden v svoji odločitvi. Nič na tem svetu ne bi moglo zamajati mojih temeljev. Že po naravi sem takšen, da ne dam veliko na mnenje drugih, saj ljudje delujejo predvsem na podlagi lastne izkušnje, ne argumentov. Vendar dobro vemo, da ima vsak izmed nas svojo pot, svojo izkušnjo. Sorodniki so naju seveda obkladali z nasveti in kritikami, pa saj jim nisem mogel zameriti. Gradili so na lastni izkušnji. Morda sem bil razočaran le, da si o tem prej niso nič prebrali. Znanost je eno, izkušnje pa nekaj povsem drugega. Dolga pa je pot od jesti vegansko do jesti zdravo. Če kljub temu, da odrežeš sestavine živalskega izvora, še vedno uživaš procesirano hrano, s tem kaj dosti vendarle ne pripomoreš k zdravju. Rastlinska polnovredna hrana je torej prava pot. Vzeti si je potrebno čas in se vrniti za štedilnik, prijeti v roke kuhalnico. Razumem zaskrbljenost najinih bližnjih, pa vendar … Že dolgo časa mi je vseeno, kaj si misli sistem, kakšna je tradicija. Pomembnejše je, kar se meni zdi prav in kaj narobe.

Tina: Sama sem bila v to dosti bolj čustveno vpeta, saj je bil pri meni v ospredju odnos do živali in sem se na družbenih omrežjih ves čas »bojevala«, kar me je izredno izčrpalo. Težko sem sprejela, da je ljudem tako malo mar, da lahko povsem odrežejo empatijo in samo napadajo, ne da bi prisluhnili argumentom. Kljub temu, da nama je bilo težko, da sva pogosto ostajala sama, nisem nikdar podvomila v to, da je to prava pot.

Klemen: Naj se dotaknem še športa. V izhodišču so vsi športniki pred enakim izzivom – morajo zagotoviti zadosten vnos vseh hranil. In kot že ptički čivkajo, vse potrebno vsebuje rastlinska hrana. Naše telo vsako živilo razgradi in nato iz osnovnih delčkov sestavi vse, kar potrebuje – zelo enostavno povedano. Nobene beljakovine ali maščobe  ne vgradimo direktno v svoje telo. Torej ne gre za nobeno superiornost živalskih živil, kot radi poudarjajo. Pomembna je raznolikost, poleg tega pa rastlinska prehrana zagotavlja tudi hitrejšo regeneracijo. Je vsekakor bolj zdrava izbira.

Kako sta se vsega skupaj lotila na samem začetku? Kaj pa sta na to porekla dvojčka?

Tina: Na veliko srečo sem bila na porodniškem dopustu (in kasneje tudi ostala doma) in zato imela toliko več časa za gospodinjstvo. Veliko receptov sem črpala iz Kitajske študije, kuharice, in prav z njeno pomočjo marsikatero živilo zamenjala za bolj zdravo. Veliko sem kuhala kot prej, le da sem vse sestavine zamenjala za rastlinske in nepredelane. Kot nekdanja vsejedca številnih živil nisva poznala niti nisva dobro vedela, kolikšno širino rastlinska prehrana v resnici omogoča. To niso le priloge, ki smo jih poprej jedli ob mesu. Kuhanje sem vzljubila, veliko sem namreč lahko eksperimentirala, Klemen pa je z veseljem in užitkom vse pojedel. To me je spodbudilo, hrana pa je bila všeč tudi malčkom. Preko socialnih omrežj sem spoznala vedno več ljudi in pridobila vedno več znanja, receptov. Svet se mi je kar naenkrat odprl.

Klemen: Sam le s težavo opazujem, da se vegani ne prehranjujejo zdravo, kljub potencialu, ki ga veganska prehrana ima. Mislim, da se je le potrebno rešiti zasvojenosti s procesirano hrana, sladkorjem,…  Filozofsko sem vegan, vendar pa to v izhodišču ni sinonim za zdravo prehrano.

Tina: Klemen želi biti svojim strankam vzor. Zelo redko popusti pri zdravi prehrani.

Klemen: Res je, običajno imajo ljudje ob meni kar moralnega mačka. (smeh) Kar je koristno. Vsekakor si želim, da bi bili ljudje etični tako do drugih kot tudi do sebe. In bi dajali vase čim boljše gorivo.

Kakšnih opazk pa sta bila deležna s strani pediatrov?

Tina: Nikomur nisva preveč razlagala, kako se prehranjujejo otroci. Tako so nama svetovali tudi drugi. Zanimalo naju je namreč, kaj bo porekla, ne da bi bila obremenjena z našim načinom prehranjevanja. Otroci imajo po vseh teh letih še vedno prazne zdravniške kartoteke. So resnično zdravi, kar je potrdila tudi zdravnica.

Klemen: Smo generacija, ki bo morala dati to zoprno obdobje skoz. Vegani smo v manjšini, zato se bo potrebno boriti na vseh frontah in skrbno izbirati bitke. Presoditi bo potrebno, kdaj se javno izpostaviti in kdaj ne. Tudi moji otroci bodo morali stalno argumentirati svojo odločitev in upam, da bo situacija mojih vnukov že drugačna. Upam, da bodo takrat vsejedi že v manjšini. Včasih je seveda težko. Najlaže je ne vedeti, kaj se dogaja z našo »hrano«. Vendar pa si ne želim, da tega ne bi vedel - v znanju je namreč moč. Zato pa ta način prehranjevanja zahteva borbo! Ko enkrat imaš informacije, se ne moreš sprenevedati.

Tina: Raje naju napadajo, kot da bi se poglobiti vase.  Enkrat sem imela soočenje s skupinico zdravstvenih delavcev (zdravnica, dietetičarka, medicinski sestri), ki so mi skušali dopovedati, da je prehranjevanje otrok na tak način praktično prepovedano, ker je škodljivo. Branila sem se z vsemi argumenti, ki obstajajo! Naštela sem dejstva, povedala za raziskave, povedala za priporočila največjih organizacij s področja prehrane in jim zaprla usta. Tudi zdravstveno stanje otrok (mojih in vseh drugih) je vendarle odlično. Kasneje je zdravnica priznala, da o tem ve premalo.

Klemen: Mislim, da je velik delež odgovornosti na nas, veganskih starših, ki moramo poskrbeti za polnovredno prehrano otrok in za njihovo zdravje. Le mi smo lahko zgled, le mi lahko spreminjamo mnenja, ki so zabetonirana v družbi. Na svoje otroke sem zelo ponosen. Na zadnjem sistematskem pregledu je zdravnica povprašala Žana, kakšen je njegov zajtrk. Ko ji je našteval vse vrste od prosene kaše do ovsenih kosmičev, je bila presenečena, saj odgovori otrok običajno niso takšni. Njegova najljubša hrana so datlji. (Smeh) Otroci so že od samega začetka navajeni na to vrsto prehranjevanja, teh okusov. Verjamem pa da je dosti težje, če otroci obiskujejo vrtce in šole, kjer je hrana močno sladka ali slana. Navada je železna srajca.

Tina: Res je, zato sem vesela, da otroke že od samega začetka vzgajava v tem duhu.

Kako sta jim torej razložila, da se prehranjujejo nekoliko drugače kot ostali?

Tina: Lagala bi, če bi rekla, da niso opazili. Spomnim se, ko smo skupaj nakupovali v trgovskem centru in sta dvojčka, takrat stara štiri leta, opazila skrinjo polno mesa. Vprašala sta me, kaj to je. Ne moraš si predstavljati, kako debelo je pogledala gospa, ki je stala v bližini. Še huje je bilo, ko sem jima rekla, da so to mrtve živali. Ja kaj pa naj drugega rečem? Če tega ne veš, to ni moja težava. Z otroki se pogovarjava o tem, razložila sva jim tudi, kaj meso v resnici je. Sorodniki niso vegani, zato so se vprašanja pojavila ob vsakem obisku starih staršev, stricev, tet. Ne zatirava njihovih vprašanj, temveč jim postreževa z odgovori. Dopuščava svobodo njihovega izražanja. Obenem pa sva jim doma vseeno razložila, da večina ljudi na to še ni pripravljena, da še nočejo razumeti teh povezav in tako preprečiva, da bi ves čas zapadali v te debate z bližnjimi.

Klemen: Zdi se mi prav, da so otroci radovedni in postavljajo vprašanja. Imajo vso pravico, da dedka povprašajo, zakaj je na njegovem krožniku meso. Vendar pa je prav to dodobra zasukalo naše družinske odnose. Drugačen način prehranjevanja je postal priročen izgovor za krhanje odnosov.  Na začetku so bile razne zamere, ker jim na obiskih in praznovanjih nismo postregli mesa. Počasi smo se spet zbližali. Žal pa velik delež slovenske kulture in odnosov temelji na hrani. Hrana je bistvo praznikov, pomembno je kaj in koliko česa je na mizi - ne pa toliko odnosi in pogovori. To je žalostno.

Na kakšen način otrok vegansko filozofijo najbolj razume?

Tina: Počakati sem želela, da me bodo povprašali sami. Podrobnosti si seveda ne predstavljajo in se vanje niti ne spuščam. Saj je mesno, mlečno,… industrijo v tej razsežnosti le težko razumeti. Skušala sem jih postaviti v kožo teh živali. Kako bi se počutil, če bi te kdo zaprl v tako majhno kletko in se ne bi mogel premakniti? Otroci so zlezli v škatlo in videli, kako utesnjeno se počutijo živali na farmah. Če tega otrok ne izkusi, se le s težavo vživi v vlogo drugih. Ko sem dojila, sta fanta sama dojela koncept mleka. Mamica ima namreč mleko za dojenčka, tako kot ima krava mleko za svojega telička. Če želimo kravi vzeti mleko, moramo telička odstraniti. Sami so povezali, kako se te živali počutijo, ko jih iztrgajo iz objema mamic. Naše temeljno načelo je: Ne delaj drugim tega, česar nočeš da bi drugi naredili tebi.

V svetu hladnih odnosov in tehnologije vam je uspelo vzgojiti zelo čuteče otroke.

Tina: Res je. Prav to je včasih tudi težko zanje, saj postanejo zelo hitro pozorni na te stvari, na neskladja med besedami in dejanji. Mislim pa, da s tem ni nič narobe. Svet potrebuje takšne ljudi!

Pripis: Ponosen sem na pot, ki sva jo prehodila. Včasih imaš res vsega dovolj, ker je vsega preveč. Želim si, da bi čimprej prišel trenutek, ko se bodo stvari obrnile. Ko bo prišel pravi čas! Nikdar pa nama ne zmanjka moči, ker se je za drugačen svet vredno boriti. Ne glede na izid, želiva na koncu pogledati najine otroke v oči in jim reči, da sva dala vse od sebe in naredila vse, kar je bilo v najini moči, da bi vsi živeli v lepšem in boljšem svetu.

Na svetu je že ogromno uspešnih športnikov na rastlinski pogon, ki to potrjujejo. Sam pa se prav tako trudim s svojim zgledom, da bi dokazal svoji okolici.  – Klemen

 Nika Arsovski

Vir: revija Osvoboditev živali, november 2017 www.osvoboditev-zivali.org

Komentiraj

Komentarji: Vseh: 8

• Avtor: Hermina Datum: 08.12.2017 13:31 Prečitala prispevek, hvala za ta doprinos in spoznanje,da sem na pravi poti saj opažam, da je vedno več enako mislečih.Osebno sem že nekaj let vegetarijanka, zakaj sem postala vegetarijanka ravno iz enakega razloga, ker se ne morem strinjati kaj se počne z živalmi in na kakšen način, zadnje čase prehajam na veganstvo. Hvala še enkrat za vajin prispevek, vam in vaši čudoviti družinici pa vse dobro.
• Avtor: Vegica Datum: 08.12.2017 13:58 Lep članek. Se vidim v veliko odstavkih. Tudi moja družina je veganska in tudi jaz sem šla čez borbe. Čez 20 let bo to najbž smešno, danes pa je zelo teško. Posebej z otroci. Od družine, pediatra do soseda.. vsi se vtikajo in svetujejo, brez da jih kdo prosi. Res teško se je pogovarjati z ljudmi, ki znanja o prehrani nimajo. V večini jim samo zaželim lep dan in jih odrežem, ker nima smisla.
  Upam da hitro mine teh 20 let revolucije človeka.
• Avtor: Infiniti Datum: 08.12.2017 22:47 Čestitke za dober intervju. Družini pa kapo dol. Naj vam še naprej uspeva. Čudovito vam gre!
• Avtor: Datum: 09.12.2017 20:50 In koliko stane tole na mesec za eno odraslo osebo, neprocesirana hrana.Pa jedilni list prosim, da grem sam preračunat.lp
• Avtor: Ubozec Datum: 09.12.2017 22:31 Nikoli ne bom pozabil prizora iz vrtca. Imeli smo zajtrk in celotna skupina se je odpravila umivat zobe, le ta puncka je ostala v igralnici. Ko sem jo prisel iskat, je lizala noz na katerem je bila pasteta. Zalostno in veckrat videno. Ne vem zakaj se otroci v kasnejsi dobi sami ne odlocijo kaj zelijo.
• Avtor: Matej Datum: 10.12.2017 22:57 Ubožec.v vsakem primeru noras odlocat s čim boš otroka hranil. Mu boš hranil samo puranje in ne svinskega mesa? Morda samo goveje? Ali pa ribe in govedine ne? Vegetarjansko ali vegansko? Ali pa pesketarjansko.... dejstvo je tudi da hrane ne jemo samo zaradi okusa ampak zaradi prezivetja in sestavin ki so not. Te je treba poznat in potem tudi ni dvomov obsojanj in nevednosti ali naj otrok je.meso ali ne.
  Otrok se bo tako ali tako odlocil sam kaj bo jedel ko bo zrasel.
• Avtor: Benjamin Datum: 25.12.2017 15:09 Ne morem verjet kva folku dogaja in kaj vse počnejo z lastnimi otroki. Le kaj se bo zgodilo, ko bodo starejši.
  Preverjeno je, da je najbolje jesti vsakega malo in potem je človek najbolj zdrav. To je zdravstveno dokazano. Vemo da ni dobro jesti ne samo jajca ne samo meso, ne samo zelenjavo. Če se prehranjuješ enakomerno in raznoliko je človek najbolj zdrav.
• Avtor: Lapis Datum: 26.12.2017 07:46 Ljudje smo narejeni tako, da nam je težko iz nekega udobja...posledično si zatiskamo oči, čeprav globoko v sebi vemo kaj je prav in kaj ne. Težko se odločimo za spremembo, četudi vemo, da nam bo le ta prinesla več pozitivnih kot negativnih stvari...ampak treba je imeti "jajca" tako začeti pri sebi, se spopasti z vplivom okolice, ki ne razume ali noče razumeti in predvsem vztrajati pri svojih odločitvah..za dobro sebe in za dobro planeta in vseh živih bitij.