Tita je skrbelo samo, kdo bo prevladal v državi po osvoboditvi. Zmaga v vojni je bila odgovornost zaveznikov, ne njegova. Toda to njega in njegovih propagandistov na Zahodu ni ustavilo, da ne bi grozot izrazito surove državljanske vojne skrivali pod romantičnim pajčolanom domoljubnega boja za narodno osvoboditev.

Sprejeti pogled na jugoslovansko zgodovino med vojno je, da je Tito nenehno in pogumno vodil partizane v boju proti Nemcem, da se je Jugoslavija v nasprotju s preostalo okupirano Evropo osvobodila sama. Toda nemški zapisi kažejo, da je Tito po decembru 1943 kljub množični pomoči, ki so mu jo pošiljali zavezniki, samo občasno in obrobno napadal Wermachtove postojanke. Ko je nemško visoko poveljstvo sklenilo, da umakne svojo vojsko z Balkana, te odločitve niso narekovali partizani, ampak naraščajoči zavezniški pritisk na zahodni in vzhodni fronti.

Zavezniki so leta 1944 bombardirali tudi črnogorska mesta. Črna gora je bila seveda pretežno četniška. Nekaj ameriških letalcev, ki so morali izskočiti v bližini, je poročalo o odzivih prebivalcev: »Partizani vas izkoriščajo, da nas ubijate. Vedo, da v mestu ni Nemcev, samo četniki. Toda vašemu štabu so povedali, da je polno Nemcev, in zahtevali bombardiranje.«

Heinrich Himmler o Titu: »Imel je pogum, da je dejansko prelisičil in ponižal Britance in Američane na najbolj komičen način.«

Tito je Churchillu odgovoril, da nima nobene želje uvesti komunistični sistem v Jugoslaviji že zato, ker je mogoče pričakovati, da bo večina evropskih držav po vojni živela pod demokratičnim sistemom in Jugoslavija si ne more privoščiti, da bi se razlikovala.

Churchill je 31. avgusta 1944 poslal Ednu pripombo: »Dobro bi se bilo spomniti, kako velika odgovornost bo na nas, ko se vojna konča, Tito pa bo imel vse to orožje in si bo lahko podredil preostalo državo z orožjem, ki smo mu ga mi priskrbeli.«

Avgusta se je pojavila možnost zavezniškega izkrcanja v Dalmaciji. Tito je svojim možem ukazal, naj bodo na preži glede takšnega izkrcavanja in naj se mu s silo uprejo. Titov tesni sodelavec Edvard Kardelj v svojih spominih Boj za priznanje in neodvisnost Jugoslavije, 1944-1957, pravi, da so resno razmišljali o razstrelitvi mostov, da bi upočasnili napredovanje zaveznikov.

Ponudbo feldmaršala Alexandra februarja 1945, da bi poslal zavezniške enote, ki bi pomagale partizanom pospešiti nemški umik, je Tito nemudoma zavrnil. To bi prihranilo tisoče partizanskih življenj in najbrž skrajšalo vojno. Toda partizansko vodstvo je bilo tako paranoično do navzočnosti zaveznikov v Jugoslaviji, da je Kardelj za Titovo zavrnitev izjavil, da je »rešila našo revolucijo«! Tito ni želel, da bi ga ovirali pri dokončni likvidaciji političnih nasprotnikov. Preprečil je tudi britanske poskuse, da bi zasedli položaje na jadranski obali blizu pristanišč v Trstu in na Reki, da bi motili nemški ladijski promet.

Mnogi od Mihailovićevih mož so se pridružili Rdeči armadi v boju proti Nemcem. Toda ko je bil Beograd osvojen, so jih izročili partizanom, ti pa so jih takoj postrelili.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.

Komentiraj

Komentarji: