Bela dama

  • Šifra artikla: 134
  • Cena z DDV: 20,00 €
  • Popust: 0,00 %
  • Spletna cena z DDV: 20,00 €
Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

Založnik o knjigi

Med tekom imam mir in danes potrebujem prav to. Mir potrebujem, ker se želim vrniti v preteklost. Želim spet srečati ljudi, ki sem jih srečevala na svoji življenjski poti, jih še enkrat pozdraviti, se pomeniti, se posloviti, morda z zbogom, morda z na svidenje.

Nekako čutim, da me brez teka danes verjetno ne bi bilo tu, zato vem, da je prav, da sem za svoj rojstni dan izbrala ravno to, da ga proslavim s tekom. Prav je, da se mu oddolžim. 

Šestinosemdeset let se sliši staro, enaindvajset kilometrov se sliši mlado, a jaz bi besedi rada združila.

Bili so že teki, na katerih so se mi utrinjale misli, ki so mi pomagale naprej. In takšnih misli sem posebej potrebna danes, ko me je tako strah.

Strah, da bom na vsem lepem obstala.

(odlomek)

 

mehka vezava

231 strani

21x15 cm

 

IZ OVITKA


To je vsa resnica o človeškem življenju: biti z ljudmi, ki jih imaš rad in ti ljubezen vračajo. In ta knjiga je sijajen zgled. Ja, Helena beži, ker nikoli ni imela obstanka, ker obstanek je zgolj v naročju, tega pa ni bilo. Imela je srečo s Stanetom, a obstanka ni imela. Vsa knjiga je knjiga o gibanju – o motoričnem nemiru par excellence. Od teka, plesa, planinstva, do kolesa, motorja, avta. Nič drugega ni, če ni tega gibanja.

– Branko Gradišnik, pisatelj in publicist


Roman Bela dama je enostavno najbolj dramatična maratonska polovička, po kateri boste kadarkoli stekli! Briljantna zgodba o teku, ki ga je napisalo izjemno življenje.

– Samo Rugelj, urednik in založnik


Ko berem knjige o drugih ljudeh, ne spoznavam le njihovih življenj, ampak tudi samega sebe skozi oči drugih. In včasih me kaka življenjska zgodba tako prevzame, da vidim celo v prihodnost. Ja, ko bom velik, bom Helena Žigon.

– Urban Praprotnik, tekaški trener

 

O AVTORICI

Jasmina Kozina Praprotnik je magistrica znanosti iz antropologije in univerzitetna diplomirana kulturologinja. Posebej jo zanima kultura gibanja in njen vpliv na družbo.  Prihaja iz Portoroža in živi v Ljubljani. Skupaj z možem vodita tekaško skupnost Urbani tekači. Je mati treh otrok. Med zadnjo nosečnostjo je štiri dni po predvidenem roku poroda pretekla polovičko Ljubljanskega maratona.

 

Mediji o knjigi Bela dama:

 

http://www.24ur.com/novice/slovenija/izpoved-najstarejse-maratonke-teci-je-zacela-ker-jo-je-maceha-pretepala.html

http://www.delo.si/kultura/knjiga/o-heleni-zigon-86-letni-tekacici-odlsej-tudi-v-knjigi-bela-dama.html

http://ava.rtvslo.si/predvajaj/jasmina-kozina-praprotnik-bela-dama/ava2.174300941/

http://www.aktivni.si/tek/bela-dama-knjiga-o-tekaski-legendi-heleni-zigon/

https://www.youtube.com/watch?v=-EqnVEuxac4&feature=youtube_gdata_player

 

Recenzija Bukla

Je lahko maraton, celo »samo« polmaraton dolg kot življenje? Odgovor na vprašanje je da, če o svojem zadnjem, letošnjem polmaratonu govori neutrudna Helena Žigon, 86-letna »bela dama« iz naslova knjige in ena najbolj prepoznavnih tekačic na slovenskih tekaških prireditvah. Na istrski maraton se je odpravila v svojem značilnem, skrajšanem tekaškem koraku letos spomladi, to pa je storila ravno na svoj rojstni dan z železno voljo in zdržljivostjo ženske, ki teče že skoraj vse življenje.

 

Tudi tokrat se je odločila, da je ne bo nič odvrnilo od tega, čeprav je imela ravno tokrat vse razloge na svetu, da tega ne bi storila. Ne odvrne je dejstvo, da si je samo nekaj tednov pred tekmo zlomila dve rebri, ne ustavi je žalost, ker ji je manj kot tri tedne poprej umrl mož, s katerim je bila srečno poročena šestdeset let. To jo, nasprotno, navdaja z mislijo, da bi morda stekla kar za njim. Ne ustavi je nič. Gre za železno damo z belimi lasmi, ki nas v 21 poglavjih (ta dihajo v ritmu kilometrov) spusti v lastno življenje. Tega je v obliki literarizirane biografije zapisala in romaneskno oblikovala še ena nenavadna tekačica,

 

Jasmina Kozina Praprotnik, s katero sva lani skupaj stekla začetne metre Ljubljanskega maratona. Tedaj se je, noseča že več kot devet mesecev, s svojim možem Urbanom pogumno odpravila svoji tekaški preizkušnji naproti. Kaj dobimo v tej knjigi, tem romanu v 42 tisoč korakih? Roman Bela dama je preprosto najbolj dramatična maratonska polovička, po kateri boste kadar koli stekli. Je briljantno izpisana zgodba o življenju ter gibanju in literarni prvenec, ki nas na nepozabnem emocionalnem vrtiljaku pelje od mladosti, ki jo Helena preživela brez svoje matere, do starostne modrosti in sprijaznjenosti s svojo preteklostjo. Vmes pa je gibanje, vse življenje gibanja, od plesa in planinstva do kolesa in teka. Knjiga, ki zadene že s prvim stavkom in je do konca intimno izpovedna hvalnica aktivnemu življenju.


Samo Rugelj; Bukla 104
 
Odlomki iz knjige:
 
Ko tečem, se svet in čas, tako se zdi, umirita, obstaneta. In to mi je všeč, sem namreč v letih, ko mi ni prav nič do hitenja.
 
Zanimalo me je, kako se počutiš, ko nekaj časa samo tečeš, kako te tekaški korak notranje umiri, rada sem čutila prijetno utrujenost po teku in všeč mi je bila tista želja po naslednjem teku, ki vznikne iz ostankov utrujenosti od prejšnjega.
 
Biti tekač je tedaj pomenilo nekaj povsem drugega, bolj eksotičnega. Kot da bi bilo ljudi sram početi kaj iz golega veselja, ne misleč na časovni izid. Rekreacijski tek je veljal za čudaštvo. Brez zadržkov so tekli samo res hitri, počasnejših je bilo malo, »capljavcev« sploh ne, če pa se je kateri opogumil, je tekal bolj skrivoma, po osamljenih gozdnih poteh.
 
V srcu me zbada, ker je moj življenjski navijač odšel, me pustil samo. Tako nepopisno mi je hudo, da bi se lahko kar usedla in od žalosti umrla. Zato moram danes teči. Tek me rešuje. Tek je tisto, kar je ostalo od prej, ko je bil Stane živ.
 
Rada imam svoje sotekače, ker mi nudijo občutek, da bi se lahko naslonila nanje, če bi bilo treba. Rada imam tudi navijače ob progi, ker z njimi delim svoje veselje.
 
Na treningu sem si določila razdaljo, ki sem jo želela preteči, in to sem vedno tudi naredila. Če sem se na primer odločila, da bom tisti dan pretekla deset kilometrov, in če me je na osmem zamikalo, da bi se ustavila, sem si rekla, »Ne, Helena, rekla si deset in tako naj bo.«
 
Meni pa nikoli ni bilo težko iti od doma: ko sem se za kaj odločila, sem se tega tudi držala. Tako se mi zdi, da je v življenju tudi najbolj pametno. Čim manj oklevanja in nepotrebnega odlašanja. Saj časa ni veliko.