Slovenska medijska puščava

  • Šifra artikla: 141
  • Cena z DDV: 25,00 €
  • Popust: 0,00 %
  • Spletna cena z DDV: 25,00 €
Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

Miro Petek je eno najbolj znanih novinarskih imen v času samostojne Slovenije. Njegovo razkrivanje tranzicijskih stranpoti je doseglo vrh v poskusu umora, kjer je svoje jasne prstne odtise pustilo koroško gospodarsko-kriminalno podzemlje. Petek je kot dopisnik Večera vztrajno zasledoval kleptomansko elito, seciral privatizacijo in novodobno akumulacijo kapitala v regiji in širše, od dogajanj v družbah Prevent in Eurocity do stečajev in privatizacij družb v okviru takratnega sistema Slovenske železarne in Rudnika Mežica. Kot preiskovalnega novinarja so ga zanimale tiste teme, ki so jih drugi želeli skriti in prikriti.

Petek je leta 2004 končal novinarsko pot in prestopil v politiko. Dva mandata je bil član slovenskega parlamenta, leto dni pa tudi generalni direktor Direktorata za medije pri pristojnem Ministrstvu za kulturo. Da je bilo dogajanje na direktoratu zares pestro, dokazuje njegova nova knjiga Slovenska medijska puščava, v kateri razkriva zakulisje poslov v slovenskih medijih. BREZ PRETVARJANJ IN OLEPŠAV – KONKRETNO DOKUMENTIRANO: KDAJ IN KJE JE KDO KAJ HOTEL ALI ZAHTEVAL! RAZKRITE VSE PODROBNOSTI!
 
Odlomki iz knjige:
 
Novinarji več ali manj želijo status quo, muči jih nostalgija po socializmu, ko ni bilo treba veliko misliti, vedelo se je, kaj si želi in kaj hoče gospodar, mediji pa so temu sledili. Za to so poskrbeli lojalni in od politike nastavljeni uredniki.
 
Tistim, ki so ali smo s kakšno medijsko objavo prizadeti, pa se tudi ne ljubi potikati po sodišču, da bi dosegli popravek ali prikazovali nasprotna dejstva, prav tako se redko kdo loti tožbe proti novinarjem ali novinarskim hišam. Tega se medijske hiše tudi dobro zavedajo in zato precej lagodno in neodgovorno objavljajo nepreverjene novice, ki ne temeljijo na dejstvih, temveč na govoricah.
 
Med dopisniki slovenskih medijev seveda ni bil Meršol edini, ki je hkrati delal tudi za jugoslovansko obveščevalno službo. Treba je povedati kar takoj: če novinar opravlja še vohunske posle, je to neetično in neprofesionalno, tak novinar je ob vso svojo kredibilnost.
 
Tudi naši novinarji za Udbo niso delali zastonj: nagrajeni so biil z mnogimi privilegiji, uglednimi in dobro plačanimi novinarskimi položaji, tja do samega vrha medijskih hiš. Udbovski novinarji so se dolga leta držali na dopisniških mestih v tujini...
 
Težko je govoriti o pravem novinarstvu, če poleg države medije sofinancirajo tudi občine. Tisti župan, ki iz občinskega proračuna nameni več denarja, bo imel več programskega  časa na lokalni ali regionalni televiziji. Dejansko si župani financirajo medijsko promocijo za naslednje volitve kar iz občinskih proračunov. Neprijetnih vprašanj novinar tistemu sogovorniku, ki mu daje denar za plačo, seveda ne bo postavljal.
 
O RTV: Res pa je, da je novinarska srenja na nacionalki, ki pobira od vseh nas obvezen komunikacijski davek, to je RTV prispevek, s tem davkom tako zaščitena, da zaposleni krize dejansko ne občutijo. S tem denarjem, ki je dejansko javni denar, velikokrat kar lepo razmetavajo.
 
O RTV: Toda dokler ne bo prišlo do neke prelomne točke, se bo zadeva odvijala po neki inerciji, tako kot doslej, ko mnogi hodijo le po plačo, nekaterih v hiši sploh ni videti, pa dobivajo plačo, hkrati pa delajo še privatne in dobro plačane posle. Ko se pogovarjaš z ljudmi iz te hiše, je najrazličnejših zgodb o tem, kako se ne dela, na stotine. Z imeni in priimki.
 
O RTV: Ali več kot 1900 zaposlenih in na stotine honorarnih sodelavcev in skoraj 130 milijonov evrov proračuna daje od sebe izdelke, ki bi jih po zakonu morali.
 
Nič koliko domačih in tujih študij je pokazalo, da onesnaženost okolja vpliva na zdravstveno stanje prebivalstva. Nimamo pa študij, ki bi povedale, koliko onesnaženost medijskega prostora vpliva na zdravje populacije, od najmlajših do najstarejših prebivalcev.
 
In seveda je razumljivo, zakaj se zdaj redno zaposleni novinarji upirajo prodaji medijev privatnemu kapitalu. Saj nimajo druge izbire, gre jim za kožo, saj bi jih odgovorni lastniki zamenjali z boljšimi novinarji.
O razpisih: Ko mediji dobijo denar, nadvse težko napišejo, za kaj so ga porabili, prihajajo čudni in čudaški računi.
 
Kljub padcu zaupanja je zaupanje  v medije še vedno zelo visoko, mislim, da previsoko, glede na to, kaj nam prodajajo.
 
Prestreljeni smo z množico birokratskih neumnosti, ki debelijo zaposlenost in dražijo državo, mnoge reči bi lahko naredili hitreje, bolj enostavno, bolj prijazno. Vendar za to ni interesa, ni ga junaka, ki bi posegel v teh sto in še dodatnih nekaj deset tisoč delovnih mest.
 
Če bi ljudje bolj dojeli in poznali razne kravje kupčije in videli, koliko denarja gre na ta račun v nič, potem bi lahko šli na ceste. In na ta Državni svet z vilami in grabljami.
 
Mediji o knjigi: