Deček s tatujem na srcu

• Šifra artikla:
• Cena z DDV: 34,00 €
• Popust: 0,00 %
• Spletna cena z DDV: 34,00 €

Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

Resnični slovenski avtor z  resnično slovensko zgodbo o spolni zlorabi

Avtor knjige Simon Mičič: »Kolikor bo mogoče, bom pomagal žrtvam spolne zlorabe, da se odprejo in spregovorijo. Kolikor bo mogoče, bom pomagal vsem ljudem, ki želijo dober nasvet.« Knjiga za vse, ki jim ni vseeno za vzgojo otrok in njene posledice. Današnji otroci bodo nekoč starši, zato jih vsi skupaj vzgojimo v dobre ljudi.

O knjigi:

Drugačna. Iskrena. Neposredna. Brez skrivnosti. Čustvena. Zapletena.

Prav takšna je ta knjiga. Knjiga, v kateri vas bo zgodba avtorja spravila v jok in vam naježila dlake po telesu. Prvinska zgodba, ki je do zdaj ni napisal še nihče. Zamolčana resnica, ki se je varno skrivala na srcu dečka, ki ni mogel odrasti. Sile spolne zlorabe, ki so se zgodile pred petintridesetimi leti, so ga omejevale in ovirale. Onemogočen mu je bil razvoj čustev, a zaradi tega je bilo razvito ogromno število prepričanj, navad in odvisnosti. To je zgodba, zaradi katere se vam bo spremenilo življenje.

Namen zgodbe je, da se o spolnih zlorabah začne govoriti na glas, da se opogumi še kakšen moški in spregovori o svoji bolečini, ki mu kroji življenje in ga ovira pri njegovem največjem namenu: BITI MOŠKI! Spregovorijo naj vse žrtve spolne zlorabe, ki jih nihče ne sliši, ko nemo kričijo NA POMOČ.       

Ranjenih duš, ki jim je bila odvzeta osnovna pravica do razvoja čustev in s tem bistveno zmanjšana priložnost za ustvarjanje in kreiranje lastnega življenja, je preveč. USTAVIMO NASILJE NAD OTROKI!

»Če velja stereotip, da smo Slovenci ljudje, ki radi pokukamo v sosedovo spalnico, potem je čas, da to sicer nekulturno navado uporabimo v dober namen.« REŠIMO KAKŠNEGA OTROKA !

Zavedanje, da je spolna zloraba skrajno dejanje in absolutno nedovoljen vdor v intimno cono otroka, ki bo imel težave vsaj na enem področju razvoja, verjetno pa na več različnih, je treba dvigniti na raven, kjer bo družba, v kateri otrok dnevno biva, opazila spremembe v njegovem vedenju, takoj ukrepala in zaščitila otroka.

Nihče, res nihče ne bi smel doživeti tega, kar boste prebrali v knjigi. To je neizbrisen pečat ali tatu, kot ga avtor imenuje v knjigi. Posledica travme je pohabljena duša, ki ne najde poti na svetlobo in do svobode. Bolečina, ki ga spremlja dan in noč ter mu služi kot izgovor za neuspehe v življenju. Vse je podrejeno bolečini in sramu, ki ga povzroči spolna zloraba, ta pa nikoli ne izgine iz spomina in niti ne iz telesa.

»Podoživljanje spolne zlorabe je postajalo tako močno, da sem si večkrat obrisal svojo levo roko, saj sem na njej čutil spermo, ki je tiste noči tekla po njej. Čutil sem jo, a videl je nisem. Solze so mi kapljale z brade in v tistem trenutku je z neba priletelo nekaj snežink.« (prepis iz knjige Deček s tatujem na srcu)

Knjigo bi morali prebrati vsi ljudje, ki jim je mar za naše družbeno okolje. Prav tako bi jo morali prebrati uslužbenci na centru za socialno delo, policiji, psihologiji in psihiatriji, pa tudi učitelji in socialni svetovalci.  Lahko bi jo imeli v vseh srednješolskih knjižnicah in politiki. Primerna je za vse, ki si želijo, da bi naše otroke zaščitili in jih vzgojili v samostojne, kreativne in srčne ljudi, kajti le tako bo naše družbeno okolje nekoč postalo prijetnejše in veliko bolj socialno stabilno.

O avtorju:

Svoje življenje sem živel z masko na obrazu in sploh nisem prepoznal pravega namena obstoja na tem svetu. Trajalo je skoraj petintrideset let, da sem prišel do spoznanja, katere vrednote nisem uspel razviti in katerih sploh nisem prepoznal, kot vrednote. Vse, prav vse, se je spremenilo tistega dne, ko sem spregovoril o svoji spolni zlorabi, ki sem jo doživljal kot otrok.

Moj tatu na srcu, kot ga opisujem v svoji knjigi z naslovom deček s tatujem na srcu, je imel takšno moč, da sem bil za skrivnost pripravljen tvegati svoje življenje in svojo družino. Rane iz otroštva, so krojile moj način življenja in me spravljale v beg ter v različne odvisnosti. Tlačil sem spomine in se že takrat, ko se je spolna zloraba zgodila prvič odločil, da o tem ne spregovorim z nikomer.

Kljub vsemu, sem si uspel ustvariti svojo družino in na to, sem še posebej ponosen. Ob sebi imam čudovito žensko, ki me je spremljala vsa ta leta mojega trpljenja. Ni vedela, zakaj sem bil takšen, kot sem bil, a je globoko v sebi čutila, da sem dober človek. Bila mi je največja učiteljica ljubezni in za to, sem ji iskreno hvaležen. Šele ob njej, sem uspel razviti največjo življenjsko vrednoto, ki ji pravimo LJUBEZEN. Šele ob njej, sem ljubezen prvikrat čutil v svojem srcu.

Napisal sem knjigo z naslovom deček s tatujem na srcu, kjer sem podrobno opisal vse svoje poskuse, da bi se rešil odvisnosti in prišel na plan z resnico. Ni bilo lahko, nasprotno, bilo je »zajebano« kolikor je pač mogoče. Štiri mesece sem jo pisal in štiri mesece sem jokal, ko sem želel opisati tista nagnusna dejanja, ki mi je storil človek, katerega sem imel brezpogojno rad. Štiri mesece, v katerih sem dejansko popeljal resnico iz globine do svetlobe in jo poslal v svet s sporočilom, da se takšne stvari, ne smejo dogajati in kolikor bo mogoče, bom pomagal žrtvam spolne zlorabe, da se opogumijo in se o tem začnejo pogovarjati, saj je lahko odlično zdravilo za travmo, ki sem jo in jo še, preživljam.

Iz knjige: “Verjel sem ljudem, ki so mi hoteli pomagati, toda vedel sem, da moram na pot sam. Nihče ni mogel po moji poti, nihče ni mogel nositi moje krvi in nihče ni smel prevzeti moje bolečine, da bi jaz lahko živel, saj to ne bi bila moja pot, moja kri in moja bolečina, ki me je tolikokrat spravila na kolena, da sem velikokrat utrujen zaspal. Ponovno sem vstal in šel naprej. Vredno je čutiti bolečino!”

Število strani: 208 strani
Vezava: mehka vezava
Leto izdaje: 2016

Rekli so o knjigi:

»Simona in njegovo ženo sem imel možnost spoznati na eni od mojih delavnic, ki sta jo skupaj obiskovala in s sabo prinesla veliko pozitivne energije ter želje po učenju. Ko sem prebral knjigo Deček s tatujem na srcu, sem dobil potrditev spoznanja, ki me je obšlo, ko sem Simona prvič srečal. V njem so sonce in neverjetna notranja moč ter želja, da pomaga spremeniti svet, v katerem živi. Želja, da svoji družini in ljudem, ki jih ima rad, ponudi boljše življenje, kot ga je bil deležen sam.

V knjigi boste skozi vzpone in padce, velike preizkušnje in lekcije življenja, skozi katere se je Simon prebijal v svojem življenju, lahko dobili pomembno sporočilo, ki ga kot avtor želi predati vsem nam, in sicer da je vedno treba in pomembno vztrajati. Da resnica in dobrota zmagata. Da po dežju posije sonce. Da z odpuščanjem osvobodite sebe in si spet pridobite svoje življenje. Ne glede na to kar se vam v tem trenutku dogaja v življenju, nas Simon vedno znova uči, da je treba vztrajati. Želim vam, da se vas njegova zgodba dotakne, kot se je mene, in da boste po tem, ko boste knjigo prebrali, v njej zase našli pogum, moč, resnico, željo po sreči in vztrajanju.«

Dr. Aleksander Šinigoj, avtor knjige Odloči se za srečo

»Odlična knjiga, ki odpira nove poglede na vzroke za alkoholizem in ostale zasvojenosti. Meni ta knjiga predstavlja pravi pogum, ki izhaja iz ranljivosti in dovoljenja biti to, kar si. Dovoliti si priznati in odpreti vse svoje plati, tudi tiste, ki bolijo. In ne nazadnje – knjiga opozarja na tematiko, ki je prevečkrat skrita in potlačena in je razlog premnogih trpljenj.

Knjiga je zgodba moči, iskrenosti, trpljenja, vztrajnosti, predanosti in tudi izjemne ljubezni in moči dveh, ki si stojita ob strani v dobrem in slabem. Lahko rečem, da je to ena boljših knjig slovenskih avtorjev, ki me je večkrat presenetila, ganila in me podala v globino lastnih misli.«

5KA IZOBRAŽEVANJA, Petra Škarja s. p., avtorica več knjižnih uspešnic

»Veseli me, da mi je bila dodeljena čast prebrati Simonovo prvo knjigo, in to še pred uradnim izidom. Kljub poznanstvu, številnim sestankom in kramljanjih ob kavah je bilo šele skozi knjigo povedanega več, kar je seveda nekaj povsem običajnega. Ob kavi se človek izpove le do neke mere, ob ‘pivskih pohodih’, ko je duša pripravljena sporočiti kaj več, pa po navadi ob sebi nima pravih sogovornikov oziroma se v takšnem stanju informacije morebiti ne oddajajo in sprejemajo tako, kot bi se sicer morale.

Starši, krušni starši, rejniki, vzgojitelji, učitelji … Ali se sploh zavedamo, da z vstopom otrok v naše okolje sprejmemo najvišjo odgovornost? Ali se sploh zavedamo, da so te nežne duše, naši otroci, nekoč lahko predsedniki držav ali pa lahko pristanejo v ustanovah, kjer bi ne želel biti nihče? Ali menimo, da ima morebitni predsednik države to v svojem DNK-vzorcu? Nikakor ne, in naša odgovornost je, da v njih najdemo tisto najboljše, jih razvijamo v pravo smer in jih ne zaustavljamo pri njihovih sanjah.

V knjigi smo lahko spoznali pošast, egoistično pošast iz globin, brez prijateljev, in nebogljenega dečka, ki je bil prepuščen krutosti. Zdaj pa si zamislite čudovito školjko z biserom, ki se vedno zapre, če se ji kdor koli približa, boji se pošasti, saj nikoli več ne želi pokazati vseh svojih lepot. Boji se, da ji bodo ponovno odvzete, ukradene, ustvarjanje novega bisera pa traja in traja.

Vsi, ki imamo odgovornost do svojih čudovitih otrok, sam imam namreč štiri, se moramo zavedati naslednjega: Veličina osebe se ne rodi, temveč zraste!

Bodimo pozorni na drobne znake, ki nakazujejo, kaj razveseljuje naše mlade junake, in jih usmerjajmo v pravo smer, naučimo jih, da so napake, ki so storjene ob iskanju nečesa novega, lahko celo gorivo za nove dosežke. Zavedajmo se, da njihove uspešnosti ne moremo meriti zgolj po števcu hitrosti, ki prikazuje, da nekdo hitreje napreduje, drugi počasneje. Zakaj? Tisti, ki napreduje počasi, ima možnost sproti odpravljati večje število napak. Spominjam se dečka na nogometnem igrišču, ki je pri 6 letih prekašal vse ostale, izredno hitro je napredoval, vendar po nekaj letih ostal pri svoji zaletavosti in pričel nazadovati. Tisti, ki je sprejel to odgovornost, bi moral z varne razdalje spremljati razvoj in ga usmeriti v pravo smer.

Torej, stopimo korak nazaj, opazujmo svoje otroke, bodimo pozorni, v kaj se morebiti zagledajo, na kaj se osredotočijo, in jih venomer pohvalimo ob njihovih dosežkih. Z drugimi besedami, bodimo pozorni na trenutek, ko se bodo prvič zaljubili, in jim pomagajmo, da energijo ljubezni uporabijo pravilno.«

Jure Šporn, direktor Wuerth Slovenija