Emilliano Fittipaldi je tisti italijanski novinar, ki je pred leti prvi razkril razsežnosti finančnega poloma v mariborski škofiji. Iz vatikanskih krogov, ki so želeli, da zadeva pride v javnost in ne pod preprogo, je pač dobil v roke zaupno poročilo notranje revizije in ga objavil.
Iz podobnih notranjih dokumentov je novembra lani nastala knjiga Pohlep, le da so njene implikacije veliko širše, lahko pa bi bile tudi veliko usodnejše za rimsko cerkev. Takoj po objavi knjige so v Vatikanu prijeli dva domnevna odnašalca dokumentov, obtožnica na vatikanskem sodišču je vložena tudi proti Fittipaldiju, navedbe v knjigi pa so zamajale položaje nekaterih pomembnih vatikanskih monsinjorjev.
Vendar pa nihče ne zanika navedb. Ki niso nedolžne; govorijo o pranju denarja, o poneverbah, o krajah cerkvenega denarja in javnega denarja italijanskih davkoplačevalcev, o neizmernem pohlepu visokih monsinjorjev in nenazadnje, o odporu pomembnega dela kurije do politike papeža Frančiška. Po začetnem javnem škandalu, ki so ga poimenovali Vatileaks II. (prvi je odnesel papeža Benedikta) so v Svetem mestu sicer prenehali z javnim pranjem umazanega perila, toda dokumenti, ki jih objavlja Fittipaldi, že sami po sebi pričajo, da v vrhu rimske cerkve potekajo hudi interesni spopadi za nadzor nad premoženjem, ki je velikansko.
In tudi za nadzor nad načinom njegove uporabe. Zdi se osupljivo, toda glede na dosedanjo naložbeno politiko Vatikana, bi mirno lahko rekli, da gre tudi pri svetih očetih za klasično proračunsko dilemo posvetnih držav: kruh ali topovi?