Splošen opis

 

Knjižna poslastica za ljubitelje nogometa

 

»V Latinski Ameriki je meja med nogometom in politiko nejasna. Obstaja dolg seznam vlad, ki so padle ali pa so bile strmoglavljene po porazu državne reprezentance.« - Luis Suarez  Skozi celotno moderno dobo so na dan prihajale bolj ali manj neprijetne skrivnosti, ki so odpirale vprašanja o prepletenosti nogometa in politike, o njunem vzajemnem delovanju in o vzajemnem oportunistično-izkoriščevalskem odnosu.

 

Znano je, da so se z močjo nogometa v manj razvitih, nedemokratičnih državah pogosto opijanjali diktatorji, ki so s krvavimi rokami lomastili po nogometu. V razvitejših državah je politika vzpostavila bolj prefinjene metode poseganja v nogomet, a zato nič manj nemoralne in nevarne.

 

Knjiga odpira tudi bolečo temo o večno prisotnemu dopingu v nogometu, o katerem se, zaradi stotine milijonov evrov dobička, ki ga prinaša nogomet vsem vpletenim, praktično ne govori, ter prirejanju izidov, ki hromijo nogomet. Pogača, ki si jo (od)režejo prav vsi vpleteni, je preprosto preveč mamljiva, da bi odgovorni v Mednarodni zvezi dopustili, da se zloraba dopinga v nogometu problematizira v javnosti, saj bi s tem kredibilnost nogometa(šev) padla, kot se je to zgodilo atletiki in kolesarstvu, s tem pa bi bili primorani nogomet počasi zapustiti tudi veliki igralci, ki z milijonskimi vsotami hranijo nogomet - sponzorji. 

 

 

Po nekaterih podatkih naj bi bil posel prirejanja športnih izidov, kjer je torej rezultat znan vnaprej, vreden kar 500 milijard dolarjev letno. In odgovorni si ob tem še vedno zatiskajo oči, saj se bojijo in zavedajo posledic, ki bi lahko dokončno omajale ugled enega najbolj dobičkonosnejših športov na planetu ter mu s tem prizadejala najhujši (poslovni) poraz. Zato ne čudi izjava Chrisa Eatona, direktorja za integriteto športa pri Mednarodnem centru za varnost v športu, »da je nogomet v katastrofalnem stanju«.

 

Prav na enem mestu zbrani primeri negativnih praks lahko strokovni in širši zainteresirani javnosti pomagajo pri odkrivanju in preprečevanju tovrstnih pojavov. To pa je verjetno tudi edini način, s pomočjo katerega je mogoče zagotoviti avtonomnost nogometa in celotnega športa kot pomembnega stebra civilne družbe.

 

217 strani

broširano

15 x 21 cm

 

Iz uvoda:

 

"Že nekaj časa v športnih krogih kroži anekdota o predstavniku Evropske košarkarske zveze, ki je v svojem govoru, kateremu so prisostvovali tudi predstavniki mnogih drugih evropskih panožnih zvez, poudaril, da se bodo v njegovi zvezi trudili ohraniti košarko kot šport številka ena v Evropi. Seveda so predstavniki ostalih zvez ob tej smeli trditvi zastrigli z ušesi, še posebej pa je zmotila predstavnika Evropske nogometne zveze, ki se ni mogel zadržati, in je govorca izzval z vprašanjem: "Kaj pa nogomet?" Slednji je takšno reakcijo verjetno pričakoval in kolega pomiril z bistroumnim odgovorom: "Govoril sem o športih, nogomet je pa religija."

 

Metod Češek je prvi, ki je veliko množico primerov nogometnih peripetij zbral in jih predstavil na enem mestu v slovenskem jeziku. Bralci bodo ob naslovu verjetno nemudoma pomislili zgolj na zlorabo nogometa v politične namene, vendar pa jim bo kmalu postalo jasno, da vsi primeri niso primeri politične zlorabe temveč simbioze nogometa in politike. Gre namreč za izjemno zavezništvo, ki je raztegljivo in neverjetno prilagodljivo – nogomet je včasih žrtev, včasih partner v zločinu, na koncu pa mu je vedno oproščeno, neprijetno je utišano, slábo je pozabljeno.

 

Predstavitev knjige na tiskovni konferenci. Z leve: doc. dr. Gregor Starc, avtor knjige Metod Češek, novinar, scenarist in režiser dokumentarnega filma Svet stav Toni Cahunek, in novinar in voditelj Miha Penko

 

Morda se bo bralcem zdelo nenavadno, da je poglavje o slovenski realnosti odnosa med nogometom in politiko tako skromno. Nekateri bodo morda dobili vtis, da je Slovenija s tega vidika zelena oaza moralne čistosti, seveda pa je to zgolj utvara. Ravno umanjkanje javnega govora o nogometu in politiki v Sloveniji je namreč eno izmed glavnih opozoril knjige.

 

Prepričan sem, da kljub svoji kritičnosti knjiga ne bo odvrnila bralcev od te lepe in dramatične igre, ki ji pravimo nogomet. Morda jih bo celo spodbudila, da bolj pozorno spremljajo delovanje nogometne institucije in poskrbijo, da bo ta delovala čim bolj pošteno, humano in v korist ljubiteljev nogometa.« - doc. dr. Gregor Starc

 

O avtorju:

 

Metod Češek, diplomant Fakultete za šport, je diplomirani kondicijski trener in bivši nogometaš. Je tudi avtor pesniške zbirke Oko kroga (Apokalipsa, 2013), njegovi haikuji pa so uvrščeni v več svetovnih antologij in objavljeni v 10 državah. Nogomet v naročju politike je njegovo prvo publicistično delo.  www.metodcesek.com

 

Mediji o knjigi:

 

http://www.pressreader.com/

 

Kazalo:

 

Spremna beseda

Predgovor

 

1. UVOD

• Nogomet kot univerzalni jezik
• Monti o italijanski sramoti
• Od diktatorjev do vojnih zločincev
• Boj proti rasizmu?
• Komercializacija religije
• V vojni in nogometu dovoljeno vse?
• Doping in prirejanje tekem
• »Nogomet je 100% čist.«
• »To je žalosten dan za evropski nogomet.«

 

2. KRATKA ZGODOVINA NOGOMETA

• Nogomet in začetki njegove organiziranosti
• Nastanek Mednarodne nogometne zveze ...
• ... ali kako je nogomet postal milijardni posel

 

3. AFRIŠKA ODREŠITEV

• Rekrutacija afriških športnikov
• Selekcionirani selektorji
• Afriški biseri v Evropi
• Tekma za življenje
• Ugandski nogometni vojaki
• Predsednika FIFE v objemu afriških diktatorjev
• Usoda aktivistov skupine »Ogoni nine« v rokah Havelanga
• Blatterjev zaveznik Charles Taylor
• George Weah za predsednika države
• »To je za Nigerijo, Afriko in za celotno črno raso.«
• Selekcija? Politično vprašanje.
• Politično vprašanje? Roger Milla.
• Politično – nogometni boj v Južni Afriki
• Alžirski »nogometni revolucionarji«
• Uvrstitev na SP med državljansko vojno
• Terorizem + nogomet = politični manever
• (načrtovana?) Nogometna tragedija v Egiptu
• Afriški pogled?

 

4. LATINSKOAMERIŠKI NOGOMETNI PLES

• Nogometni očetje latinske Amerike
• Prve mednarodne tekme – V navzočnosti predsednikov
• Maracanazo 1950
• »Boca, Perón, Eno Srce!«
• Médicijevo svetovno prvenstvo
• Nekaj manj kot »nogometna vojna«
• Petje navijačev sočasno s kriki mučenih zapornikov
• Falklandi in božja roka
• Narko karteli v osrčju kolumbijskega nogometa

 

5. EVROPSKA POLITIČNO-NOGOMETNA PESTROST

• Judovski športni ponos z Dunaja
• Politična partija nogometa
• Nikolaj Starostin
• Ruski Pelé
• Kijevski Dinamo in jedrske rakete
• Dobrodošli v Sloveniji
• Jugoslovanski nogometni kotel
• Željko Ražnatović – Arkan
• Mussolinijevo svetovno prvenstvo
• Francov nogometni duh
• (Politično) SP 1982
• (ne)Ozdravljene nizozemske travme
• Evropska politika človekovih pravic

 

Iz vsebine:

 

Kje v Južni Ameriki je politična oblast nogometni stadion spremenila v koncentracijsko taborišče, da je lahko nemoteno izvajala eksekucije nad nedolžnim prebivalstvom? Medtem ko so eksekutorji mučenim glasbenikom kitaristom, ki so bili tudi zaprti na stadionu, polomili vse prste na rokah, so od njih sadistično zahtevali, da zaigrajo na svoje kitare. Med mučenji pa so jim glasno predvajali uspešnice skupine the Beatles.

 

Vas zanima, zakaj je Ronald Koeman po polfinalni tekmi evropskega prvenstva 1988 med Nizozemsko in Z. Nemčijo izjavil, da je dres svojega prijatelja iz nemške reprezentance Olafa Thona uporabil namesto toaletnega papirja?

 

Kateri evropski klub je imel licenco za izvažanje dveh ton zlata, platine ter drugih kovin na leto, in, kar je najbolj neverjetno, imel je licenco za izvažanje delov jedrskih raket?

 

Podobnost nogometnega ustroja s cerkvenim je osupljiva. Oba potrebujeta vernike, čeprav bi verjetno danes veliko lažje našli nogometne fanatike kot pa verske, vsekakor pa bi jih našli več. Ti so v imenu nogometa pripravljeni fanatikom drugih klubov razbiti betice, tako kot so še danes, čeprav manj kot pred stoletji, pripadniki ene cerkve pripravljeni pripadnike druge označiti za nevernike in jih zaradi tega celo pripravljeni spraviti ob glavo.

 

Že tako ali tako imamo na Slovenskem malo dobrih raziskovalnih novinarjev, ki brez dlake na jeziku povedo, kaj se dogaja, na področju športa pa raziskovalnih novinarjev pri nas sploh ni. So le marionete, napete med športom in uredništvom, ki se ne smejo zameriti prvemu, da bi lahko zadovoljevali potrebe drugega. Namesto, da bi igrali vlogo nadzornikov, so športni novinarji pri nas zgolj poročevalci rezultatov, analitiki povsem nepomembnih sporov med nogometnimi kvazi-zvezdniki in selektorji, v nekaterih primerih pa verjetno celo plačani piarovci športnih zvez in posameznih športnikov.

 

DOPINŠKI "MOJSTER", ZDRAVNIK FUENTES PRIZNAL, DA MU REAL MADRID DOLGUJE DENAR Fuentes, eden največjih svetovnih dopinških »mojstrov«, je leta 2010 namreč izjavil, da »če bi spregovoril [o svojih dopinških klientih], potem bi morali španski nogometni reprezentanci odvzeti naslov svetovnega prvaka 2010«. Prav tako je Fuentes priznal, da mu nogometni velikan Real Madrid dolguje denar, na novinarsko vprašanje, če je dolg nastal zaradi zdravstvenih uslug, ki naj bi jih nudil kraljevemu klubu, pa je kratko odvrnil: »Na to ne morem odgovoriti«.

 

STALIN JE ZARADI PORAZA TREM IGRALCEM DOŽIVLJENJSKO PREPOVEDAL IGRANJE NOGOMETA

Nogometni svet pa pozna še enega diktatorja-navijača, ki je postal Osebnost leta revije Time. To se je zgodilo leta 1939, torej leto za Hitlerjem, ko si je laskavi naziv prislužil Josip Stalin. Ruski diktator gruzijskega rodu je bil strasten navijač Dinama iz Moskve. Ko je Sovjetska zveza na Olimpijskih igrah leta 1952 v Helsinkih na Finskem izgubila proti Jugoslaviji, je Stalin besno ukazal, da se moskovski CDSA, ki je prispeval največje število nogometašev za olimpijski turnir, razpusti zaradi uničenja ugleda Sovjetske države.¹⁸ Trem igralcem, ki so sodelovali na turnirju, so zaradi poraza celo doživljenjsko prepovedali igranje nogometa, a so po Stalinovi smrti leta 1953 vseeno lahko nadaljevali z nogometnimi karierami.

 

PRIVRŽENCI BIVŠEGA NOGOMETAŠA MARADONE USTANOVILI MARADONINO CERKEV

Mnogi premišljevalci sodobnega nogometa so pogosto iskali vzporednice med religijo in nogometom, takšno videnje športa pa so s svojimi izjavami krepili tudi nogometni zvezdniki, kot je na primer legendarni Pelé, ki je v nekem intervjuju izjavil: "Nogomet je religija. Žogo častim, z njo ravnam kot z bogom''.

Stadioni so postali veličastni objekti, na katerih se gledalci počutijo skoraj ponižne, kot so se nekoč počutili verniki, ko so bile katedrale najveličastnejše zgradbe, in kjer je samo posvečenim namenjen stik z žogo.

Nogomet je bil zaradi svoje izrazite dramatičnosti na in ob igrišču od nekdaj hvaležna snov za pisatelje in pesnike. Če je esejist Marjan Rožanc v enem od svojih esejev pisal o nogometu kot o maši dvajsetega stoletja, so šli privrženci Diega Maradone še korak naprej in ustanovili Maradonino cerkev, kjer na božjem tronu sedi edini zveličavni – Maradona.

 

V PROFESIONALNEM NOGOMETU SKORAJ NI VEČ FAIR PLAYA

Znano je, da je integralni del športa tudi fair play, ki naj bi predstavljal srce športa, a sodobni profesionalni nogomet (in šport nasploh) ima vse manj vrlin, da bi lahko dostojno predstavljal vrednote fair playa. Ali drugače, več je kršitev fair playa, kot pa spoštovanja »pravil igre«. Taktični nogometni prekrški so danes sprejeti z odobravanjem, še posebej, če dosežejo svoj cilj. Gabriel Kuhn piše, da je pomanjkanje fair playa morebiti celo ena največjih težav za kredibilnost profesionalnega nogometa. V prej omenjenem eseju Orwell še ugotavlja, da profesionalni šport nima ničesar skupnega s fair playem, s čimer se je težko povsem strinjati, res pa je, da so zakonitosti modernega skomercializiranega športa pripeljale (še posebej) nogomet do skrajne točke, kjer se posamezno dejanje fair playa slavi kot redek, izjemen dosežek, in ne kot osnova in temelj tekmovanja.

 

REZULTATI VEČLETNE KRIMINALISTIČNE PREISKAVE EUROPOLA NA PODROČJU NOGOMETA

Ko Kuhn ugotavlja, da je pomanjkanje fair playa morebiti celo ena največjih težav za kredibilnost profesionalnega nogometa, to drži tudi v primeru, ko o nogometu in fair playu razmišljamo širše. In sicer skozi okvir naraščajočih primerov zlorab nedovoljenih snovi v športu – dopingu, kot tudi v primeru »športne kuge«, ki se je, kot se zdi, razširila v sodobnem nogometu – o relativno visokem odstotku prodanih oziroma prirejenih tekem na najvišjem nivoju, kar so pokazali rezultati večletne kriminalistične preiskave Europola. Podatki, ki jih je Europol februarja 2013 objavil na tiskovni konferenci v Haagu, da naj bi bilo med letoma 2008 in 2011 odigranih kar 680 sumljivih tekem po vsem svetu, od tega 380 v Evropi – med njimi so tudi tekme kvalifikacij za svetovno in evropsko prvenstvo, dve tekmi v elitni Ligi prvakov in mnoge tekme v državnih prvenstvih širom Evrope –, so presenetili marsikaterega nogometnega navdušenca. A za presenečenje se lahko zahvalijo le svoji (namerni?) brezbrižnosti do pojava.

 

ZLATKO ZAHOVIĆ: KAJ TI MISLIŠ, DA GRE KAK CENT PRI TRANSFERJIH MIMO TRENERJA?

Za neresno in nezadostno obveščanje javnosti pa je včasih dovolj le en pogoj: ignoranca oz. nedoraslost izzivu. To je solidno dokazal novinar Mladine Jure Aleksič v intervjuju z Zlatkom Zahovićem, ko je le-ta novinarju mimogrede navrgel: »Kaj ti misliš, da gre kak cent pri transferjih mimo trenerja?« Ko bralec, navdušen nad Zahovićevo nonšalanco, pristriže z ušesi, ga že naslednje novinarjevo vprašanje pusti na hladnem. Namesto vprašanja: ''Koliko centov pa potem trener Darko Milanič in vi, kot športni direktor, dodatno še zaslužite s temi transferji? Je delež od teh transferjev zapisan v klubski blagajni na vaše ime osebno?'' novinar raje »spusti žogo« in Zahovića občudujoče poboža: »[...] Na svojem vrhuncu si bil težak plejer. Nek tebi še vedno zelo naklonjen obsedenec s športom te mi je zadnjič opisal kot kombinacijo Maradone in sir Oliverja ...« Naj razume, kdor more.

 

RONALDO TRDI, DA JE NOGOMET 100% ČIST

Čeprav Cristiano Ronaldo vehementno trdi, da je nogomet 100% čist, lahko njegovi izjavi prej pripišemo precejšnjo mero ignorance, kot pa da bi jo jemali kot neizpodbiten dokaz resničnega stanja v nogometu. Doping na nogometnih igriščih je ena najbolj »varovanih javnih skrivnosti«, izpričana zgodovina dopinga v nogometu pa sega daleč v leto 1925, ko sta se v prvem krogu FA pokala pomerili ekipi West Ham Uniteda in Arsenala. Kot je kasneje priznal Leslie Knighton, takratni Arsenalov trener, je svojim nogometašem pred tekmo ponudil »male srebrne tablete«, ki mu jih je dal neki zdravnik, sicer navijač Arsenala. Tablete so nogometašem res pomagale in jim dale potrebno energijo, a so nogometaši nadaljne jemanje čudežnih tablet zavrnili, saj so imele močne stranske učinke – neznosno žejo.

 

V ZADNJEM DESETLETJU JE NA IGRIŠČIH UMRLO PREKO PETDESET NOGOMETAŠEV

V zagovor športnikom je potrebno poudariti, da sami nogometaši oziroma športniki nasploh niso edini »krivci« za množično porast zlorabe dopinga, saj se v zakulisju športa za del bogate pogače borijo mnogi (so)delavci in sopotniki športa, od farmacevtske industrije, ki je v sodelovanju z vrhunskimi zdravniki in drugimi strokovnjaki vedno korak pred antidopinškimi agencijami, do sponzorjev in nenazadnje trenerjev, ter posredno tudi medijev, ki šport in športnike povzdignejo na raven gladiatorskih iger in spektakla, kjer je samo zmagovalec vreden (svetovne ali lokalne) slave in finančnih ter drugih nagrad, ki pripadajo zmagovalcu. V zadnjem desetletju je na nogometnih igriščih širom sveta umrlo preko petdeset nogometašev, v večini primerov pa so obdukcije pokazale na težave s srcem. Samo leta 2013 je na nogometnih igriščih umrlo deset nogometašev, Fifa in Uefa pa nista naredili nič, da bi se problem smrti nogometašev na igriščih spravil v javni diskurz.

 

DOPING: KAKO SO SI NEMŠKI NOGOMETAŠI INJICIRALI LASTNO KRI

Tudi eden najboljših nemških igralcev v zgodovini Franz Beckenbauer je spregovoril o svoji izkušnji, kako so si nemški igralci injicirali lastno kri, kar naj bi bilo – po njegovih besedah – v primerjavi s postopki, ki se uporabljajo danes, neškodljivo. Avgusta 2013 je ''Kiaser Franz'' za nemško televizijo ZDF ponovil svoje besede o uporabi dopinga. »Seveda smo uporabljali vitaminske injekcije. Le kako bi vedel... Zdravnik nam je rekel: ''To so vitaminske injekcije''.« Zanimivo je, da je Beckenbauer najprej izjavil, da v svoji dvajsetletni karieri nikoli ni bil prisiljen jemati nečesa, česar vsebnosti ni poznal. Nato pa le priznal, da ni vedel kakšne vitaminske injekcije so si nogometaši morali injicirali.

 

TUDI ZINEDINE ZIDANE JE KLJUB PRIZNANJU OSTAL NEKAZNOVAN

Medtem ko kolesarji (in drugi športniki) prejmejo za dopinške prekrške praviloma dveletne kazni, in kjer ulica ter razni ''strokovnjaki'' neredko zahtevajo doživljenjsko prepoved nastopanja za grešnike, se nogometaši izvijejo z milimi kaznimi, če sploh utrpijo kazni, in karavana gre tiho naprej, kot da se doping nogometa ne tiče. Tudi priznanje enega najbolj znanih nogometnih dopingirancev Zinedina Zidana je ostalo nekaznovano. Zidane je na sodišču zatrdil, da je njegova dopinška kariera trajala le v obdobju, ko je igral za italijanski klub, a rokovski zvezdnik Johnny Hallyday ga je v intervjuju leta 2003 (nehote?) postavil na laž, ko je izjavil, da se je odločil za pomladitveni tretma na švicarski kliniki, ki mu ga je priporočil njegov prijatelj Zinedine Zidane. Francoz naj bi se tretmaja na tej švicarski kliniki, kjer klientom najprej odvzamejo kri, jo nato dodatno nasičijo s kisikom in injicirajo nazaj v klientovo telo, po Johnnyjevih besedah posluževal dvakrat letno.

 

JE BIL TUDI BRAZILSKI RONALDO NA DOPINGU?

Očitno množična in že več desetletij trajajoča uporaba prepovedanih poživil v nogometu ne skrbi nikogar, še najmanj odgovorne pri Mednarodni nogometni zvezi, ki si ob »lajšanju duše« nogometnih legend o zlorabi dopinga, zatiskajo oči. Eden najboljših brazilskih nogometašev Zico, ki so mu nadeli vzdevek »beli Pelé«, je že leta 1987 – torej še v času aktivne kariere! – priznal, da je že kot otrok prejemal injekcije. Povedal je, da ko »sem bil star 16 ali 17 let, sem vsak mesec prejel dve do tri injekcije, ki so mi dale več moči za trening. Tako sem pridobil na teži, ne da bi ob tem ogrozil hitrost in agilnost«. Podobna je zgodba še enega brazilskega virtuoza in po prepričanju mnogih enega najboljših napadalcev, ki so kadarkoli igrali na nogometnih zelenicah – Ronalda. Besede protidopinškega koordinatorja brazilske nogometne zveze Bernardina Santija, ki je za časopis Folha izjavil, da mnoge poškodbe Ronalda niso slučaj, pač pa da je kriv sistematični doping, so šokirale vse ljubitelje nogometa, le odgovorne so njegove besede pustile ravnodušne. »Govoril sem z nekaj kolegi na Nizozemskem, ki so mi povedali, da je Ronaldo v času igranja za PSV, ker je bil v tistem obdobju [kot mlad nogometaš] zelo krhek, prejemal steroide. Kot rezultat uporabe dopinga so njegove mišice rastle hitreje, kot so lahko njegove kite to prenesle«. Brazilska nogometna zveza je Santija nemudoma odpustila, podobne obtožbe pa je ponovil italijanski pisatelj Enzo Palladini, ki je o Ronaldu napisal biografijo.

 

UNIČILI VSE VZORCE DOPINŠKIH TESTOV Z NOGOMETNEGA SVETOVNEGA PRVENSTVA V FRANCIJI

Znan je primer iz leta 1998, ko sta Fifa in UCI zaprosili francosko ministrstvo, da bi uničili pozitivne dopinške teste iz tistega leta na Touru in svetovnem nogometnem prvenstvu, ki je potekalo v Franciji. Medtem ko so kolesarski zvezi (en grešnik mora biti!) odločno zavrnili prošnjo, pa je ministrstvo mednarodni nogometni zvezi ugodilo. Seveda, Francija je leta 1998 z dopinškim skesancem na čelu Zinedinom Zidanom postala svetovna prvakinja na domačem prvenstvu in kaj bi lahko bilo za Francoze hujše kot to, da na edini naslov svetovnega prvaka pade senca dvoma. Tako naj bi v laboratoriju Chatenay-Malabry ob prisotnosti človeka iz Fife dokončno uničili vse vzorce dopinških testov s svetovnega prvenstva.

 

'ŠPANSKI NOGOMETNI REPREZENTANCI BI MORALI ODVZETI NASLOV SVETOVNEGA PRVAKA LETA 2010.'

Še posebej zgovorne so besede glavnega osumljenca in v sodnem procesu obsojenega zdravnika Eufemiana Fuentesa, ki mu je sodnica Julia Santamaria izrekla milo kazen enega leta zapora zaradi ogrožanja javnega zdravja v sistematičnem razpečevanju prepovedanih substanc, ki pa mu je ni bilo treba odsedeti, saj po takratnih španskih zakonih obsojencem na podlagi prejšnje nekaznovanosti ni bilo treba v zapor, če so obsojeni na manj kot dveletno zaporno kazen. Fuentes, eden največjih svetovnih dopinških »mojstrov«, je leta 2010 namreč izjavil, da »če bi spregovoril [o svojih dopinških klientih], potem bi morali španski nogometni reprezentanci odvzeti naslov svetovnega prvaka 2010«.

 

V VSAJ 50-IH DRŽAVAH PO SVETU SO V LETU 2012 POTEKALE PREISKAVE ZARADI NAMEŠČANJA IZIDOV V NOGOMETU

Seznam uveljavljenih nogometašev iz tistega obdobja, ki so odkrito spregovorili o tem, da so bili del umazane igre nameščanja izidov, je dolg in kaže na to, da so današnji argumenti o »ubogih« nogometaših, ki se zaradi prenizkih pogodb, s katerimi bi si zagotovili dostojno življenje, enostavno lažni in nesmiselni. Zaskrbljujoče je, da se od takrat pa do danes glede izkoreninjenja tovrstnih primerov, ki so značilni predvsem za nogomet, saj je po besedah generalnega sekretarja Interpola Ronalda Nobla kar 90% vseh stav vplačanih prav na nogometne izide, ni naredilo dovolj, da bi gledalci lahko brez dvomov v regularnost tekem uživali v najlepši igri na svetu. Še več: v vsaj 50-ih državah po svetu so v letu 2012 potekale preiskave zaradi nameščanja izidov – kar je skoraj četrtina vseh držav, ki so članice Mednarodne nogometne zveze.

 

REAL MADRID NI KUPIL RONALDINHA, KER NAJ BI BIL PREGRD ZA NJIHOVO BLAGOVNO ZNAMKO

Zelo zgovorna je izjava enega od direktorjev Real Madrida, ko so ga vprašali, zakaj vendar niso kupili brazilskega virtuoza Ronaldinha, enega najboljših nogometašev svoje generacije. Izjavil je, da ne bi bilo nobenega smisla, da bi kupili nogometaša, ki je tako grd, da lahko blagovno znamko, kakršna je Real Madrid, uniči.

 

NOGOMETNI SPEKTAKLI SO LAHKO UČINKOVIT POLITIČNI MANEVER ZA PREUSMERJANJE POZORNOSTI JAVNOSTI

Nogomet je zaradi »ljudskosti« in vsesplošne priljubljenosti na praktično celotni zemeljski obli, predvsem pa zaradi divje komercializacije, danes postal tudi privlačno in močno manipulativno sredstvo, športni spektakli pa so lahko tudi učinkovit diverzantski (politični) manever za preusmerjanje pozornosti javnosti. To dobro ilustrirajo dogodki v Španiji leta 2012, ko je reprezentanca na olimpijskem stadionu v Kijevu drugič zapored osvojila naslov evropskega prvaka: na krizo, ki je do kosti zmrazila Španijo, se je po finalnem zmagoslavju za nekaj trenutkov pozabilo. Prav tako na približno 60 milijard pomoči za dokapitalizacijo španskih bank, za katere je španska vlada prosila Evropsko komisijo. Dnevi po finalu so bili namenjeni slavju ter kolektivni pozabi katastrofalnega stanja v državi in rapidno naraščajoče brezposelnosti. Vlada in večina medijev se je sončila v soju uspeha in kar tekmovali so, kdo bo bolje izrazil občudovanje do velikega uspeha reprezentance.

 

NOGOMETAŠ MANCHESTER UNITEDA JE ŠEST TEDNOV MORAL TRENIRATI Z ZLOMLJENO NOGO

Čeprav se še vedno dokaj pogosto pojavljajo primeri, ko nogometaši, in drugi športniki, na tekmah nastopajo poškodovani, pa je danes praksa s strani nogometnih klubov drugačna in ne več tako neposredno neusmiljena in škodljiva za nogometaše, kot jo izkazuje naslednji primer enega največjih in najtrofejnejših klubov na svetu. Legendarni Harry Gregg je priznal, da nikakor ni bilo zaželjeno, da bi se nogometaši Manchester Uniteda poškodovali. »Ko si se na Old Traffordu poškodoval, se nihče ni želel s tabo pogovarjati ... preprosto se nisi smel poškodovati. O tem se ni smelo niti govoriti. Bilo je, kot bi storil nekaj slabega.« In kar je žalostno in hkrati nepredstavljivo, Harry Gregg je moral trenirati dolgih šest tednov z zlomljeno nogo, preden je trenersko osebje Manchester Uniteda končno priznalo, da je poškodovan. To je bil čas, ko so imeli klubi vso oblast nad nogometaši, ko jim niso niti dovolili, da bi svobodno prestopali v druge klube.

 

ČEPRAV SO NEKATERI ŠPORTNI NOVINARJI V DVOJNI VLOGI, ZARADI TEGA PRI NOVINARSKEM RAZSODIŠČU NISO KAZNOVANI

Težko se je znebiti občutka, da del športnih novinarjev ne razume prav dobro svojega poslanstva v smislu osebne integritete ter ustvarjanja kvalitetnih športnih vsebin, pač pa raje po lažji poti preko osebnih prijateljstev sklepa zavezništva ter na ta način (namerno) tvega okrnjeno in nepopolno poročanje. Problem navijaštva v športnem novinarstvu v Sloveniji je znan problem, ki se ga zavedajo tudi novinarji sami.³⁷ Še večji problem pa po mojem mnenju predstavlja novinarska etika – to z drugimi besedami pomeni, da se del športnih novinarjev brezsramno povezuje s športnimi organizacijami, od katerih seveda prejemajo plačilo. Torej, namesto da bi o športnih organizacijah in njihovem delu – takrat, ko je to potrebno – kritično poročali, se zavestno postavijo na stran športne organizacije in v svojih medijih izvajajo »spine«, ter na ta način (športno) javnost prepričujejo v nekaj ali proti nečemu. Ali pa sploh ne poročajo. To, da se določeni športni novinarji pojavljajo v dvojni vlogi – dopoldne v vlogi novinarjev, popoldne pa kot piarovci določene organizacije ali športnika –, ter zaradi tega pri novinarskem razsodišču niso kaznovani, je absurd par excellence.

 

ZA SLOVENSKE ŠPORTNE NOVINARJE JE DOPINŠKI GREŠNIK »ŠPORTNI VZOR NAŠIH OTROK«

Če smo prevarantko Jolando Čeplak zaradi pozitivnega dopinškega testa nemudoma »pospravili« iz zavesti nacionalnega ponosa, tega nismo storili z Aljažem Peganom, enim najboljšim svetovnim telovadcem na drogu. Medtem ko je leta 1997 padel na dopinškem testu zaradi jemanja efedrina, so Pegana (športni) novinarji ob koncu kariere pospremili v pokoj z besedami »športni vzor naših otrok«. Člani izvršnega odbora Olimpijskega komiteja Slovenije so na seji celo potrdili, da je nekdanji telovadec vodil slovensko reprezentanco na prvih evropskih olimpijskih igrah, ki jih je leta 2015 gostil Baku. Popolnoma vseeno je, kakšni so argumenti in zagovori dopingiranih športnikov, pozitiven dopinški test je na koncu dneva pozitiven, pa če je športnik jemal prepovedano snov zaradi hitrejše regenaracije (po poškodbi) ali pa zaradi izboljšave športnega rezultata.

 

ANDREJ STARE, NACIONALNA TELEVIZIJA IN NOGOMETNI KLUB OLIMPIJA

Bržčas pa je (bila) le v Sloveniji ustaljena praksa, da (je) bivši klubski zdravnik Olimpije Andrej Stare na nacionalni televiziji redno komentira(l) prenose »svojega« moštva. Med drugim tudi največjega slovenskega derbija med Mariborom in Olimpijo. Lahko si je predstavljati odzive in komentarje navijačev po vsem svetu, ko bi bivši klubski zdravnik Reala iz Madrida na španski nacionalni televiziji komentiral prenos el clásica ali celo državne reprezentance.

 

KAKŠNA JE RAZLIKA MED BORISOM DENIĆEM IN MATJAŽEM KEKOM?

Ko je na dan prišla zgodba o slovenskih rokometaših Primožu Proštu in Draganu Gajiću, ki sta v klubskem dresu Montpellierja najbrž zaradi lakomnosti po dodatnem zaslužku stavila proti svoji ekipi na športnih stavah, jima je vodstvo francoske rokometne lige izreklo najhujšo možno kazen šestih tekem prepovedi igranja. In »kazen«, ki ju je doletela v reprezentanci: oba sta zaigrala na svetovnem prvenstvu, ki je potekalo v Španiji. Slovenski selektor Boris Denić ni našel ovir za kaznovanje (z nenastopanjem za reprezentanco) omenjenih igralcev. Še več: na novinarsko vprašanje, kako ocenjuje kazen vrha francoske rokometne lige, je takratni selektor Denić povedal, da vodstvo francoske rokometne lige ni merodajen organ za spoznavanje krivde: »Gre za interno odločitev, ki ni vredna komentarja. Treba bo počakati na izsledke tožilstva.« In kakšni so bili izsledki sodišča?

 

Sodišče v Montpellieru je odločilo, da sta tako Primož Prošt, ki je sodelovanje v stavi priznal, ter Dragan Gajić, ki se je odgovornosti in priznanju vseskozi izmikal, kriva prirejanja izida na tekmi med Cessonom in Montpellierem leta 2012. Povsem drugačna odločitev pa je bila odločitev Matjaža Keka, ki je imel isti problem, ko se je na založni klopi znašel eden od njegovih (reprezentančnih) varovancev Goran Šukalo. Selektor Kek Šukala, čeprav bi ga zaradi pomanjkanja kakovostnih igralcev še kako potreboval v reprezentanci, v posvetovanju z vodstvom zveze ni več uvrstil na seznam. In kot je kasneje v pogovoru z novinarjem Matejem Grošljem, ki s svojim novinarskim kolegom pri Dnevniku Andražem Rožmanom dosledno opozarjata na anomalije v slovenskem športu, povedal Matjaž Kek: »Če obstajajo dokazi, da je športnik grešil, zame nima več mesta v športu.« Kako drugačen in svež pogled trenerja Keka, ki ga ni bilo strah zaradi pomanjkanja kvalitetnih (reprezentančnih) igralcev, Šukala ne uvrstiti v reprezentanco, ter s tem tvegati poraz in neizpolnitev (rezultatskih) pričakovanj javnosti.

 

PREDSEDNIK DRŽAVE JE NOGOMETAŠEM REKEL, DA SO NAVADNI IZMEČKI IN KUR... SINOVI

Zgodovinski poraz zairske reprezentance z 9 – 0 (leta 1974 na svetovnem prvenstvu proti Jugoslaviji, en gol je prispeval tudi Brane Oblak)  je bil za Mobutuja preveč, da bi ga lahko mirno prenesel. Reprezentanti so vendar odšli na svetovno prvenstvo, da državi in režimu, in Mobutuju osebno, zagotovijo priznanje in občudovanje mednarodne skupnosti. Zgodilo pa se je ravno nasprotno in igralci so vedeli, da se nogometna čast in slava, ki si jo je želel Mobutu, in obljuba o bogastvu, ki naj bi ga bili sami deležni po prvenstvu, razblinjajo. Mwepu Ilunga se je spominjal, da so nogometaši po tekmi v smrtni tišini sedeli v jedilnici hotela, kot jim je bilo ukazano, in čakali na novice, ki jih je zanje pripravil Mobutu. Ko so v jedilnico stopili Mobutujevi funkcionarji, so bili igralci popolnoma prestrašeni. Predsednik jim je sporočal, da so državi nakopali veliko sramoto in da so navadni izmečki in kurbini sinovi, ne pa nogometaši. In če naslednjo tekmo proti nogometni velesili Braziliji izgubijo za več kot tri gole, se ne bodo nikoli več vrnili v domovino, niti videli svojih družin. Mobutu jim je še sporočil, da se mu vsi do zadnjega gnusijo.

 

Ko se je Adelard Mayanga kasneje spominjal dogodkov pred tekmo z Brazilijo, je potrdil, da jim je bilo zelo jasno sporočeno, da bi bil poraz proti Braziliji (z več kot tremi goli razlike) za predsednika Mobutuja povsem nesprejemljiv. »Bili smo prestrašeni,« se je spominjal, »osebno sem se počutil ogroženega.« Igralci so namesto s ponosom, da kot prva država podsaharske Afrike zastopajo svojo domovino na svetovnem prvenstvu, na igrišče pritekli prestrašeni, saj so vedeli, da so njihova življenja odvisna od števila prejetih golov. Končni rezultat tekme je bil sprejemljivih 3 – 0 za Brazilijo in igralci so končno dosegli prvo zmago, čeprav je rezultat na semaforju kazal drugače. Lahko so se vrnili v domovino k svojim družinam in že to je bil velik uspeh. Vsem igralcem so ob vrnitvi v domovino prekinili pogodbe s klubi, v katerih so igrali, niti kasneje niso smeli delovati kot trenerji.

 

UGANDSKI DIKTATOR JE SVOJIM NOGOMETAŠEM REKEL, NAJ NASPROTNIKOM IZBIJEJO ZOBE

Idi Amin je prihajal v pripravljalni tabor nogometne reprezentance z osebnimi stražarji, ki so imeli orožje uprto v nogometaše, čeprav je bil po pripovedovanjih samih nogometašev do njih zelo spoštljiv in prijazen. Nogometaše je pogosto predstavljal kot svoje vojake in jih učil, naj ne omahujejo, kadar je potrebno nasprotniku izbiti zobe ali polomiti noge, saj bodo na ta način pokazali, da so ugandski možje najmočnejši na svetu. Ob enem od zadnjih obiskov v pripravljalni bazi so morali nogometaši v en glas skandirati, da bodo pobili Tanzanijce, svoje naslednje tekmece v kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu.

 

NOGOMETAŠI SLONOKOŠČENE OBALE NA KOLENIH PROSILI ROJAKE, NAJ USTAVIJO DRŽAVLJANSKO VOJNO

Ko so v odločilni kvalifikacijski tekmi za nastop na svetovnem prvenstvu 2006 v Nemčiji premagali reprezentanco Sudana, so v navzočnosti televizijskih kamer rojake na kolenih prosili, da ustavijo boje in oprostijo eden drugemu, saj ne smejo dovoliti, da se sovražnosti in vojno stanje v državi nadaljuje. Oči svetovne javnosti je še toliko bolj pritegnilo dejstvo, da je bil na kolenih tudi zvezdnik svetovnega nogometa Didier Drogba ali Tito, kot mu je mati nadela vzdevek po jugoslovanskem predsedniku Josipu Brozu Titu. Takrat še vzhajajoča zvezda svetovnega nogometa Yaya Touré, kasnejši evropski prvak z Barcelono, pa je po dogodku izrazil željo, da lahko država tudi preko nogometa najde svoj mir.

 

POLICISTA OBSOJENA NA 15 LET ZAPORNE KAZNI

Tudi nogometna tragedija, ki se je leta 2012 zgodila v Egiptu in terjala mnogo življenj, ni minila brez političnih obračunavanj. Domači klub Al Masry je z rezultatom 3 – 1 premagal enega najuspešnejših afriških klubov Al Ahly. Po zadnjem sodnikovem žvižgu je na tisoče domačih navijačev še enkrat vdrlo na igrišče, kjer so z noži, mačetami, kamni in steklenicami napadli igralce gostujočega moštva, nato so napadli še gostujoče navijače, za trenutek so na stadionu ugasnili celo reflektorji, kar je omogočilo še večjo ofenzivo podivjane množice. Izbruh nasilja je bil zelo krvav, v izgredih je bilo ubitih 74 ljudi, več kot tisoč je bilo ranjenih. Med obsojenimi sta bila tudi dva policista, in sicer nekdanji vodja policijske varnostne službe general Essam Samak in brigadir Mohammed Saad, ki sta bila spoznana za kriva, ker nista niti v enem trenutku poskušala posredovati zoper podivjano množico in preprečiti nasilja. Obsojena sta bila na petnajst let zaporne kazni.

 

GANDHI JE PRVI UPORABIL NOGOMET KOT ORODJE ZA DOSEGANJE POLITIČNIH CILJEV

Sploh prvi človek, ki je nogomet uporabil kot orodje za doseganje političnih ciljev, pa je bil znameniti Mahatma Gandhi. V času svojega enaindvajsetletnega delovanja in boja proti rasnemu zatiranju v Južni Afriki, je pomagal ustanoviti tri nogometne klube, ki so se vsi imenovali Passive Resisters Soccer Club. Prek nogometa je Gandhi promoviral svojo filozofijo o nenasilnem uporu, hkrati pa je obisk na nogometnih tekmah izkoristil za govore o principih nenasilnega boja zoper oblast.

 

NEVERJETNA HOLIVUDSKA ZGODBA V AVSTRIJSKEM NOGOMETNEM DRŽAVNEM PRVENSTVU

Leta 1925 pa je moštvo Hakoe doseglo svoj vrh, ko je v odločilni tekmi za naslov državnega prvaka doseglo izjemno zmago, v še bolj izjemnih okoliščinah. Pri rezultatu 2 – 2 si je Hakoin vratar Alexander Fabian v naletu z nasprotnim igralcem poškodoval roko in ker ni mogel več braniti, je zamenjal igralni položaj z napadalcem – takrat namreč še ni bilo možnosti menjave igralca z rezervnim. Nekaj minut zatem je Hakoa izpeljala hiter protinapad. Erno Shwartz je sprejel žogo na sredini igrišča, preigral dva igralca, nato pa z natančno podajo v kazenski prostor našel Fabiana, ki mu je ob prvem dotiku z žogo uspelo zatresti mrežo. Hakoa je v holivudskem slogu osvojila prvi naslov avstrijskega državnega prvaka.

 

KOMUNISTI SO ZAPIRALI ŠPORTNIKE

V Sovjetski zvezi ni bilo neobičajno, če se je oblast odločila za več mesecev ali let odvzeti prostost uspešnim športnikom, ne da bi ti sploh vedeli česa so obtoženi. Zato je razumljivo, zakaj se niso dogajali množični navijaški upori, ko si je komunistična oblast vzela pravico, da klubu prepove delovanje ali ga celo za vedno ukine.

 

NOGOMETNI KLUB JE PODPIRALA TAJNA POLICIJA

Za vodilne ruske klube v Sovjetski zvezi, ki so vsi svoje domovanje našli v Moskvi, je bilo značilno, da so jih podpirale različne entitete, večinoma s trdnim političnim ozadjem. En klub je ustanovila in podpirala policija, drugega vojska, nekatere druge klube pa so podpirali sindikati oziroma vladna ministrstva. Dinamo je v Sovjetski zvezi podpirala tajna policija KGB, CSKA pa vojska. Lokomotivo, ki je bila v lasti Ministrstva za transport, so podpirali železničarji. Edini izmed petih moskovskih klubov, ki je dosegal velike uspehe in ni imel političnih botrov, ki bi si ga lastili, je bil Spartak, znan tudi kot »ljudski klub«. In biti navijač Spartaka je pomenilo tiho oponirati političnemu sistemu.

 

NOGOMETNI NAVIJAČI CELO NOČ RAZGRAJALI PRED HOTELOM NASPROTNIKOV, DA TI NISO MOGLI SPATI

Kvalifikacijski tekmi za nastop na svetovnem prvenstvu leta 1970 med srednjeameriškima državama El Salvadorjem in Hondurasom. Reprezentanca Salvadorja je prispela v mesto Tegucigalpa dan pred tekmo in preživela noč brez spanca, saj so domači navijači vso noč razgrajali pred hotelom in motili reprezentante. Hrup je bil neznosen. Pokale so petarde, navijači so skandirali sovražne pesmi. Takšno obnašanje navijačev pred hotelom noč pred tekmo je bilo v tistih časih nekaj običajnega. Honduras je premagal neprespane Salvadorce tesno z 1 – 0, gol so dosegli šele v sodnikovem podaljšku. Na tribunah je prišlo do prvega velikega izbruha nasilja med navijači. Osemnajstletna Salvadorka Amelia Bolaños, ki je tekmo spremljala pred televizorjem v neposrednem prenosu, je po porazu vzela v roke očetovo pištolo in se od žalosti ustrelila v srce.

 

ZARADI VARNOSTI SO GOSTUJOČE NOGOMETAŠE PRIPELJALI NA TEKMO V VOJAŠKIH OKLEPNIH VOZILIH

Kvalifikacijski tekmi za nastop na svetovnem prvenstvu leta 1970 med srednjeameriškima državama El Salvadorjem in Hondurasom. Še bolj nasilno je bilo na povratni tekmi, ki je bila odigrana 15. junija v mestu San Salvador. Noč pred tekmo je bila situacija obrnjena. Tokrat so bili nogometaši Hondurasa tisti, ki vso noč niso spali, saj so salvadorski navijači poskrbeli za pravo razdejanje. Razbili so vse šipe na hotelu, kjer so bili nastanjeni reprezentanti Hondurasa, skozi okna pa zmetali gnila jajca in mrtve podgane. Zaradi varnosti so gostujoče nogometaše na tekmo pripeljali kar v vojaških oklepnih vozilih, da so bili zaščiteni pred jezno množico Salvadorcev. Vzdolž ceste se je namreč vse do stadiona vila dolga kolona razjarjenih navijačev.

 

KOMUNISTI SO NOGOMETNEGA ZVEZDNIKA OBSODILI NA 10 LET PRISILNEGA DELA V GULAGU

Tajna policija je na vse načine poskušala zatreti brate Starostin, predvsem do uspešnega Nikolaja, ki je bil tako kot Spartak med ljudmi zelo priljubljen in spoštovan. Tajna policija je leta 1942 sredi noči vdrla v stanovanja bratov Starostin in jih aretirala. Nikolaj je bil dve leti zaprt v zloglasni Lubiyanki, glavnem štabu tajne policije, kjer je večino časa preživel v samici ali pa na mučnih in dolgotrajnih zaslišanjih. V avtobiografiji je zapisal, da so ga na zasliševanjih obtoževali, da naj bi z brati načrtoval atentat na Stalina. Uradna obtožba Nikolaja se je glasila, da je »javno poveličeval buržujski šport in si na vso moč prizadeval vpeljati v naš [sovjetski] šport navade kapitalističnega sveta«. Bratje Starostin so bili na sodišču spoznani za krive, obsodba – 10 let prisilnega dela v gulagu.