Pojedla sem anoreksijo

  • Šifra artikla:
  • Cena z DDV: 12,99 €
  • Popust: 0,00 %
  • Spletna cena z DDV: 12,99 €
Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

 

 

Moja izkušnja. Moje trpljenje. Moja borba. Moja zmaga.

Knjiga Pojedla sem anoreksijo je moja borba z anoreksijo. V njej sem zapisala svojih dolgih 9 let obsedenosti s postavo. Ne želela – hotela – sem biti najbolj suha in najbolj uspešna izmed vseh. Preprosto hotela sem biti popolna. In ta nuja me je privedla do vsega, razen do popolnosti. Bila sem le okostnjak, oblečen v kožo, brez prijateljev, brez nasmeha na obrazu in le z enim ciljem v dnevu: jej manj – telovadi več.


S tem ciljem v mislih, sem se izstradala do te mere, da nisem zmogla več. Imela sem le še zadnjo izbiro: vdaj se ali se bori.


Jaz sem izbrala borbo. Kanček želje po življenju mi je preprečil, da bi se dokončno vdala. In temu kančku se moram zahvaliti, da sem danes še živa. Izborila sem si srečno življenje, z vsem kar mi pripada zraven.

 


To pa želim tudi drugim. Ne samo tistim z anoreksijo, ampak prav vsakemu. Knjiga je tako napisana, da se bo v njej prepoznal še marsikdo, ki sploh nima anoreksije. Ob prebiranju se bo vsak zamislil vase in se zagotovo začel bolj ceniti.


Ker na koncu je najpomembneje, da se imaš rad!

 

Strani: 166

Format: 14 x 20 cm

Vezava: mehka vezava

 

Odlomek iz knjige:

 

Imela sem anoreksijo. In to dvakrat. Zdaj to sprejemam in si upam povedati na glas. Ampak ni bilo vedno tako.

 

Ko sem prvič zbolela za anoreksijo, sem bila še otrok. Otrok za katerega so skrbeli starši in o katerem so odločali starši. Ko so ugotovili, da nekaj ni v redu z mano, so me nemočni odpeljali v bolnišnico. Naj mi tam pomagajo, naj me rešijo, da bomo spet lahko normalna družina. Takrat sem postala lutka. Delala sem kakor so drugi narekovali. Zaradi tega sem izgubila svojo osebnost. Sramovala sem se sama sebe in svojo bolezen skrivala pred vsemi.

 

Nisem hotela, da bi kdorkoli vedel, da je moje življenje v razsulu in se nad tem naslajal. Vsega tega življenja kot lutka nisem prenesla in začela sem se boriti, da si povrnem svoje življenje nazaj. Uspelo mi je. In uspelo mi je tudi to, da je za mojo bolezen vedelo kar se da malo ljudi.

 

Ampak, ker razlogi, da sem se pozdravila, niso prišli iz moje lastne želje po ozdravitvi, se je bolezen takoj, ko sem postala samostojna, vrnila. Zabila mi je še hujši udarec kot prvič. Anoreksija me je vrgla na dno. Življenje na temu dnu pa je bilo nevzdržno. Tako nemogoče je bilo, da sem sovražila samo sebe in celo svoje življenje. Pripeljalo me je do točke, ko sem med vožnjo z avtom drvela po avtocesti in razmišljala o koncu. In na tisti točki sem dojela, da še nočem konca. Kako konec?! Pred mano je še celo življenje.

 

 

Najbolj zanimivi del šele prihaja. Zanima me kaj bom postala, kje bom živela, ali se bom poročila, imela otroke,... in takrat sem se odločila za borbo. Odločila sem se, da bom premagala anoreksijo. In to za vedno! Sama sem se odločila za zdravljenje. Zbrala sem vso voljo, vso moč in vso odločnost, da se nisem vdala.


In danes sem ponosna na svojo odločitev. Danes sem srečna. Najlepše izmed vsega pa je, da me najboljša prijateljica zopet lahko z veseljem pelje na kaloričen sladoled in jaz v njem uživam!

 

Po celotni izkušnji, pa sem čutila, da to še ni vse. Mojo zgodbo sem želela povedati na glas. Ker želim dati vsem, ki se soočajo z motnjami hranjenja, dati tisto, kar sem potrebovala jaz, ko sem imela anoreksijo; in vsem staršem dati to, kar so potrebovali moji starši. In navsezadnje, želim si, da se motenj hranjenja ne bi več sramovali in jih skrivali, pač pa govorili o njih – ker jaz sem ozdravela šele, ko sem svoje težave lahko zaupala drugim.