Zakaj Slovenija ni Švica

  • Šifra artikla: 132
  • Cena z DDV: 19,00 €
  • Popust: 0,00 %
  • Spletna cena z DDV: 19,00 €
Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

 

Švica je sinonim za zelo bogato in urejeno državo. Svojčas, v Jugoslaviji, smo se imeli za nekakšno socialistično Švico. Pa tudi ostali v Jugoslaviji so nas imeli za nekakšno Švico. Predstavljali smo si, da bomo kot samostojna država res postali druga Švica. Imamo Alpe, uspešne smučarke in smučarje, smo dokaj tehnično nadarjeni, pa tudi trdoživi. Pa nismo postali druga Švica. Kaj je šlo narobe? Ali pa je pač tako, da smo o sebi imeli napačno, prenapihnjeno podobo? Trezno in kritično razmišljanje o nas samih v Sloveniji ni imelo in še vedno nima kaj dosti domovinske pravice. In dokler tega ne bo, ni predpogojev za to, da bi se uvrstili med najbolj razvite evropske države.

 

12,6 x 19 cm

mehka vezava

220 strani

 

O avtorju:

 

Bojan Grobovšek je do šestnajstega leta rasel v Trstu in Gradcu. Kasneje je izven meja Slovenije v raznih obdobjih prebil skoraj petindvajset let kot študent, dopisnik RTV in Dela ter kot slovenski diplomat.


Diplomatsko kariero je zaključil kot slovenski veleposlanik v Švici. Bil je tudi slovenski diplomat v Avstriji ter veleposlanik na Poljskem in v Argentini. Po izobrazbi je sociolog in magister mednarodnih odnosov.

 

Odlomki iz knjige:

 

Ali Slovenija res ne bo nikoli dočakala dne, da se v spomin vsem žrtvam druge svetovne vojne v prestolnici Slovenije postavi spomenik z napisoma: "Mrtvim v spomin, živim v opomin" in "Odpuščamo in prosimo, da odpustite". Samo to. Brez dodatkov in naštevanja o tem, da so mrtvi žrtve izdaje kolaboracionistov, revolucionarnega terorja oziroma obojega.

 

Težko je mimo vtisa, da številnih, ki na obeh straneh govorijo o spravi, sprava slovenskega naroda z lastno zgodovino v resnici ne zanima. Oziroma, da jih zanima le takšna sprava, kjer bi le druga stran priznala svoje grehe.

 

Sicer pa so nekaterim politikom diskusije o spravi oziroma o medvojnih dogodkih povod za netenje spopadov v dnevni strankarski politiki, za nabiranje volilnih glasov in za obrambo njihovih ozkih, tudi povsem osebnih interesov.

 

Kako radikalna je bila v Sloveniji protireformacija pove tudi dejstvo, da so v okolici rodnega kraja slovenskega reformatorja Primoža Trubarja šele v 50-ih letih prejšnjega stoletja, se pravi nekaj stoletij po protireformaciji, prvič otroke ponovno krstili na ime Primož.

 

V Sloveniji se pravzaprav nikoli ni opravilo kolektivne samorefleksije. Samorefleksijo bi morali opraviti duhovni dediči partizanov in belogardistov. Opraviti bi jo morali nekdanji vodilni komunisti, opraviti bi jo morala slovenska katoliška cerkev. Opraviti bi jo morali vodilni na univerzah, predvsem bi jo morali opraviti politiki.

 

 Pojem nacionalnega interesa smo sprofanirali. Prevečkrat se je namreč uporabil za kritje gospodarskih in drugačnih interesov skupin, strank in posameznikov. Je odločilni delež države v številnih podjetjih res nacionalni interes? Ali ni to bolj interes posameznih slovenskih strank in skupin, da se napajajo pri teh podjetjih...? Je odklanjanje tujih investitorjev nacionalni interes ali pa je zgolj zelo konkreten strah konkretnih posameznikov in skupin pred učinkovitejšo, sposobnejšo in cenejšo konkurenco? Je sejanje strahu pred tujci in pred njihovimi investicijami res nacionalni interes?

 

Kako je možno, da Martin Krpan sodi med slovenske narodne junake?

 

 

V slovensko parlamentarno demokracijo smo vnesli povsem balkansko vrednoto, da je kompromis pravzaprav poraz. Zato vladna stran velikokrat a priorno zavrača stališča opozicijske strani, pa čeprav so lahko konstruktivna... Še bolj drastično se obnaša opozicija... Zahodni in ne samo zahodni opazovalci se takšnemu početju, ki je globoko skregano s politično prakso razvitega Zahoda, samo čudijo.

 

V socialistični doktrini so bile pravice delavca bolj v ospredju, kot pa so bile njegove dolžnosti. Sistem je bil nagnjen k produkciji mediokritet, zapeljeval je k lažni solidarnosti.

 

Jugoslovanski režim s komunistično partijo na čelu je jugoslovansko zgodbo o uspehu seveda predstavljal kot izključno rezultat lastnih modrih odločitev. Ni se smelo pisati in povedati, da se je zgodba o uspehu konkretno uresničevala z velikimi zahodnimi krediti, s prekomernim tiskanjem denarja, s politično-gospodarskimi uslugami nekaterih neuvrščenih potentatov in seveda z nakazili iz tujine trume jugogastarbajterjev.

 

Januarja 1919 so v Mariboru slovenski vojaki pod vodstvom generala z nemškim priimkom Maister streljali po množici, ki je zahtevala, naj večinsko nemško govoreči Maribor postane del Nemške Avstrije. Okoliščine tega masakra civilistov še sedaj niso pojasnjene.

 

V šolah se je z liki narodnih junakov indoktriniralo mlade generacije, z istimi narodnimi junaki se jih indoktrinira še danes. Levstikov Martin Krpan gotovo sodi med slovenske narodne junake. Levstik takoj v uvodu pove, da Krpanu "dela ni bilo mar..." Levstik pripoveduje o njegovem kmetavzarstvu, delomrzništvu, mačizmu, tihotapstvu, pobalinstvu, kmečki zvitosti in še o marsičem, kar ne sodi v evropske pozitivne vrednostne standarde. Je morda kdo od tistih tujih poslovnih partnerjev ali celo potencialnih investitorjev, ki so prejeli pripovedi o slovenskem junaku Krpanu, nemudoma prekinil poslovne odnose s Slovenijo, potem ko so jo prebrali? Ali učitelji/ice po šolah ob branju Krpana sploh otroke opozorijo na to, da Krpan danes resnično ne more biti z vsem svojim početjem za zgled?

 

Slovenski praznik kulture tudi praznujemo v maniri 19. stoletja. Patetično, skoraj religiozno svečano. Proslava je po vzdušju zmes pogrebne maše in prvega kongresa komunistične partije.

 

Smo podobni Krpanu, Krjavlju in Desetemu bratu, ker so nam jih ustvarili narodni buditelji? V slovenskem parlamentu in v slovenski politični eliti so Krjavlji, Deseti bratje in Krpani močno opazni.

 

Švica, ki ima štirikrat več prebivalcev kot Slovenija, gospodarsko sploh ni majhna. Švicarsko gospodarstvo je po absolutnih številkah 19. največje gospodarstvo na svetu.

 

Švica: Če na katerega od članov politične in gospodarske elite pade utemeljen sum o njegovi koruptivnosti oziroma da se je z internimi informacijami gmotno okoristil sam ali njegovi bližnji, se o tem ne diskutira na dolgo in na široko. Takšen član elite odstopi oziroma ga ostali člani elite "odstopijo".

 

Zelo veliko visokošolskih učiteljev se boji konkurence visokošolskih učiteljev iz tujine. Ker bi se ob konkurenci pokazalo, da opevana visoka kvaliteta številnih visokošolskih učiteljev ni ravno tako visoka, kot se jo opeva in jo oni sami opevajo.