• Protitelesa niti slučajno ne zagotavljajo nikakršne »absolutne« imunosti in zaščite pred boleznijo

    Datum: 07.01.2019 | Avtor: Administrator

    Spodnji tekst predstavljajo kratki odlomki iz knjige "Ideološki konstrukti o cepljenju", avtorica dr. Mateja Černič, ki bi jo moral prebrati vsak starš, preden se odloči za cepljenje svojega otroka.

     

    V študijah se cepivo smatra za učinkovito, če izzove nastanek protiteles. Pri komuniciranju z javnostmi je termin »učinkovito« postal sinonim za termin »nudi zaščito«, čeprav se v študijah ni nedvoumno izkazalo, da cepiva dejansko preprečujejo, da bi otroci zboleli. Trditi, da so cepiva učinkovita, je torej zavajajoče.

     

     

    Ta »učinkovitost« se nato implicitno ali eksplicitno nadalje interpretira v smislu, da določena dovolj visoka koncentracija protiteles pomeni, da posameznik z dovolj visoko koncentracijo specifičnih protiteles v krvi ne bo zbolel za določeno boleznijo. To ne drži in tak vtis je lažen. Raven protiteles ≠ ni raven zaščite (torej verjetnosti, da posameznik ne bo zbolel). Konkretno v primeru oslovskega kašlja je ustvarjanje takšnega vtisa še posebej zavajajoče. »Zaščitne ravni protiteles« za oslovski kašelj namreč sploh niso znane, kar je v uradnih publikacijah tudi izrecno navedeno.

     

    Prav tako ni znana »zaščitna raven« protiteles za mumps. Naj ponovim: niso znani nikakršni parametri, na osnovi katerih bi bilo možno ugotoviti ali sklepati, da je posameznik zaščiten pred mumpsom. Vendar pa to seveda ni ovira, da cepivo z mumpsom ne bi obstajalo. Še več, je del rutinskega programa cepljenja otrok, v Sloveniji pa celo zakonsko obvezno. In čeprav ni znano, kakšna (če sploh kakšna) koncentracija ravni protiteles naj bi ščitila pred mumpsom, se v dokumentaciji za posamezna cepiva namerno ustvarja lažen vtis, da koncentracija protiteles nad določeno mejo pomeni tudi zaščito pred boleznijo.

     

    Slovenski cepiteljski učbenik navaja, da so »zaščitni nivoji protiteles«, ki preprečujejo bolezen, znani za naslednja cepiva: davico, HiB, hepatitis A, hepatitis B s Ab, ošpice, polio, steklino, rdečke, tetanus in rumeno mrzlico. Toda v realnosti ti »zaščitni nivoji protiteles« niti slučajno ne pomenijo, da oseba ne more zboleti za določeno boleznijo kljub visoki, »zaščitni« koncentraciji protiteles proti tej bolezni.

     

     

    Da prisotnost in nivo protiteles nista avtomatičen pokazatelj imunosti, je najbolj očitno pri tetanusu. Imunost pred tetanusom ne prinese niti prebolela naravna okužba s tetanusom (kako neki bi jo torej lahko cepljenje). In za tetanusom zbolijo tudi posamezniki z izredno visokimi koncentracijami s cepivom izzvanih protiteles. Nekaj primerov: Moraes-Pinto in sodelavci (1995, str. 1076-77) so preučili stanje protiteles pri 20 novorojenčkih, obolelih za neonatalnim tetanusom. Povprečen nivo protiteles proti tetanusu pri novorojenčkih je znašal 0,40 IU/ml, pri njihovih materah pa 0.85 IU/ml. Po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi cepljenje nosečih žensk (dve cepljenji) ustvarilo nivo protiteles nad »zaščitno ravnijo«, ki naj bi znašala 0,01 IU/ml ter zagotovilo pasivno zaščito novorojenčkov. Kot je razvidno iz zgornjih podatkov, je bil nivo protiteles pri vseh obolelih in njihovih materah krepko nad mejo, ki naj bi zagotavljala zaščito pred tetanusom.

     

    Ne vemo, kateri imunološki mehanizmi so odgovorni za nastanek zaščite (imunosti) pred določeno boleznijo in ne znamo izmeriti stopnje te zaščite. Implicitno ali eksplicitno enačenje s cepivom izzvane ravni protiteles z ravnijo zaščite je zato zavajajoče sprenevedanje. Protitelesa niti slučajno ne zagotavljajo nikakršne »absolutne« imunosti in zaščite pred boleznijo.

     


    Nazaj

    Komentiraj

    • Na voljo imate še znakov.
    • Vpišite prikazane znake
      This is a captcha-picture. It is used to prevent mass-access by robots. (see: www.captcha.net)
        
    Dodaj komentar

    Komentarji: