• Kmet iz Bevk je partizanom v gostilni rekel, da so siromaki, zato so ga umorili

    Datum: 25.05.2019 | Avtor: Administrator

    Kraji, v katerih so se vodile borbe, so bili revni že tako ali tako, poleg tega pa so jih ropali še Italijani med boji okoli Hruševe in Babne gore. Zato je tudi ljudi na Hruševi razočaralo to, da so partizani iz Šiškovega bataljona zahtevali hrano z revolverjem v roki.

     

    V štirimesečnem obdobju od aprila do vključno julija, ko je bila ustanovljena prva vaška straža v Šentjoštu, je partizanska stran povzročila vsaj 738 smrtnih žrtev med prebivalci Ljubljanske pokrajine.

     

    Odpor do partizanov so povečevale tudi različne rekvizicije ter zaplemba hrane in drugega materiala. Še posebej veliko živeža so partizani odvzemali kmetijam, katerih lastniki niso bili naklonjeni partizanskemu gibanju.

     

     

    Primer iz Kozarij kaže, kako malo je bilo treba, da je oseba postala žrtev partizanov. Rokopis, ki ga je za Dolomitski odred napisal zaupnik OF, vsebuje priznanje, da so sami ustrelili učitelja Srečka Čebelo, ki je imel pri partizanih brata in sestro, vsa družina, vključno z njim, pa je podpirala partizane: »Morda so ga osumili, tudi radi tega, ker je nekoč opozoril domače fante, naj nikar ne streljajo ponoči radi Italijanov, oni so ga pa zavrnili in mu rekli, da je proti njim.«

     

    Nočni napad partizanov na družino Lichtenberg v Bevkah in umor štirih članov družine: mati in Ida sta bili takoj mrtvi, Petronila in oče pa sta bila težko ranjena. Italijani so prišli zelo pozno z reševalnim vozilom ter odpeljali očeta in Petronilo v bolnišnico, mater in Ido pa v mrtvašnico. Oče in Petronila sta v bolnišnici kmalu umrla.

     

    Domačin iz Bevk, Janez Vehar, je na nenavaden način umrl 15. julija 1942. Bil je znan po tem, da nikoli ni izbiral besed, ampak je vsakomur povedal resnico v obraz. Ko se je 15. Julija pripeljal iz Ljubljane, je zavil v vaško gostilno in tam naletel na partizane, eden od njih je na dolgo govoril o skorajšnji zmagi nad Italijani. Vehar je nekaj časa poslušal, nato pa glasno povedal, da v to ne verjame, češ, kako boste vi, siromaki, premagali take armade. Bilo je že pozno, ko je končno zapustil gostilno. Da doma ne bi vznemirjal otrok, ki so že spali, je šel spat na hlev seno. Otroci so bili navajeni, da je oče kdaj prespal na senu, toda sredi dopoldneva se jim je le zazdelo čudno, zakaj ne vstane. Našli so ga na pol zasutega v seno, v obraz je bil modrikast in na vratu je imel vidne znake davljenja. Govorilo se je, da se je Vehar s preveč odkritim govorjenjem v gostilni zameril partizanom, ki so šli za njim in ga umorili.

     

    Na Vrhniki so med prvimi odpeljali očeta Lukančiča, ki je z družino stanoval pod Sveto Trojico. Ubili so ga pri Tonikovem breznu in ga vrgli vanj. Tudi partizan Karel Grabeljšek je pozneje dejal Lukančičevi ženi, da so ga ubili nedolžnega. Umor so upravičevali s tem, da je izdajalec, za dokaz pa so navajali, da je znal italijansko, ker je na Vrhniko prišel po prvi svetovni vojni iz Trsta.

     

    Tekst predstavlja odlomke iz knjige Revolucionarna nasilje na osrednjem Notranjskem 1941-1945, avtor dr. Damjan Hančič.

     


    Nazaj

    Komentiraj

    • Na voljo imate še znakov.
    • Vpišite prikazane znake
      This is a captcha-picture. It is used to prevent mass-access by robots. (see: www.captcha.net)
        
    Dodaj komentar

    Komentarji: