• Kako so se podivjani komunisti delali lepe pred mednarodno komisijo Rdečega križa, ki je obiskala taborišče

    Datum: 29.08.2019 | Avtor: Administrator

    V času komunizma so za režim sporne knjige v NUK-u hranili v posebnem fondu. V naši osrednji knjižnici, Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK), je tako od leta 1945 nastajal poseben fond teh knjig in časopisov, ki so morali ostati skriti pred očmi javnosti. Zato so jih najprej shranjevali v omari v direktorjevi pisarni, ključ pa je imel direktor. Iz tega razloga se je tega fonda oprijelo ime direktorjev ali d-fond. Zaradi knjige "V rogu ležimo pobiti", kateri odlomki so objavljeni spodaj, je bil leta 1974 zaprt slovenski pisatelj Drago Jančar. Ker je to knjigo Jančar prinesel iz Avstrije, so ga obtožili “razširjanja sovražne kulture”.

     

    Vsaka posoda je bila do polovice polna zelene plesnobe. Prvi je stopil k vodni pipi, da bi pomil, pa ga je komunist odgnal, rekoč, da je za nas, izdajalske svinje, vsaka črepinja prečista. Potem so vodo zastražili.

     

    Nekega komandirja so že prvi dan po prihodu tako zbili, da je imel nos, zobe in ušesa popolnoma razbita. Bil je tako oblit s krvjo, da ga ni bilo mogoče spoznati. Tako zmaličenih je bilo še več. Nimam besed, da bi mogel popisati vse grozote, ki so jih počeli podivjani partizani.

     

     

    Partizanski stražar mi je ob prehodu vrat strgal z vratu aluminijast križec in mi s škarjami zarezal v lase znamenje križa s pripombo, da bo vedel, koga je zaznamoval za v mesnico za naslednji dan.

     

    Tako je partizan Herman mnoge pretepal in smešil, posebno, če je dobil pri komu rožni venec ali svetinjico. Smešil je Kristusovo trpljenje in ga enačil z našim. Tudi drugi so se norčevali iz nas, če vemo, koliko je Kristus na Golgoti trpel.

     

    Po štirinajstih dneh se je zašušljalo, da bo prišla v taborišče neka mednarodna komisija Rdečega križa. Iz strahu pred njo smo se morali po ukazu partizanske komande prvič po toliko dneh umiti. Bili smo videti mnogo lepši. Poleg tega je titovsko vodstvo partizanom ukazalo oprati našo osmrajeno obleko. Z vso naglico so sezidali iz opeke štirioglato peč: vanjo smo morali zmetati nagnusno blago. Pod pečjo so zakurili, da so uši in stenice zaradi vročine pocrkale. To je bilo posebno vrste čiščenje in sušenje obleke. Stali smo v vrstah. Med tem, ko so nas partizani nage polivali z vodo, so se partizanke iz nas na svojstven način norčevale. Ko je bilo razkuževanje končano, je bila posebna zabava za partizane, ko smo iskali vsak svoj kos. Trije fantje so ostali na pol oblečeni. Zgoreli so jim različni kosi obleke, ker so se sušili preblizu dimnika. Dvema je zgorela vsa obleka. Ko je pred nas v dvorano stopila komisija, so fantje protestirali: “Dajte nam kruha ali nas pobijte!” Titovci so se za to zahtevo takoj po odhodu komisije maščevali. Partizan je spustil z brzostrelko med nas rafal, da je neki Domobranec obležal s trikrat prestreljeno nogo.

     

    Zanimivo, naravnost tragično, je bilo opazovati divjanje partizanskih oficirjev. Po odpustitvi sem doživljal en primer v neposredni bližini :Partizanski nadporočnik Šinkovec, ki je baje pobil okrog 90 ljudi, se je v nočeh prebujal, streljal s pištolo in vpil: »Pustite me!« in drugo. Soba je bila od strelov preluknjana. Hodil je navadno v gostilno “Pri Javorniku”. Po kozarcu vina je v gostilni podivjal, da ga niti partizanski mogočniki niso mogli ukrotiti. Grozno je bilo gledati to visoko postavo okostenelega obraza, z udrtimi, krvavimi očmi. Ko se je pojavil v gostilni, so prenehali plesati. Utihnilo je govorjenje. Življenje si je končal sam, ko si je med Šmarjem in Škofljico, v Šmarskih ridah, pognal strel v glavo.

     

    Vsak večer so prihajali tovorni avtomobili, na katere so nakladali ujetnike; stražarji so nam pravili, da jih vozijo v razne tovarne po Gorenjskem; ko smo bili oproščeni, pa smo zvedeli, da so vse vozili v Kočevski Rog v smrt.

     

    Nekega večera je sojetnik raztrgal srajco in hlače ter se po tej vrvi spustil skozi okno. Cunje so se pretrgale in padel je naravnost pred stražarja, ki ga je na mestu ubil.

     

    Od slabosti smo cepali kot muhe. Vročina je žgala, da smo bili brez sline, vode pa nam niso dali. Lačni smo bili tako, da smo žvečili lipovo listje, zjutraj pa ščipali deteljico, ki je ponoči oživela ob jami, ki nam je bila za stranišče.

     

    Drugi dan nas je nekdo opozoril na fanta, ki smo ga imeli za domobranca. Že pred vojno je bil rdeč, zdaj pa se je vračal iz internacije. V Loki so ga preoblekli v domobranca in mu dali nalogo, da med nami vohuni.

     

    Tedaj pa je napočil trenutek, ki sem ga čakal in molil zanj. Onkraj ceste so komunisti zakurili velik kres, kakršne so vedno zažigali v znak veselja nad “zmago”. Stražarja sta pogledala v tisto smer. Vse v meni je zakričalo: Zdaj ali nikoli! Z žepa sem potegnil rožni venec in z nenavadno mirnostjo zašepetal:“Marija, pomagaj!” Pognal sem se čez ograjo. Čutil sem, da je nekdo stopal ob moji strani, skoraj bi lahko z njo, le videl je nisem. Kje sem dobil moč, da sem več kot meter visoko žično mrežo dobesedno preskočil, ko sem zadnje dni že hodil težko, mi je še danes uganka.

     

    Tekst predstavlja odlomke iz knjige V rogu ležimo pobiti, Tomaž Kovač, samozaložba, Buenos Aires 1968.

     


    Nazaj

    Komentiraj

    • Na voljo imate še znakov.
    • Vpišite prikazane znake
      This is a captcha-picture. It is used to prevent mass-access by robots. (see: www.captcha.net)
        
    Dodaj komentar

    Komentarji: