• Poglejte, kakšne grozljive stvari so v povojnih dneh po celjskih ulicah komunisti počeli z domoljubi

    Datum: 10.09.2019 | Avtor: Administrator

    Izkušnje domobrancev, ki so preživeli grozljive povojne dni, ko so jih Angleži vračali iz Avstrije v Slovenijo, v naročje komunistom. Kaj vse so doživljali na poti do teharskega taborišča:

     

    Po dva in dva so jih vodili na hodnik ali na dvorišče in jih pretepali. Podobno se je godilo tistim, ki so šli na stranišče: Domobranec je moral skozi partizanski špalir, odkoder so padali po njem udarci s palicami in prepasnicami. Ko smo to videli, nihče več ni prosil na stranišče.

     

    Od salmijaka in govna onesnažene deske v vagonu so nam sušile grla, povzročale neznansko žejo in slabost. Železničarju, ki nam je nosil vodo, je titovec zagrozil: »Tovariš, če te vidim še enkrat nositi vodo belim psom, te čaka isto kot njih!« Ko so Domobranci železničarja spet prosili, naj jim da piti, se je izgovoril: »Ne smem vam dati vode.«

     

     

    Ves ta čas nam titovci niso dali ne jesti ne piti. Ob odprtih vratih smo zrli, kako so si partizani iz 150 litrskega soda točili vino in se nam posmehovali: »Za vas točimo, bele svinje, pa ne boste pili!«

     

    Domobranci so se sredi ceste valili v prah: poljubljati so morali zemljo, z usti pobirati smeti, cigaretne ogorke, nesnago ter vse skupaj odnašati v jarek ob cesti.

     

    Že štiri dni nismo jedli, pa so nas vlačili po cestah: od časa do časa smo morale leči v prah in vpiti: »Mi smo zločinci!«

     

    Vso pot smo morali peti partizanske pesmi. Vmes pa so nas neprestano pretepali. Trpljenje je bilo tako neznosno, da smo prosile, naj nas postrele, ker nismo mogle nikamor več: od Celja do Teharij smo hodili sedem ur — navaden pešec prehodi to pot v dobri uri.

     

    Nato so nam ukazali leči na zemljo in jo glasno poljubljati. Medtem so čez nas žive pognali konje, potem pa so nas spet pretepali do nezavesti. Po celjskih ulicah smo morali teči in vpiti: »Mi smo izdajalci, mi smo banditi, mi smo bela garda!« Nekdo je s škafom začel nositi umazano vodo in pomije in jih začel zlivati na nas.

     

    Fantje so padali kot muhe. Komunisti pa niso čakali, da bi se kdo od nesrečnežev osvestil: kdor je padel in ni takoj spet vstal, tega so na mestu pobili. Pobiti so ležali po cesti kot razmetana polena.

     

    Vso pot smo morali peti partizanske pesmi, vmes pa vpiti: »Mi smo lopovi!« Na koncu kolone je pa skupina kakih trideset Domobrancev začela kričati: »Mi smo revčki.« To se je zgodilo, ker je bil tak vrišč in vpitje, da zadaj niso več slišali, kaj spredaj vpijemo. Ko so komunisti to vpitje na koncu kolone prepoznali, so fante brez besed odrezali od kolone, jih pognali na cesto in vse pobili.

     

    Po celjskih ulicah smo morali venomer kričati: »Mi smo izdajalci! Mi smo morili slovenske otroke! Morili smo slovenske matere! Borili smo se proti lastnemu narodu!« Če kdo ni hotel ali ni mogel vpiti, so ga na mestu ustrelili in vrgli v odtočno cev cestnega kanala. Tako so jih postrelili kakih deset.

     

    Če je kdo od žeje ali od lakote omagal, so ga kar s konji poteptali.

     

    Ukazali so nam: »Kot lopovi poljubite zemljo in lezite na tla!« Tako smo poljubljali slovensko zemljo, medtem ko so partizani hodili po naših glavah. Eden od njih se je nad nas pognal celo s konjem. A žival je bila obzirnejša od jezdeca. Polivali so nas z vročimi pomijami. Ljudje tam okrog pa so pljuvali v nas in nas zasmehovali. Tudi otroci so to počenjali.

     

    Tekst predstavlja odlomke iz knjige Teharje so tlakovane z našo krvjo, Matjaž Klepec, BUENOS AIRES, februar 1973.


    Nazaj

    Komentiraj

    • Na voljo imate še znakov.
    • Vpišite prikazane znake
      This is a captcha-picture. It is used to prevent mass-access by robots. (see: www.captcha.net)
        
    Dodaj komentar

    Komentarji: