• Sobivanje domačinov na Kočevskem z medvedi - pričevanja ljudi 1. del

    Datum: 12.01.2020 | Avtor: Administrator

    Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta med ljudi strah pred medvedom. Prikazuje se neresnične podatke, da bi se lahko izvajal poboj zaščitene vrste, uvrščene na rdeči seznam ogroženih vrst. Je medvedov v Sloveniji res preveč? Ali res ogrožajo ljudi, njihove živali in premoženje? Je sobivanje z njimi res nemogoče? O tem, kakšno bitje je medved v resnici in kakšno je sobivanje z njim, najbolje vedo povedati ljudje, ki živijo na območju, kjer je medvedov največ. Pričevanja domačinov s Kočevske razkrivajo pravo naravo medveda, ki je povsem drugačna od zavajajočih predstav, ki nam jih nenehno vsiljujejo.

     

     E. Š., ROJENA LIVOLDČANKA, KI JI JE MAR ZA MEDVEDE

     

    Kočevska je najbolj znana po medvedih, prebivalcih njenih gozdov. Ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?

    Da. Prvič sem se z medvedom srečala, ko sem med sprehodom s svojo psičko Saro, ki je pasme doga, nabirala jagode. Kar naenkrat je začela močno lajati. Zazdelo se mi je, da mora biti nekaj narobe, zato sem se odpravila pogledat, kaj bi lahko bilo. Pred nama je bila dolina, na nasprotnem bregu pa je stal medved. Bil je še mlad, morda je imel dve leti. Hitro sem zagrabila Sarin povodec, a ona se je tako močno zaganjala in lajala, da me je vrgla na tla. Medved je le gledal, malo zabrundal in odšel. Umaknil se je. S Saro pa sem imela še naprej težave. Vlekla me je naprej še kar nekaj metrov, ker je želela za medvedom. Kasneje sem v neki knjigi prebrala, kaj bi se zgodilo, če bi se doga in medved srečala. Doga naj bi se čutila enakovredno medvedu, zato bi se z njim spopadla. Izid bi bil vprašljiv. Medved je le težji, saj tehta od 250 do 300 kg, doga pa nekje do 100 kg. To srečanje je bilo malce oteženo le zaradi psičke. A medved je ravnal pametno in je odšel. To doživetje se mi je zdelo prav neverjetno.

     

     

    Nekoč sem se z avtomobilom peljala po cesti navzdol z Mestnega vrha, gore nad Kočevjem. Naenkrat sem pred sabo zagledala medveda, ki je stal na zadnjih dveh nogah in opazoval okolico. Avto sem ustavila. Čez nekaj časa se je postavil nazaj na vse štiri in odvihral proč.

     

    Videla sem tudi že dva mladička, ki sta tekla po gozdu, diagonalno od mene, v oddaljenosti približno sto metrov. Nekaj časa sta tekla, vmes sta se ustavljala in se igrala kot mala kužka. To je bilo nekaj res zelo lepega. A ko sem to zagledala, sem obstala čisto pri miru, kot kip. Roke sem imela čisto ob telesu in se začela zelo počasi, skorajda neopazno pomikati nazaj. Obenem sem dobro opazovala okolico, saj je nekje morala biti tudi medvedka. Zgodilo se ni nič. Čisto počasi sem prišla do avta, ritensko. Potem se je pojavil lovec, ki mi je pojasnil, da ima medvedka tam svoj teritorij. Lovci imajo medvede označene in vedo, kje se gibljejo v vsakem trenutku. Kljub srečanju z medvedkoma sem že naslednji dan spet odšla v gozd. Srečanja z medvedi, ki sem jih opisala, so bila edina v mojem življenju, čeprav vsak dan zahajam v gozd, že vse življenje.

     

    Živim skorajda v gozdu, blizu pragozda. Vedno se odpravim globoko v gozd, a tam v globinah nisem nikoli srečala medveda. Največkrat sem videla srne. Vse gozdne živali bežijo, ko zaznajo človeško prisotnost, tudi divji prašiči. Kadar sem sama hodila po gozdovih, nikoli nisem bila tiho, vedno sem si požvižgavala. Včasih sem s sabo vzela psa. A po gozdovih je varneje hoditi brez njega. Blizu vasi Livold sem enkrat srečala tudi dva volka. Sprva sem mislila, da sta psa. Videla sem ju teči, bila sta lepa, siva. Tam se je pojavil lovec s puško, ki mi je povedal, da sta volka. Nič slabega mi nista želela, lepo sta tekla mimo. Volkove sem v vsem svojem življenju videla le takrat. Še vedno redno zahajam v gozd, živali se ne bojim.

     

    Kako pogosta so srečanja z medvedom v teh krajih, na vašem območju?

    Zelo, zelo redka. Tudi drugi ljudje, ki redno zahajajo v gozd že od otroštva, so videli medveda le enkrat do dvakrat v življenju. Tudi nisem še slišala, da bi kdo srečal medveda – razen lovcev, ki vedo, kam morajo iti, da ga srečajo. Oni medvedu tudi nastavljajo hrano in razne pasti, da ga privabijo, zato, da ga potem ustrelijo.

     

    Že večkrat smo slišali od nekaterih domačinov, da je bilo pred šestdesetimi ali sedemdesetimi leti sobivanje z medvedi zelo enostavno in brez težav. Ali je danes res drugače in zakaj?

    Včasih so obstajala mrhovišča. Medved se je sprehodil do njih in se tam nahranil. Ni rabil iti naprej. Prav tako volk. Ni bilo potrebe, da bi medvedje in volkovi iskali hrano v vasi. To je glavni razlog. Človek se je preveč razmnožil. Vedno več nas je in čedalje večji teritorij zavzemamo, tudi medvedovega.

     

    Nekateri pravijo, da tudi danes ni večjih težav, ampak da se celo namerno ustvarjajo zgodbe o neprijetnih srečanjih z medvedom, ki se jih potem napihuje in razpošlje na vse medije. Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?

    Ja, ja, kar se tiče medijev, zagotovo napihujejo. Senzacija povzroči večjo prodajo časopisja. To z novinarji je katastrofa, borijo se za svoj prostor, če se lahko tako izrazim. V resnici danes ni večjih težav pri sobivanju z medvedi kot v preteklosti. Edina razlika je ta, da so bila včasih postavljena mrhovišča za medveda. Nekateri ljudje razpihujejo zgodbe, da si potem drugi ne upajo na ta ali oni konec. Tu pri nas je prišla medvedka do vasi, a le zato, ker je želela prečkati cesto. Medved prehodi po 50 kilometrov na dan, ima velik teritorij. Ne giblje se v nekem majhnem prostoru. Medveda sem videla še enkrat podnevi, na glavni cesti, v smeri proti Jasnici. Kot raketa je cesto skoraj preskočil. Prav letel je z enega konca na drugega, na obeh straneh ceste je gozd. Medved mora prečkati cesto, saj nima drugega izhoda. Ljudje krčimo gozdove. Medved se vedno umika.

     

    Ali ste dovolj dobro poučeni o vedenju v primeru srečanja z medvedom? Kaj bi storili v takšnem slučaju?

    Ja, s tem sem seznanjena. Najbolje je, da se ne dela panike, da ne tečemo. Treba se je ustaviti in stati pri miru. Najbolje je, da smo z obrazom obrnjeni proti medvedu in da mirno stojimo, kot da nismo živi. Ne smemo reagirati. To je verjetno zelo težko. Medved nas lahko ovoha. Poslušala sem tudi nasvet dveh ameriških strokovnjakov, ki pravita, da se je treba v primeru srečanja z medvedom počasi ritensko umikati. To tehniko sem uporabila in se obnese. Medvedka ni reagirala.

     

    Ali ste poučeni o pravilnem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma? Lahko naštejete nekaj preventivnih ukrepov, s katerimi bi preprečili obisk medveda na vašem domu?

    Okolje mora biti čisto, ne sme se puščati hrane za medvede v naseljih. Nekateri ljudje, ki živijo blizu gozda, čistijo svoje vrtove tako, da sadeže in plodove mečejo na kupe v bližino svojih bivališč. Tega ne bi smeli početi, ker s tem privabljajo medveda. Medvedje so lačni, ker ni mrhovišč. Iščejo hrano, zato pridejo do človeških bivališč. Kaj drugega kot hrana jih ne zanima.

     

    Medved je zavarovana in zaščitena vrsta, v Sloveniji uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst. Slovenija ima dolžnost varovanja medveda po več mednarodnih pogodbah. Ali vam je znano, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, ki bi ogrožali ljudi in njihovo premoženje?

    Takšen zakon imamo? Aha, potem je to razlog, da so tu blizu odstrelili medvedko z mladiči, ki ni nikomur želela nič slabega. Verjetno si je ne bi upali, če to ne bi bilo dovoljeno. Vendar to ni prav. Ta zakon bi bilo treba spremeniti. Medved je ogrožena žival, potem pa se človek kar na lepem odloči, da je on tisti, ki je ogrožen – do zdaj se ne spomnim, da bi bil človek kadar koli ogrožen. Vedno je bil človek kriv – kar se tiče primerov, ki jih poznamo do zdaj. Tudi Američana, ki sta razlagala o sobivanju z medvedi, sta rekla, da je vedno kriv človek. Napadov medveda na človeka je tako malo, da o tem sploh ni smiselno govoriti. So pa vsak dan nesreče na cesti. V vseh teh letih, stara sem že skoraj 70 let, ne pomnim napadov. Bilo je le par primerov, na prste obeh rok jih ne morem prešteti.

     

    Kljub temu je Državni zbor 20. junija 2019 na predlog Vlade sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili dvesto medvedov in enajst volkov – ne glede na to, ali so ti problematični ali ne. Kaj menite o tem?

    To sem slišala. Sem absolutno proti temu zakonu. Zgrožena sem nad njim. Kako lahko naredijo kaj takšnega? To je katastrofa.

     

    Od takrat do zdaj so kljub več kot 13.000 zbranim podpisom državljanov in državljank Republike Slovenije usmrtili že več kot sto medvedov.

    A je to mogoče … To so potem naredili v tajnosti. Na Facebooku sem videla volkca, ki so ga ubili, a sem šla kar mimo, ker tega nisem mogla gledati. Sem absolutno proti temu zakonu. Kaj lahko sploh še naredimo? Videla sem demonstracije, a očitno ne pomaga nič.

     

    Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Ali je za vas sploh pomembno število medvedov, če se število škod in konfliktov niža?

    Ne, seveda ni pomembno število medvedov. Naravna selekcija je podrta. Podrli so jo ljudje. Zakaj so podrli naravno selekcijo? Kaj počnejo lovci? Krmijo določene živali, zato, da jih imajo za odstrel. To je groza. Mora biti naravna selekcija, potem ne bo nikoli preveč medvedov. Nobene živali ne bo preveč. Narava že poskrbi zase, tako je vedno bilo. Le človek poskuša umetno reševati življenje in si ga z raznimi zdravili in tabletami podaljšuje. Živali pa imajo naravno selekcijo.

     

    Lovci krmijo tudi medvede. Ali se vam zdi smiselno, da medvedi kar do 30 % hrane dobijo na tak način?

    Ne. Zato ni naravne selekcije. Lovci ne krmijo medvedov zato, da bi ohranili medveda, temveč zato, da povečajo število medvedov, da jih imajo potem za odstrel. To je denar, biznis. Ne verjamem, da so lovci tako humani, da bi krmili medvede zato, da bi jih ohranili. Medved ne bo izumrl. Pri miru naj pustijo te živali.

     

    Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?

    Pravijo, da je medved za Kočevsko maskota. Kočevska je dežela medvedov. Medved se mi zdi lepa, mogočna, prisrčna, simpatična žival, tak brundač. Zelo mi je všeč. Že kot mladič je čudovit, otroci ga imajo radi. Zanje naredijo plišaste medvedke. Medved ima v sebi nekaj, kar človeku veliko pomeni že od malega. Pravi kosmatinec je. Človek bi ga kar objel. Simpatičen je v tisti svoji nerodnosti, kako hlača. Brez medveda si gozdov na Kočevskem sploh ne predstavljam. Medved mora ostati tu, to je njegov dom. Človek ne bi smel posegati tako daleč v gozd, razni turisti, ograde in ne vem kdo in kaj še vse.

     

    Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?

    Medved je nekaj časa stalno obiskoval Podgorsko ulico v Kočevju, potem pa vedno odhlačal nazaj v gozd. Nikomur ni želel nič slabega, bil je le obiskovalec. Spominjam se, da je medved pred leti hodil v Kostel, kjer je odpiral kante za smeti. Posnela ga je kamera. Videti je bil simpatičen, ko je tako lomastil. Stal je na dveh nogah, odprl kanto in gledal vanjo. Iskal je hrano. Spominjam se tudi, da so v eni od vasi nekoč rešili mladička medvedka in ga posvojili. Potem so jim ga skušali odvzeti, pri njih se je ves čas trlo novinarjev. Žal ne vem, kaj se je potem zgodilo z medvedkom. Za divjo žival je težko, če se preveč navadi na človeka, ker potem ne zna preživeti v naravi.

     

     

    HERMINA PAVLOVIČ, NOVI LAZI PRI KOČEVSKI REKI

     

    Kočevska je najbolj znana po medvedih, prebivalcih njenih gozdov. Ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?

    Ja, videla sem ga, vendar se je srečanju izognil. Če si pri miru, če ne kričiš in ne delaš kravala, se medved umakne. Videla sem ga tako od daleč kot tudi od blizu. Prišel je sem gor, k hiši. Tudi volk je prišel. A sta potem tudi lepo odšla. Smo na območju, ki je pač njihov dom. Nekoč sva z možem sedela za mizo in luščila fižol pa je prišel divji prašič iz doline. To je njihov teren. Tukaj se gibljejo in nam nič ne naredijo. Ko sem še hodila v šolo, je čez cesto pred mano skočil volk, gor na obrov, nad cesto. Tam je stal in me gledal, jaz pa sem lepo marširala po cesti s torbo na hrbtu, ko sem šla iz šole. Nič se ni zgodilo. Le stal je in me gledal. Ko sem še hodila na delo, mi je volk z naše strani skočil čez cesto, proti Mokremu potoku, enkrat pa od Mokrega potoka na našo stran. Mislila sem, da je pes, a je lovec mojemu možu povedal, da je volk, ker ima tam brlog. Zato vedno rečem, domača žival je za v hlev, naj jo lepo pospravijo na varno in ne bo nobene škode. Nikoli me nista napadla niti mi nista naredila nobene škode, ne medved ne volk.

     

    Kako pogosta so srečanja z medvedom v teh krajih, na vašem območju?

    Mislim, da niso prav pogosta. Poglejte, koliko je tukaj gobarjev, ki šarijo po gozdu. Včasih rečem, pa kje je kakšen medved, da bi jih malo preplašil. Saj ne moreš več stopiti v gozd, sami gobarji so povsod.

     

    Ali je sobivanje z medvedi danes drugačno kot nekoč in zakaj?

    Res je drugačno. Ko sem bila otrok, je šel medved pozno jeseni, pred zimo spat in je prišel ven spomladi. Takrat so rekli, da bo zdaj lepo, ker je medved prišel ven. Medved je šel na čemaž, ki je zanj poslastica. Pasel se je na njem. Menim, da so ljudje naredili napako, ko so sprejeli zakon o ukinitvi mrhovišč. Zdaj živali, ki poginejo, odpeljejo v zažigalnico. Ne vem, kako drugi gledajo na to, a jaz jim ne dam prav: država kmete finančno močno podpira, večje površine kot imajo, več denarja bodo dobili. Potem pa je žival tam zunaj pod milim nebom. Žival je za v hlev, tako je bilo od nekdaj. Zunaj pa so bili volkovi, tudi od nekdaj.

     

     

    Ko sem bila še majhna in je bil moj oče še živ (bilo mi je deset let, ko je umrl), je nekoč naš psiček tekal po stopnicah gor in dol ter ves čas lajal. Oče je na hodniku odprl okno in pogledal, kaj se dogaja. Na pragu, pred vhodnimi vrati je lepo sedel volk. Zjutraj, ko smo se  prebudili, ga ni bilo več. Doma smo imeli ovce, a nikoli nismo imeli nobene slabe izkušnje z volkom ali medvedom. Nikoli nista napadla naših živali. Ko se je zmračilo, smo vse živali odpeljali v hlev, niso bile zunaj, kot jih imajo ljudje zdaj. Kar zmrazi me, ko se kdaj peljem z avtom in vidim krave zunaj. Tega gospodarja bi oblekla v zelo debele gate in ga postavila ven, naj bo zunaj pri –20° C. Živali so od nekdaj zapirali v hleve, da so bile na varnem. To bi bilo treba povedati gospodarjem. Naj se ne jezijo, če imajo škodo – živali naj pospravijo v hleve, pa ne bodo imeli škode.

     

    Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?

    Mediji lahko napišejo hujše, kot je v resnici.

     

    Ali ste dovolj dobro poučeni o vedenju v primeru srečanja z medvedom? Kaj bi storili v takšnem slučaju?

    Jaz bi stala pri miru, ne bi šla nikamor. Ko smo hodili v šolo, je bila v šolski čitanki pravljica o srečanju med medvedom in človekom. Ko je prišel medved, se je človek ulegel na tla in se naredil mrtvega. Medved ga je ovohal in rekel: »Slabi tovariši, da ga pustijo ležati.« Nato je medved odšel. Žival je boljša od človeka.

     

    Ali ste poučeni o pravilnem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma?

    Glavni razlog, da ljudje privabijo medveda do hiše, je ta, da mečejo hrano okrog hiše. Nekje sem slišala, da je medved prevračal kante za smeti. Seveda jih je, če je pa hrana v kantah. Medved išče hrano za preživetje.

     

    Ali vam je znano, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, ki bi ogrožali ljudi in njihovo premoženje?

    Da, slišala sem o tem. Takoj dobijo nalog za odstrel. Človeka ne ubijejo, ko koga ubije. Ko pa žival ubije, jo ljudje takoj ubijejo.

     

    Kljub temu je Državni zbor 20. junija 2019 na predlog Vlade sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili dvesto medvedov in enajst volkov – ne glede na to, ali so ti problematični ali ne. Kaj menite o tem?

    Ne vem, če je to ravno dobro. V naravi obstaja naravna selekcija.

     

    Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Ali je za vas sploh pomembno število medvedov, če se število škod in konfliktov niža?

    Ne, število medvedov mi ni pomembno. Ne zdi se mi, da bi bilo medvedov preveč.

     

    Kaj veste povedati o lovskem krmljenju medvedov? Ali se vam zdi smiselno, da medvedi do 30 % hrane dobijo na tak način?

    Ne vem, če mislijo, da jih bodo s tem obdržali … Res ne vem, kaj mislijo s tem. A vendar so ukinili mrhovišča. Prej so medvedje hodili na mrhovišča in so se tam nahranili. Tudi volkovi so se hranili na mrhoviščih. Ne vem, če je v tem kakšna logika, da krmijo medvede, mrhovišča pa so ukinili.

     

    Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?

    Medved je za Kočevsko simbol, znani smo po kočevskem medvedu. Rada vidim medveda, če pride sem gor, na to jaso, tu zraven. Lepo ga je videti.

     

    Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?

    Pred približno šestdesetimi leti so gozdni delavci še vse žagali na roke, saj ni bilo motornih žag. V Borovcu sta živela dva brata, gozdna delavca. Ko so nekoč delali v gozdu, je prišel medved. Brata sta začela bežati pred njim. Temu dogodku smo se smejali vsa leta. Ljudje so rekli, da je eden od bratov tako hitro tekel pred medvedom, da je prehitel še samega medveda ... (smeh)

     

     

    APRILIJA LUŽAR, AKADEMSKA SLIKARKA, DOLNJA BRIGA

     

    Kočevska je najbolj znana po medvedih, prebivalcih njenih gozdov. Ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?

    Strokovno sem se veliko ukvarjala s cono svobode za medveda – ne za osvobajanje, ker medved sam je osvobojen. Živali, s katerimi sobivam, so osvobojene in tudi mene osvobajajo. Sama lahko le (ker sem delala na svojem projektu »Taxi Art – Ženski Taksi«) omogočim neko cono ravnovesja tako za medveda kot za človeka – tu, kjer medved hodi naokoli že stoletja.

     

    Na Kočevsko sem prišla leta 2000 iz Domžal. V šoli smo se učili o medvedu, prisoten je bil strah. Kot otrok nisem bila poučena o sobivanju z medvedom, saj nismo nikoli hodili na Kočevsko. To je bilo nekakšno tabu območje glede drugih zgodovinskih stvari. Za bivanje na Kočevskem sem se odločila zaradi divjih živali, čudila sem se nad lepoto tukajšnje narave ter nad medvedi, volkovi in številnimi drugimi divjimi živalmi. Prišla sem živet v Dolnjo Brigo, ki je bila petdeset let zaprto območje. To se še danes vidi in sicer po vsej tej božanski naravi, ki se je ohranila.

     

    Kljub temu, da je bilo marsikaj rečenega glede zaprtega območja, sem prišla sem z vsem spoštovanjem in bivam tukaj že skoraj dvajset let. Na začetku so me domačini strašili, kako je tu nevarno, da ni dobro hoditi po gozdu, da so tu medvedje in volkovi. Ko sva šli s prijateljico prvič na bližnji hrib Borič, se je zdelo res malce strašljivo, saj sva bili sami v gozdu, z različnimi vonjavami, prisoten je bil vonj po živalih. Sem si pa želela videti medveda.

     

    Prvo srečanje sem imela z malima medvedkoma pozimi leta 2000 ali 2001 tu na cesti.  Ogledovali smo se, počasi sem peljala za njima, a sta nato odšla. Potem sem se ukvarjala s svojimi aktivističnimi projekti, s Taxi Art – Ženski Taksi, za osvobajanje – cona, prosta nasilja, kar sem takoj povezala z novim bivanjem tukaj, v Dolnji Brigi. Tu so me vsi domačini, vključno z lovci, strašili v zvezi z medvedom. Medved mi je bil neznanka. Ko sem v živo videla medvedje mladičke, pa se mi je zdelo fantastično.

     

    Imela sem srečo, da so leta 2003 ali 2004 sem prišli francoski aktivisti za ohranitev populacije medveda z namenom, da bi enega medveda iz Slovenije po sporazumu z vlado odpeljali v Pireneje. Sodelovala sem pri teh pogovorih. Ti francoski aktivisti so zelo pomembni za ohranjanje medveda v Pirenejih, saj je tam že izginil. Leta 2004 sta tam živela le še eden ali dva. V Pirenejih so si kmetovalci in ovčerejci izborili, da je medved pri njih izumrl. Nato sem tu, v Dolnji Brigi in okolici skupaj s francoskimi aktivisti raziskovala sledi medveda. Medved je imel svojo pot tik ob moji hiši. Velikokrat sem ga opazila tudi tu, na livadi. Nekega dne, ko je prišel francoski par na ogled mojih slik, smo bili vsi močno presenečeni, ko se je nenadoma pojavil medved tu, na bližnji planoti.

     

    Začelo je rahlo deževati. Pričeli smo teči za medvedom, da bi ga videli. Bil je avgust, trava je bila visoka, nepokošena. Večina ljudi se boji medveda, mi pa smo ga želeli videti. Medved se je povzpel na zadnje noge. Pogledal je iz trave. Bili smo dokaj blizu njega. Jaz sem izgubila strah pred medvedi, Francoza pa sta bila povsem nepripravljena. Prišla sta, da bi ga videla, in bila sta vzhičena. Pravzaprav je bila medvedka. Opazili smo njene mladičke, ki so skakali preko trav. Bili smo navdušeni in nismo se bali. A vendar bi morali biti dovolj pametni, da ne bi iritirali medvedke z mladiči. Medvedka je odšla z jase naprej v gozd. Midva s Francozom sva ji sledila, a je bila pametnejša od naju. Skrila se je pred nama.

     

    Tu so bili vsi domačini panični zaradi medveda. Preganjali so ga s petardami (čeprav to ni dovoljeno), dokler niso uničili njegovega prehoda, ki je potekal mimo moje hiše. Medved še pride v to dolino, a po tej poti tu mimo ne hodi več. V tem času je bilo tu približno petnajst velikih medvedov, največji pa je bil na Boriču. Neki lovec se je hvalil, da ga je ubil. A vse to je tu velika tajna. Tajna je, kdaj je odstrel medveda. Tudi leta 2005 so rekli, da je preveč medvedov. Takrat se je nekega dne pripravljalo na deževje, bliskalo je in grmelo. Neki lovec, ki sem ga poznala, bi moral šteti medvede. Ni želel iti, ker je v takšnem vremenu zelo nevarno opazovati medvede, zlasti na štantu. Zaradi neviht in deževja ni nihče prišel štet medvedov, a štetje bi moralo obvezno trajati sedem dni. Štetje medvedov leta 2005 ni bilo realno, bilo je neke vrste ugibanje.

     

    Od leta 2005 smo s francoskimi aktivisti raziskovali, s čim se v različnih letnih časih medved prehranjuje. Srečni smo bili že, če smo opazili njegove iztrebke ali sledi. Nekega opoldneva smo se odpravili na hrib Krempo v oblačilih kričečih barv, dva prijatelja sta se odela v vonjave smrdeče kolonjske vode. To je dober nasvet za vse, ki se bojijo medveda. V gozdu naj tudi glasno govorijo. Na Krempo smo se odpravili po poti, kjer je potekal prehod in ki je vodila izpod lovskega štanta. Tu sem imela potem vedno težave, ker so mi lovci grozili, da me bodo ustrelili. Še vedno mi grozijo. V gozd so postavili kamero in mi prepovedali hoditi na Krempo, na katero vodi markirana pot. Nikjer ni nobenega znaka za prepoved. Na moje vprašanje lovcem, kaj takšnega sem počela, so odgovorili, da sem se sprehajala.

     

    Nisem se želela prepirati, a vseeno so mi grozili. Tistega dne smo na Krempi videli medveda, ki se je čohal po deblu in nas gledal. Ob pogledu nanj smo bili vsi srečni kot otroci. Bil je mlajši medo. Od njega sem bila oddaljena približno petdeset metrov. To je bil »divji«, gozdni medved. Do živali sem imela vedno spoštovanje, prav tako sem spoštovala njihov teritorij. Nisem jih želela izzivati. Vedno mi je bilo najlepše doživetje videti medveda na lastne oči. Presrečen si lahko, da vidiš bitje, ki je tako veliko in hkrati tak otroček, ki se čoha. To je bitje, ki ti ničesar noče. Sicer sem imela s sabo fotoaparat in sem medveda poskusila fotografirati, a so se mi roke zelo tresle. Posnetke medveda sem naredila večkrat (ukvarjam se tudi s fotografijo) in ob tem so se vame vedno prikradli blazno vznemirjenje, sreča, strah, spoštovanje. Doživetje, ko si tako blizu medvedu, je fantastično. Medveda se nismo bali, nismo bežali ali se skrivali pred njim. Samo ogledovali smo se.

     

    Ob srečanjih z medvedom sem se vedno vedla kot otrok, on pa je bil vedno pametnejši in zrelejši od mene ter od nas vseh. Medvedje začutijo energijo. Tudi jeleni in košute. Vse te živali preprosto vedo, kdo sem. Imajo poseben čut, ki smo ga ljudje izgubili. Vedo, kdo je nevaren in kdo ni. Tudi košute prihajajo sem, čeprav niso udomačene. Pozimi je tu zmrznjen sneg, visok dva metra, zato živali nimajo od česa živeti. Vse, kar imam tukaj, so jabolka. Ta so košute pojedle z jablan. Pred dvema letoma, ko je bila zelo huda zmrzal, so mi košute pojedle vse ciprese. Prišlo je približno 30 do 40 košut in jelenov. Lovci trdijo, da imajo jeleni in košute na voljo dovolj hrane, vendar je nimajo. Tu je zima huda. Medved  hibernira, a za druge živali je težko.

     

     

    Od začetka aprila naprej lovci medvede in vse druge živali, ki jih imajo za odstrel, redno hranijo s koruzo, tudi z jabolki. Zato medved prihaja tja, kjer so koruza in jabolka. Na to območje, v Dolnjo in Gornjo Brigo, prihajajo razni znanstveniki in aktivisti, tudi k meni. Naši kraji niso popularni v turističnem smislu. Ljudje hodijo v Loški potok, kjer imajo udomačene medvede. Zato imajo vsi enake medvede na fotografijah. Na našem območju pa ni udomačenih medvedov.

     

    Medved ni v tej dolini, na našem območju, nikoli napadel pašnih živali. Starejši možakar iz naše vasi mi je zaupal, da tu že od leta 1945 medved ni napadel nobene domače živali niti nobenega človeka. Lovci so rekli, da od leta 2004 motim medvede. Da se me medvedje bojijo. Označili so me za zlo, ker hodim na Krempo in se tam sprehajam. Pravijo, da ni miru za živali. To se mi zdi nenavadno. Tu je tudi vsepovsod polno raznih žic, električnih pastirjev, kar je zelo moteče. Ne vem, kako lahko živali vse to preskakujejo. Vse je ograjeno, ne smem hoditi tu, ne smem hoditi tam …

     

    Najprej so mi govorili, da me bo napadel medved, potem pa so rekli, da jaz plašim medveda in druge živali. A vendar živali prihajajo k meni, tudi medved je prihajal. Živali se pri meni počutijo varne. Jaz resnično sobivam z medvedom in drugimi živalmi. Tudi če medveda kdaj ne vidim, vem, da je prisoten, saj ga prepoznam po specifičnem vonju in zvoku.

     

    Medved ima zelo rad slive, včasih jih je jedel z mojega drevesa. Ko je obiral slive pri sosedih, so ti naredili popolno paniko in klicali lovce, da ga je treba ubiti. A medved ni nikomur nič hotel, le nekaj sliv je obral z drevesa. Sosedje mu teh niso privoščili, zato so ponoči zunaj na drevesu pustili prižgano svetilko, zjutraj pa so sami obrali vsa svoja drevesa.

     

    Med francoskimi znanstveniki in aktivisti, ki so me obiskovali, je bil tudi profesor fizike Jean Lauzet, najpomembnejši raziskovalec medveda v Evropi. Napisal je strokovno knjigo o medvedih, ki še ni prevedena v slovenščino. Je tudi avtor knjige o doživetjih z medvedom, ki so jih imeli skupaj z družino, pisal je zlasti skozi oči svojega otroka. To knjigo bom ilustrirala. Pred leti smo želeli ustanoviti francosko-slovensko ambasado za medveda. Francoski znanstveniki in aktivisti so se obrnili name, ker so jih lovci maltretirali in jim grozili, prav tako kot meni.

     

    Lovci so vedno oboroženi. Nekoč mi je neki lovec obrazložil, da nekateri od njih niso oboroženi zaradi medvedov, temveč zaradi drugih lovcev. Tako zelo se borijo za svoj teritorij. Tu je več lovskih družin. Vsak lovec ima svoj teritorij, na katerega drugi lovci nimajo vstopa. Tudi jaz nisem dobrodošla. Niti moji prijatelji, ki bi me obiskali in bi želeli iti v gozd. Ljudje iz Kočevja redko pridejo v naš kraj, ker je bil toliko časa del zaprtega območja, zanje je še vedno tabu. Niti gob si ne upajo priti nabirat sem. V našem kraju ni nihče pravi domačin, vsi smo prišleki. Sama tu popolnoma sobivam z živalmi in naravo, bolj kot marsikdo drug. Tu se vsi ukvarjajo z nekim pridobitništvom. Možno je, da obstaja tudi krivolov. Ko ponoči slišiš strele, ne veš, kdo strelja. Najdenih je bilo celo že nekaj ustreljenih lovcev. Šlo naj bi za nesreče pri lovu. Septembra, ko se prične jelenji ruk, me močno pretresa, ko ponoči slišim strele. Počutim se kot v vojni coni in si ne upam hoditi zunaj.

     

    Francoske aktiviste, ki me obiskujejo, zanima izkušnja z medvedom, videti medveda v živo, spoznati ga. So naturalisti, pridejo tudi z otroki. Veliko jim pomeni narava, učijo se o gozdu, o sobivanju z naravnim svetom. Vedo, da so pri meni na varnem, da ne bodo ustrahovani. Sama gradim odnos s temi naturalisti že vsaj petnajst let, kar je drugače od načina, ki ga uporablja Kočevje z nekimi zloženkami. Tu nimam turizma, temveč kulturo. Niti ne želim slišati za turistične informacije. Sem umetnica, artistka, kulturnica. Nisem turistična vodnica. Ljudje iz našega kraja se medveda bojijo, ne hodijo v gozd, vseeno pa ga pustijo pri miru. Odpravijo se edino po gobe in drva.

     

    Nekoč, ko je malce deževalo, sva se s prijateljem znašla v bližini, kjer so imeli lovci odstrel v času sezone lova, vendar tega nisva vedela. Zagledala sva lovski štant. Na njem je stal lovec. Nisva se upala premakniti, da naju ne bi ustrelil. Nato sva opazila še medveda za sabo. Okoli naju je bilo po tleh polno obglodanih kosti živine. Skrila sva se, nakar je začelo nekaj tancati izza naju. Bil je medved. Nisva vedela, kaj naj narediva. Bala sva se lovca, da naju ne bi videl in ustrelil, za nama pa je bil medved. Nato sva slišala, da je medved odšel, pustil naju je pri miru. Počutila sem se kot v Gestapu, kot da sem zaprta. Lovec je stal zgoraj in zaradi njega se nisva upala premakniti. Bolj se počutim ogroženo zaradi lovcev kot zaradi medvedov.

     

    Potrebno je ohranjati gozd, dom medveda in drugih živali. Ljudje smo zavzeli preveč prostora. Vedno se spomnim na vse, kar so mi povedali Francozi o živinorejcih. Pri njih je to še vedno velik politični problem. Živinorejci v Franciji nasprotujejo naselitvi medveda in iztrebljajo gozdove. Medved ne more preživeti, če ni določenih struktur gozda. Zato je ohranjanje gozdov zelo pomembno. V naših krajih je struktura gozda za medveda zelo ugodna. Medved je žužkojed, 90-odstotno pa rastlinojed, to je znanstveno dokazano. Tu ne ogroža nobene živali, ker zaužije le mrhovino. Če ljudje koljejo živali in jih zakopavajo v zemljo, medved pride po mrhovino, ne dogaja pa se, da bi koga napadel.

     

    Kako pogosta so srečanja z medvedom v teh krajih, na vašem območju?

    So kar pogosta, čeprav ga je težko videti, ker se boji vsakega hrupa, vetra, glasu.

     

    Nekoč, pred šestdesetimi ali sedemdesetimi leti, naj bi bilo sobivanje z medvedi enostavno in brez težav. Ali je danes res drugače in zakaj?

    Danes je drugače, ker si ljudje lastijo ves prostor, vso zemljo, gozd, vse, do koder jim sega pogled. Ograjujejo si ozemlje in so škrti. Ljudje si prilaščajo prostor, ki pripada gozdnim živalim. Krčijo gozdove, da imajo za par ovac in par konjev zelo velike ograde. Nekateri imajo zelo velike kmetije. Tu blizu imajo kmetje približno petdeset krav, teličkov, imeli so tudi konje. V vseh teh štiridesetih letih, odkar imajo oni tu vse te živali, jih nista ne medved ne volk niti enkrat napadla. Tudi oni sami, ki so sicer moji sosedje, niso niti enkrat samkrat rekli, da bi bili ogroženi od medveda. Njihovi pašniki se razprostirajo tu vse naokrog na zelo veliki površini, ob robu gozda. Zavzemajo skoraj celotno Dolnjo Brigo. Gospodarica je omenila, da je letos prišel medved na obisk do njihove hiše, a je, ne da bi povzročil kakšne težave, odšel nazaj v gozd.

     

    Tu je sicer veliko medvedov, a še nobeden od njih ni nikogar napadel, ne živali ne človeka. Obral je le jabolka in slive. Ljudje pa zaradi škrtosti ne želijo, da medved pride do hiše. Lovci in država imajo moč, nastane panika, mediji pa jo razširijo. Zakaj naj bi zdaj medved zaradi desetih sliv izgubil življenje?

     

    V Loški dolini imajo nizke lesene hiške, kjer lovci krmijo medvede. Medved ni neumen, on ve, da mu ljudje dajejo hrano. Navadili so ga, da prihaja k hišam po hrano. Tam je nekaj medvedjih družin, ki stalno dobivajo hrano, že približno deset let. Medvede krmijo le zaradi velikega dobička. Tam imajo organiziran foto lov. Takšen medved, ki so ga navadili na hrano ob hiškah, je bil tam v Loški dolini neutemeljeno ubit. Zaradi malomarnosti ter pridobitništva lovcev in gostincev je moral umreti, verjetno bo moral še kateri. V zadnjih letih so se povezali še z gostinstvom in skupaj ustvarjajo dobičke. Grejo se nek turizem, potem pa pobijejo medvede. Mediji pa so seveda na strani ubogih, zgroženih ljudi.

     

    V Gotenici so postavili dvojno električno ograjo, ki je medved in druge živali ne morejo preskočiti. Mislim, da takšne ograje niso dovoljene. Žival preskoči eno ograjo, nakar se ujame v prostor, ki mu sledi druga ograja, visoka dva metra. Te žival ne more preskočiti, zato se ujame med ograje, kar lovcem omogoča takojšnji odstrel. V Gotenici je bilo včasih veliko košut in jelenov, a jih danes ni več. Bil je tudi trop volkov, ki so ga v celoti pobili.

     

    Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?

    Mediji so največje divje zveri, ki ustvarjajo žrtve in pokole.

     

    Kaj menite o zloženkah in informacijah glede ravnanja v primeru srečanja z medvedom, ki jih je mogoče najti na internetu?

    V  zloženke, knjige in publikacije je bilo vloženih veliko finančnih sredstev, a vendar ne pridejo do domačinov, da bi dobili te res potrebne informacije. Na Hrvaškem, v Delnicah, imajo krasne zloženke, ki so bile posredovane ljudem. Tu pa je zelo slabo poskrbljeno za posredovanje zloženk. Kako naj starejši ljudje iščejo informacije na internetu? Ljudje prejemajo informacije v obliki izmišljenih predstav lovcev, mitološke pripovedi o krvoločnih zvereh. Mediji in lovci takšne informacije širijo, ker jim to odgovarja. Odgovarja tudi slovenski politiki in ekonomiji Zavoda za gozdove in lovskih družin – to je slovenski gozdni patriarhat. Širijo neznanje, izmišljeno statistiko o medvedu, podkrepljeno s »strokovnostjo«. Kar je knjig slovenskega tiska, so izdane z evropskim denarjem. Dostopne so tudi v angleškem jeziku za profesionalce v Evropi.

     

    Ali ste poučeni o primernem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma?

    Spoštujem bivalno okolje, gozd, ki je dom medveda, in tako medveda ne ogrožam, ker so tod, okoli moje hiše, njegove večne stoletne poti. Medved in vse divje živali me varujejo tako ponoči kot podnevi. V Ljubljani me je bilo strah nasilja in vlomov ljudi. Tu je ponoči velik direndaj zvokov, od divjih prašičev, lisic do volkov, septembra lahko slišiš ruk jelenov, lepi nočni zvoki. Najprej sem na Hrvaškem zasledila zloženke glede pravilnega odlaganja odpadkov, saj tako dokazujejo, da je medved mrhovinar. Medved je žužkojed, rastlinojed in sladokusec (rad obira maline, jagode, slive, tudi blizu doma), ne mara pa živega mesa. Nikjer v zloženkah ne piše, da poberite vsa jabolka in porežite vsa drevesa. Hecno je, kot sem že omenila, da je medved obiral slive in jabolka pri sosedih – a ni bil problem medved, temveč škrtost ljudi. Ker se je medved prišel posladkat, je nastala panika, češ, da bi ga bilo treba ubiti. Enako je bilo v Loškem potoku.

     

    Medved je zavarovana, zaščitena vrsta, v Sloveniji uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst. Slovenija bi morala varovati medveda po več mednarodnih pogodbah. Ali vam je znano, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, ki bi ogrožali ljudi in njihovo premoženje?

    Da. To je pokol, ubijanje. Problem je že, če medved pojé par sliv z drevesa in mora zato umreti, ker ogroža hišo. Lovci pa komaj čakajo, da se javijo problematični ljudje, ki so škrti ali nabirajo gobe zraven medvedovega brloga. To so ljudje, ki vdirajo v dom živali. Temu se reče pobijanje in trgovanje z mesom po slovensko. To je pristni slovenski zakon za pokol. Znano mi je, da je pred leti kandidat za župana, sicer lovec, ljudi obdaroval z medvedjo mastjo in žganjem, da bi ga izvolili. O tem sem obvestila mednarodno skupnost. Odstrel – to je pobijanje in trgovanje z zaščiteno vrsto, iz katere naredijo mesne specialitete, torej medvedje meso in mast, ki so se pojavile v gostilnah v Kočevju in po vsej Sloveniji. Je to dovoljeno?

     

    Pokol, nato pa preprodaja izdelkov iz zaščitene vrste. Perverzija slovenske zakonodaje. Še večja morbidnost pa je odstrel medvedjih mladičkov. Najprej zaradi neznanja odstrelijo mamo medvedko, nato pa še mladičke. Odstrel? Koga? Medvedov, ki jih pobijajo kar vsepovprek. Po evropski zakonodaji je zaščitena vsa vrsta, po slovenski zakonodaji pa pobijajo medvede za prepovedano trgovanje s trofejami, medvedjim mesom in mastjo zaščitene vrste, ki na tržišču prodaje dosega maksimalno ceno. Po lovskem zakonu se pokoli delijo na pokol samcev in pokol samic, mladičev se ne ubija. To pa je pokol medvedov ne glede na samico, samca ali mladiča. Medvedji mladiček je po statistiki pokolov medvedov v Sloveniji omenjen kot stvar, ne kot mladič.

     

    Ne glede na to, ali so medvedi problematični ali ne, je Državni zbor 20. junija 2019 na predlog Vlade sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili dvesto medvedov in enajst volkov. Kaj menite o tem?

    To je pokol, ki je v nasprotju z etiko, evropsko in slovensko zakonodajo. Ta zakon krši ustavno pravico človeka, da se svobodno izraža, saj je bilo zbranih več kot 13.000 podpisov državljanov Republike Slovenije proti interventnemu zakonu. Ta zakon izničuje osnovne človekove pravice! Posledično pa tudi podlago za evropske in slovenske zakone za zaščito medveda. Torej, interventni zakon krši pravico ljudi do svobodnega izražanja in odločanja, da zakonodaja Slovenije in sodišče ravnata v skladu z zakoni, ker se ne upošteva evropske direktive in slovenskih zakonov o zaščiti medveda. Naj tisti, ki sprejemajo zakone, ne potvarjajo izrazov, kot npr. »odvzem medveda iz narave«. Naj napišejo, kaj to v resnici je, s pravimi izrazi. Tudi »odstrel« ni pravi izraz. Odstrel je, ko se nekoga nenamerno poškoduje, a pri tem ne umre. Naj napišejo resnico, da gre dejansko za nameren pokol, uboj.

     

    Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Ali je za vas sploh pomembno število medvedov, če se število škod in konfliktov niža?

    Medvedov ni preveč, interventni zakon pa je absurden in morbiden.

     

    Kaj veste povedati o lovskem krmljenju medvedov? Ali se vam zdi smiselno, da medvedi do 30 % hrane dobijo na tak način?

    V katerem času lovci krmijo medvede? Kdaj in kdo jih krmi? Lovci imajo prehrano za medvede financirano s strani Zavoda za gozdove. Trdijo, da je to prehrana za medvede. Vendar to ni res. Lovci tu, kjer živim, mečejo koruzo, vendar nikoli za medveda, ker zanj ni bil dovoljen odstrel. Koruzo mečejo drugim živalim. Kako lovci prikazujejo 30 % hrane za medveda? Medvedji iztrebki ne vsebujejo koruze, kar lahko potrdiva Jean Lauzet in jaz. Vidim pa v medvedjih iztrebkih jabolka spomladi, poleti in jeseni, koreninice in jagodičevje. Koliko mesecev je teh 30 % hrane in koliko kilogramov koruze je to? Medved tu pri nas nikoli ni bil krmljen, kar so omenili tudi nekateri lovci. Tu je državno lovišče in so tudi lovišča lovskih družin. Hodim tu naokrog (čeprav nisem dobrodošla) in vidim, kaj se dogaja, prav tako vidim medvedje iztrebke.

     

    Živali, predvsem srnjad in jelenjad, se krmi le v času lovskega turizma, lovskega pobijanja. Medveda ni bilo dovoljeno krmiti, niti ni bil tu zaželen. Lovci niso imeli nikoli koristi od medveda. Če je kdo ubil medveda, je bil to zelo verjetno črni lov, saj tu ni nobenega nadzora nad tem. Koliko denarja gre torej za to hrano in kdo jo dobi? Zelo verjetno jo dobijo medvedje iz Loškega potoka in živali v času sezone lovskega turizma. V Loškem potoku, kjer ponujajo foto lov, krmijo medveda še z mesnimi odpadki (čeprav to ni dovoljeno) in s starimi jabolki. Zato medvedje prihajajo tja po hrano ob točno določeni uri, kakor so jih navadili ljudje. Lovci so tam oboroženi s puškami, strogo varujejo in spremljajo svoje goste do hišk in nato še nazaj. Predlagam, da se prične izvajati redni nadzor nad tem, ali gozdni medvedje res dobijo 30 % hrane od lovcev. Absurdno je, da bodo odstrelili medvede, potem bodo pa še dobili denar za njihovo krmljenje. V sezoni lovskega turizma lovci mečejo koruzo po travnikih za košute in jelene, nato pa jih streljajo kar iz avtomobilov. Ko pogledam skozi okno svoje hiše, vidim te ubijalske lovske štante, usmerjene proti moji hiši, na vsakih dvesto metrov. Vsaj pet jih je.

     

    Tu, v bližini moje hiše, vozijo ustreljene živali kar na tovornjakih. Košute in jeleni so brez spodnjih členkov, imajo torej odrezane spodnje dele nog in visijo s tovornjakov. Noge, ki jim jih odrežejo, ležijo po vsem gozdu. Vprašanje je tudi, kdo nadzira vse to klanje, ubijanje in seciranje živali v gozdu. Zagotovo mora obstajati kak predpis, ki prepoveduje mučenje gozdnih živali. Npr., lovci koljejo medveda in mu puščajo kri. Od kod jim ta pravica? Ali obstaja tak zakon? Je dovoljeno, da vzamejo trofejo, klavniške odpadke pa odvržejo v gozd? Kdo jim to dovoli? Ali je legalno, da se v gozdu kolje medveda in druge živali, se jih odnaša v lovske domove in tam peče? Če za kmeta ni legalno, da ubije žival tako, da bi ji povzročil muke, zakaj naj bi bilo to dovoljeno lovcem? Zakaj nimamo zakona, ki bi lovcem to preprečeval? Morbidno je, da lovci krmijo živali le takrat, ko jih ubijajo – v letnih časih, ko imajo živali na razpolago dovolj hrane v naravi. Vso zimo pa so lačne, saj jih takrat ne krmi nihče. Pozimi opažam, da košute in jeleni hodijo po snegu s poškodovanimi nogami, lačni so in veliko jih zaradi lakote umre.

     

    Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?

    Z medvedom izjemno lepo sobivam. Čutim veselje, lepoto in spoštovanje, ko ga vidim. Medved ni kakšno mitološko, temveč živeče bitje, veliko, igrivo, radovedno. Je tudi ena najbolj plašnih živali, ki tukaj sobivajo z mano in mojimi mačkami. Kočevje se v zadnjih letih kiti z medvedom, vse je medvedje, med, gostilna, hostel, medvedje specialitete, medvedja kič proizvodnja. V Kočevju je zgolj simbol mesta.

     

    Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?

    Medved je kot muca. Ne mara pa mačjih ali pasjih konzerv.

     

    Pripravila: Petra Komel

     

    Vir: revija Osvoboditev živali, december 2019, www.osvoboditevzivali.si

     

     

     


    Nazaj

    Komentiraj

    • Na voljo imate še znakov.
    • Vpišite prikazane znake
      This is a captcha-picture. It is used to prevent mass-access by robots. (see: www.captcha.net)
        
    Dodaj komentar

    Komentarji: