• Sobivanje domačinov na Kočevskem z medvedi - pričevanja ljudi 2. del

    Datum: 12.01.2020 | Avtor: Administrator

    Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta med ljudi strah pred medvedom. Prikazuje se neresnične podatke, da bi se lahko izvajal poboj zaščitene vrste, uvrščene na rdeči seznam ogroženih vrst. Je medvedov v Sloveniji res preveč? Ali res ogrožajo ljudi, njihove živali in premoženje? Je sobivanje z njimi res nemogoče? O tem, kakšno bitje je medved v resnici in kakšno je sobivanje z njim, najbolje vedo povedati ljudje, ki živijo na območju, kjer je medvedov največ. Pričevanja domačinov s Kočevske razkrivajo pravo naravo medveda, ki je povsem drugačna od zavajajočih predstav, ki nam jih nenehno vsiljujejo.

     

    BRANKO TROHA, ŠTALCERJI

     

    Ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?

    Da, z medvedom sem se že večkrat srečal, tudi še leta nazaj, ko sem delal kot vzdrževalec električnih naprav na tem območju. Včasih smo ga le videli, včasih smo ga srečali. Medved se je umikal nam, mi smo se umikali njemu. Nekoč smo peljali za medvedom z džipom in videli, kako je hiter. Tekel je 40 km/h. V zadnjem času veliko kolesarim in srečal sem ga, ko sem se vozil s kolesom. Ni me strah, sicer se s kolesom ne bi vozil po gozdnih cestah. Nekoč sem šel proti Jelendolu s hitrostjo približno 35 km/h in ko sem priletel iz enega velikega ovinka, sem opazil, da je na levi strani medved. Takoj sem ocenil, da je malo mlajši, težak približno 100 kg.

     

    Ko sem ga opazil, sem vedel, da če bom zaviral, se bom ustavil točno pred njim. Zato nisem zaviral, temveč sem pospešil hitrost in odpeljal mimo njega. Vseeno sem ga gledal, da bi videl, kaj bo naredil, ali bo skočil vame. A medved je le malce odskočil vstran. Peljal sem naprej, v dolino, ter pogledoval v vzvratno ogledalo, da bi videl, če bo šel medved za mano, vendar ni šel. Stal je tam na mestu in le gledal. Če bi tekel za mano, me ne bi ujel. Medved navzdol v dolino zelo težko teče, ker ima krajše prve noge. Najlažje teče po ravnici ali malce postrani, navzgor in v hrib.

     

     

    Medveda sem srečal še enkrat, na isti cesti. Ponovno sem bil na kolesu. Slišal sem, da je nekaj počilo, nakar sem zagledal medveda na obrovu, nad mano. Imel je približno 300 kg. Bil je zelo lep, spodaj okoli vratu je imel lepo svetlo rjavo dlako, zelo verjetno je bil samec. Ta medved je nato malo tekel vštric z mano. Vozil sem počasi, dokler se ni cesta prevesila dol, proti dolini. Tam sem se malo ustavljal, skoraj ustavil, ker se je tudi on ustavil. Nato pa sem rekel, naj gre on svojo pot, jaz pa svojo.

     

    Nikoli se ni zgodilo, da bi me medved napadel. Nekoč sva z ženo srečala enega, ko sva se sprehajala po gozdni poti v Štalcerjih. Tu se redno sprehajamo in opažamo sledove medveda. Tudi medved nas večkrat opazuje in nas že pozna. Videl sem tudi že mladička v bližini te poti, oddaljen je bil približno dvajset metrov, a se je umaknil, ko nas je opazil. Mi pa smo šli brez težav normalno naprej. Najpogosteje se medved, ko opazi ljudi, umakne, včasih pa le stoji pri miru in opazuje. A vendar je ob srečanju z medvedom prisotnega malo adrenalina. Včasih, ko se vozim s kolesom, slišim pokanje. Takrat vem, da je v bližini medved. A se umakne. V bližini Gotenice je več medvedov. Nekoč sem tam naletel na medvedko z dvema mladičkoma, ki je šla lepo naprej svojo pot.

     

    Z medvedom nimam slabih izkušenj. Imam spoštovanje do njega. Naj omenim še, da sva se letos nekega dne z ženo sprehajala po cesti proti Škrilju, ki je od nas oddaljen približno tri kilometre in pol. Na poti tja nisva opazila nobenih sledi, na katere sem vedno pozoren. Takrat je bil sneg. Ko pa sva se vračala nazaj proti domu, sva na vrhu odseka ceste opazila sledi medvedke in njenih mladičkov. V snegu je bilo dobro videti, kako je medvedka tancala. Mislim, da naju je opazovala z vrha navzdol v dolino. Sledi so bile čisto sveže. Po isti poti sva šla v petnajstih minutah nazaj. Mogoče naju je medvedka opazovala. Po naravi so zelo radovedni.

     

    Kako pogosta so srečanja z medvedom na vašem območju?

    Mislim, da so kar pogosta. A medved ne bo napadel človeka. Človek ni njegov plen. V večji meri je rastlinojed kot pa mrhovinar. Medvedka bi napadla le v primeru, če bi bili ogroženi njeni mladiči.

     

    Ali je danes sobivanje z medvedi res drugačno kot pred šestdesetimi leti in več ter zakaj?

    Res je bilo takrat sobivanje z medvedi lažje. Takrat je bilo medvedov manj. Tudi vse je bilo bolj obljudeno.

     

    Nekateri menijo, da se danes namerno ustvarjajo zgodbe, ki se jih potem napihuje in razpošlje v medije. Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?

    Da se ustvarja takšne zgodbe, se mi ne zdi prav. Menim, da mediji o srečanjih z medvedom ne pišejo dovolj realno. Potrebno je napisati vse. Nekateri sploh ne vedo, kaj je medved. Napačno se mi zdi, da nekdo, ki živi v stolpnici v Ljubljani, ocenjuje naše sobivanje z medvedom. Moj sin je šel na delo v Zagorje. Tam ga vsi sprašujejo, ali je na Kočevskem res toliko medvedov – kot da bi šlo za zajce, ki tečejo po cesti pred nami in za nami. Vprašal jih je, ali mislijo, da je za vsakim vogalom kočevski medved. Normalno je, da tu bivajo medvedi, kot je normalno, da so ribe v Kolpi. Mediji preveč napihujejo določene zgodbe. Zelo mi je žal za medvedka, ki so ga pred leti z avtomati ustrelili v Ljubljani. Podobnega medvedka sem sam obšel, ko sem ga srečal. Ne razumem, kako so lahko to storili. Ali ga niso mogli prej uspavati in ga vrniti v gozd? Neprijetnih izkušenj z medvedom je zelo malo. O srečanjih z medvedom bi morali mediji pisati bolj realno.

     

    Ali ste dovolj dobro poučeni o vedenju v primeru srečanja z medvedom?

    Da, vem, kako se je treba vesti v primeru srečanja z medvedom. Pravijo, da se medveda ne sme gledati v oči, ko ga srečaš. Gledati je treba navzdol ali ga opazovati pod očmi. Medved nas lahko prebere po očeh, tako sem slišal. Če se postavi na zadnje noge, to še ne pomeni, da bo koga napadel. Medvedu se je treba umikati počasi, ni dobro bežati pred njim. Tudi hrbta mu ni dobro pokazati, niti kričati ni najbolj pametno, če opazimo medveda v daljavi – neki ljudje so naredili prav to in medved se jim je pričel približevati, kar jih je seveda prestrašilo. Ni ga priporočljivo izzivati. Če opazimo medveda, je bolje, da se prej umaknemo.

     

    Ne moremo namreč vedeti, kaj je za hribom, morda je tam medvedka z mladički. Če opazimo mladičke, moramo vedeti, da je tudi medvedka v bližini. Nevarno je, če naletimo na medvede pri parjenju. Takrat znata biti nevarna tako medved kot medvedka. Nekoč sem prebral nasvet, da se je ob srečanju z medvedom priporočljivo nasloniti na kakšno bukev ali smreko, da ti strah ne spodnese nog. Potem pa se je treba počasi umikati. Pri umikanju ga moramo ves čas opazovati, ne smemo se obrniti proč. Medved se včasih človeku tako približa, da lahko začuti njegovo sapo. Treba je le mirovati. Medved človeka le ovoha, potem pa odide. Ni priporočljivo hoditi s psom v gozd, saj pes privabi medveda v bližino. Ob srečanju z medvedom se je dobro tudi malce znižati. Medved to razume kot znamenje predaje. Če vidi, da smo se predali, se umakne.

     

    Ali ste poučeni o primernem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma?

    Da, sem. Medvedi se približujejo naseljem iz več razlogov. Manjši razlog je, da jih je preveč. Morajo si iskati hrano, zato prevračajo zabojnike. Naše območje je redko poseljeno, a ko greste kam drugam, je tam več ljudi in več zaselkov, zato medvedje pridejo malce bližje. Jasno je, da jim diši hrana. Tudi ljudi je več kot prej, medvedu pa dišijo odpadki s kompostnikov. Privabi jih tudi koruza, ki jo imajo medvedje zelo radi. Največji razlog, da medved prihaja v našo bližino, pa je napačno ravnanje rejcev ovac in drugih živali. Rejci ubijajo ovce, a namesto da bi njihova trupla ustrezno zakopali, jih odvržejo v prvo luknjo v bližini vasi in naselij ali celo v gozdu. Ta kadaver grozno smrdi, vse do hiš. Medved to zavoha na dva kilometra. Normalno je, da potem pride tja. Medved je mrhovinar in pride po hrano. Ljudje so neodgovorni in v luknje odvržejo tudi noge od perutnine. Potem pa se čudijo, zakaj pride medved po ovco. Medved odnese le eno ovco, medtem ko jih volk lahko ubije tudi dvajset. Volk je čisti lovec. Medved vzame le toliko, kot potrebuje.

     

    Medved mi je kot žival zelo všeč, zlasti zato, ker je vsejed. Prehranjuje se z različnimi vrstami hrane, zelo rad ima jagode in lešnike. Je zelo zanimiva žival. Rad ga srečam, še posebno ko sem v avtu ali na kolesu malce stran od njega. Vem še za eno resnično zgodbo, ki mi jo je povedal gozdar. Peljal se je s kolesom, ko je na ovinku nenadoma opazil medvedko in mladičke, ki so se igrali. Ni mogel ustaviti kolesa, zato jih je obšel. Ni imel druge izbire. Medvedka je bila presenečena, skupaj z medvedki je odskočila malce vstran.

     

    Omenil bi še, da se je medved vedno rad zadrževal v bližini ljudi, vsaj tak občutek imam. Preventivni ukrep, s katerim bi preprečili obisk medveda ob našem domu, pa je, da ne mečemo odpadkov v svojo okolico. Kar se tiče mrhovišč, ki so bila tu v preteklosti za medveda, naj omenim, da so bila nekatera preblizu naselij, druga pa so bila dovolj oddaljena. Nekoč v preteklosti so postavili lovsko stajo tu, čisto blizu nas, ob poti, kjer se sprehajamo. Če je potrebno postaviti mrhovišča ali krmišča za medveda, naj jih postavijo čim dlje od naselij. Medved ima rad jagode in ker smo blizu gozda, kjer rastejo jagode, pride sem, saj mu dišijo. Potem morda pride še do hiše in, če mu zadišijo še odpadki, obrne še kakšno kanto.

     

    Medved je zavarovana, zaščitena vrsta, v Sloveniji uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst. Slovenija ima dolžnost varovanja medveda po več mednarodnih pogodbah. Ali vam je znano, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, ki bi ogrožali ljudi in njihovo premoženje?

    Da, vse to mi je znano. Medved potrebuje velik teritorij. Več kot je medvedov, bolj se njihov teritorij širi. Zdaj so občasno opaženi že na Gorenjskem in Štajerskem. Tam pa ni Kočevska. Sicer so tam tudi gozdovi, a drugačni kot tu. Tam je vse veliko bolj obdelano in gostota prebivalstva je večja, več je hrane, ki privablja medveda, nima pa veliko možnosti, kam bi lahko šel. Pri nas medvedje ne pridejo pogosto do hiš, tu se lahko skrijejo v gozdu, imajo kam iti. Verjamem stroki, ki je glede na preučevanje medvedjih iztrebkov podala mnenje, da je v Sloveniji približno tisoč medvedov. Za Slovenijo se mi zdi toliko medvedov kar veliko.

     

    Spominjam se, da jih je bilo v preteklosti na naših tleh približno tristo. Medvedje so se pri nas najbolj namnožili od časov balkanskih vojn naprej. Iz Bosne je čez Kolpo k nam pobegnilo kar nekaj medvedov, ki so ostali tu. Bolj prav bi se mi zdelo, da bi medvede preselili v druge države, kot pa, da bi jih odstrelili. Vendar jih v drugih državah ne želijo. Kmetje v Italiji, Španiji in Franciji se ne strinjajo s tem, da bi jih sprejeli v svoje okolje. Sam sem proti ubijanju medvedov in vseh živali. Sem absolutno za to, da v Sloveniji bivata tako medved kot volk. Oba sta koristni živali.

     

    Včasih je bilo v tukajšnjih gozdovih veliko jelenjadi in srnjadi, ki sta pojedli veliko zelenja in drevja. Zdaj pa so prišli volkovi in naredili malo reda, svoje je naredil tudi kapital, ker so postrelili preveč jelenjadi in srnjadi. Včasih je prav v tem času tu vse donelo, ko je bil jelenov ruk. Danes pa je slišati le kaka dva jelenčka, eden rukne tu in eden tam – in to je vse. Lovci celo sami priznavajo, da so pobili preveč jelenjadi in srnjadi. Pa tudi volk se je razpasel … Spominjam se časov, ko so na Kočevsko naselili risa. Takrat so lovci govorili, da nad 600 do 700 metrov nadmorske višine na Kočevskem ne bo več srnjadi zaradi naselitve risa, ker naj bi ris vse uplenil.

     

    In srnjadi res ni več. Še danes bi težko tu našli kakšno srno. Potem so nekateri lovci rekli, da bodo odstrelili risa, da ne bi ubil vseh srn. Spet so povzročili nekaj takšnega, na kar niso računali. V naravi mora biti vedno protiutež. Prisotni morata biti pravo število plenilcev in pravo število žrtev. Takrat so ugotovili, da je število risov preveliko, zato so jih nekaj ustrelili, nekaj pa jih je izumrlo, ker so se parili med sabo. Zdaj pa kar naenkrat ni več risa. Srnjad se zdaj večinoma nahaja na Štajerskem in v okolici Ljubljane. Na Kočevskem le redko vidimo srne. Nedolgo tega sem po res dolgem času videl srnjaka, ko sem se s kolesom peljal proti Kolpi.

     

    Kljub temu, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, je Državni zbor 20. junija 2019 na predlog Vlade sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili kar dvesto medvedov in enajst volkov – ne glede na to, ali so ti problematični ali ne. Kaj menite o tem?

    Kar se tega tiče, poslušam stroko. Slišal sem gozdarja, ki je povedal, da če nekdo ustreli volka, ki je alfa samec, je to zelo slabo. Na ta način razbije trop in ustvari »bando«. Pri volkovih in drugih zvereh je potrebna res velika pazljivost, katerega se usmrti. Tu mora biti stroka bolj previdna. Kar se tiče volka, je zelo težko reči, kaj storiti. Volk nikoli ne lovi sam, vedno v tropu. A usmrtiti celoten trop je nesmiselno. Sam ne vem, ali bi bilo primerno usmrtiti volkove. Naj o tem odloči stroka. Nikoli tudi ne vemo, kateri oziroma koliko volkov povzroča škodo. Dvesto medvedov pa se mi zdi zelo velika številka. Ne strinjam se s tem, da bi jih toliko usmrtili.

     

    Sicer vseeno menim, da je medvedov pri nas malo preveč – vendar naj jih ne usmrtijo, naj jih raje preselijo v druge države. To bi bila najboljša rešitev. Usmrtiti dvesto medvedov v enem letu je pretirano. Za medveda se ve, kateri je agresiven. Mi imamo tu v bližini, kjer se sprehajamo, enega starega medveda. Izmerili smo sledi njegovih šap in po tem razbrali, koliko je težek – res je velika zverina. A on tukaj hodi že leta. Ustreliti takšnega medveda bi bil popoln nesmisel. Če pa bi imeli tu v bližini medveda, ki bi bil agresiven, ki bi renčal na nas ter nas lovil – takšnega medveda pa bi bilo treba odstreliti. Sem tudi proti temu, da se usmrti medvedko z mladiči. Hudo mi je tudi za gozd, ki propada. Gozd je dom številnih živali. Ljudje s stroji v gozdovih brezvestno sekajo in uničujejo drevesa. Ne vem, kam to pelje.

     

    Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Kaj menite o tem?

    Kolikor je meni znano, večino škode povzročijo volkovi. Medvedje ne povzročajo kakšne večje škode. Sem ter tja so odnesli kakšno ovco, vendar drugače niso škodljivi. Kar se tiče medvedov, je edina težava v tem, da jih je preveč in posledično se širijo na območja, kjer še nikoli niso bivali, npr. na Gorenjsko. Nedolgo nazaj so tam tudi enega ustrelili. To se mi ne zdi prav. Najlepše bi bilo, če bi število medvedov narava regulirala sama. Če ima medvedka ob sebi mladičke v času, ko je godna za paritev, te mladičke medved sam ubije. Tako je v naravi. Zato medvedka po dveh letih svoje mladičke odžene proč, nato se pari. Ko pa se spari in nosi nove mladičke, pridejo mladiči spet nazaj k njej in jih spet varuje. Nato jih ponovno odžene proč. Menim, da ima človekov poseg v naravo največ opraviti s številom medvedov.

     

    Če človek ne bi posegal v naravo, bi se ta sama regulirala. Tukaj, na Kočevskem, opažam, da se ovce pasejo dobesedno v gozdovih. Razne ograje se mi ne zdijo dovolj dobra zaščita pred volkovi. Potrebovali bi pastirje, ki bi pasli ovce. Tako je bilo v starih časih, v nekaterih južnih deželah pa je tako še danes. Ovce pasejo pastirji in nekaj pastirskih psov, šarplanincev ali kraških ovčarjev. Te ovce so varne pred volkom. Tudi ovčereja se je preveč razpasla, saj je tu naokrog navsezadnje le narava. Ovce vedno nekomu dišijo. Sploh v naših krajih, ki so obdani z gozdovi, v katerih je polno zveri. Drugače pa menim, da na našem območju medvedov ne bo zmanjkalo, bolj verjetno je, da bo tu zmanjkalo ljudi.

     

    Kaj menite o lovskem krmljenju medvedov?

    Ne zdi se mi smiselno, da medvedi dobijo 30 % hrane s krmljenjem. Sam medvedov tudi ne bi krmil s koruzo. Medved si zna poiskati hrano sam. Zna najti tudi panje in podobno. Strinjal bi se edino s tem, da bi medvedu vrnili mrhovišča, ki bi bila dovolj oddaljena od naselij. Kočevska je velika. Medved bo ta mrhovišča že zavohal.

     

    Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?

    Zame osebno je medved najlepša žival v Sloveniji. Vedno mi ga je lepo videti. Včasih, zlasti še v času otroštva, smo se vedno hvalili, če smo videli medveda. Za Kočevsko pa je medved zaščitni znak. Potrebno ga je čuvati, ni pa se ga treba tako bati. Sicer se ga vsi po malem bojimo, predvsem zaradi napihnjenih zgodb v medijih, malo tudi zaradi nesreč, ki so se tu zgodile, a tu gre za objektivne stvari. Moramo vedeti, da je medved napadel v sili, ker se je čutil ogroženega – nikoli ni napadel zato, ker bi želel pojesti človeka. V bistvu prej človek ogroža medveda kot pa obratno.

     

    Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?

    Še vedno kupujemo plišaste medvedke. Medveda je treba spoštovati, ga gledati od daleč, z distance, se mu umakniti. V gozdu se ga ne sme vznemirjati, kot to počnejo ljudje, ki ponoči hodijo po gozdu, ali pa gobarji. Gozd je medvedov dom.

     

     

    JASMINA TURKOVIČ, KOČEVJE

     

    Ali ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?

    Seveda, z medvedom sem se srečala že večkrat. Najbližje srečanje je bilo na dvajset metrov. Srečala sem takšnega lepega medvedka, starega približno dve leti, ki se je prišel malo razgledovat po travniku. Lepo se je postavil na zadnji dve nogi, se malo razgledal, preštel promet, nato pa se je vrnil nazaj v hosto. To je bil zelo lep prizor. Prav nič ogrožene se nisem počutila. Medved se običajno postavi na zadnji dve nogi, da opazuje okolico, saj je radoveden.

     

    Kadar se ob večernih urah voziš z avtom na območju Kočevske, kjer je hosta levo in desno, lahko kdaj opaziš kakšnega medveda oziroma bolj verjetno medvedko z mladiči. Medvedka z mladiči se namreč umakne medvedom, ki so v hosti, zato se pomika malo bolj na obrobja. Pri tem prečka ceste in se nam tako pokaže. Medvedka se boji, da bi ji medvedje v hosti ubili mladičke, zato se približa človeškim naseljem. Kakih dvakrat ali trikrat sem videla medvedko z mladički. Nekajkrat sem videla tudi medveda, prav tako na jasi, a bolj od daleč in bolj ob večernih urah. Pred časom sem zelo veliko hodila po hosti, nabirala gobe ali se sprehajala. A v gozdovih sem presenetljivo malokrat videla medveda. Glede na veliko število medvedov, ki naj bi jih imeli pri nas, vsaj tako trdijo, bi morala videti medveda na vsakem vogalu, a ga ne.

     

    Kako pogosta so srečanja z medvedom v teh krajih, na vašem območju?

    Vem za veliko ljudi s Kočevske, ki so ljubitelji narave in veliko hodijo po hosti, pa v življenju še nikoli niso srečali medveda. Medved je zelo oprezen, hitro zavoha in začuti prisotnost človeka v gozdu. Največ možnosti, da bi ga srečali, je v večernih ali zgodnjih jutranjih urah. Sredi belega dne ga običajno ni na spregled, čeprav hodi po hosti tudi podnevi. Nisem slišala še za nobeno neprijetno srečanje z medvedom.

     

    Ali je danes res težje sobivati z medvedom kot nekoč in zakaj?

    Seveda, danes je drugače. Človeška naselja so bliže gozdovom. Ljudje imajo ovce, koze in druge živali v nezavarovanih ogradah – kot bi medvedu nastavljali vabo. Privabljajo ga tudi s kantami, ki jih pogosto postavijo na obrobja gozdov. To je vaba za medveda in druge živali. Vsak medved bo zavohal vsebino kant in prišel malo pogledat. Na to lahko gledamo z dveh zornih kotov, kakor kdo želi videti: nekateri rečejo, da je medved prišel preblizu človeškim naseljem, lahko pa rečemo, da so človeška naselja preblizu gozda, ki je prebivališče medveda. Ljudje smo tisti, ki se širimo v hosto. Mi smo vsiljivci. V bistvu je zelo žalostno, da gozdove še kar izsekavajo. Razpredene so številne ceste in poti skozi gozdove, ki so naravno okolje medveda in drugih živali. Grozno je, ker je toliko divjadi povožene. Poti, ki jih imajo živali, niso več tako prehodne kot nekoč, a nekje pač morajo prečkati ceste, ki smo jih ustvarili ljudje. Kmetje, ki gojijo ovce, nimajo nobenih ovčarskih psov, da bi jih varovali. Ograde pa so zelo slabe – če bi se naslonili na katero, bi se podrla.

     

    Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?

    Mediji delajo medvedu zelo veliko krivico. Tudi prebivalci Kočevske bi bili lahko bolj ponosni, da imamo tukaj medveda. Na tem območju, sploh v Kočevskem Rogu, imamo največ medvedov. Prebivalci Kočevske bi lahko bili bolj zavedni, bolj tolerantni in podučeni o sobivanju z medvedom. Lahko bi bili zgled drugim, ne pa da se tu izvaja odstrele ali, kot oni temu lepše rečejo, »odvzeme« iz narave. Vsi medvedi niso problematični, takšnih je zelo malo. Človek je tisti, ki ustvarja težave, ker medvedu ponudi ovce, nastavlja mu smetnjake in hrano. Medved dela, kar naj bi pač medved delal. Medved ni zverina, ki bi nas brez razloga napadla. Ljudje mu ne predstavljamo hrane. Srečanju s človekom se bo vedno raje izognil, če bo le mogoče. Pride pa tudi do srečanj, ko se medved človeka ustraši. To se zgodi, če ga ne zavoha, da bi se pravočasno umaknil. Ljudje gredo velikokrat nabirat gobe, ob tem pa niso niti glasni niti niso odišavljeni s parfumi. Nekateri ljudje se odišavijo, ko gredo v gozd, da bi jih medved zavohal in se umaknil.

     

    Kako dobro ste poučeni o vedenju v primeru srečanja z medvedom?

    Verjetno bi bil prvi odgovor, da naj bi človek v takšnem primeru pobegnil. Dejansko pa naj bi se počasi, brez hrupa umaknil. Verjamem, da je vsakogar malo strah, če slučajno pride do srečanja z medvedom. Bolje je predhodno poskrbeti, da do tega sploh ne pride. Dobro je biti glasen, morda malo govoriti sam s sabo, zaploskati sem ter tja in tako opozoriti nase, se odišaviti, da te zavoha.

     

    Kako ste poučeni o primernem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma?

    Vsekakor je bil vedno največji problem v smetnjakih, v katere se odlaga vse mogoče. Marsikje v hosti so že nastala prava odlagališča odpadkov. Marsikdo tja odvrže klavniške odpadke. Vse to privablja medveda. Najprej bi morali prenehati s tem početjem. Ljudje, ki se odločijo živeti v bližini gozda, lahko pričakujejo, da bo medved kdaj prišel pred hišo; tega bi se morali zavedati. Zato naj si primerno ogradijo živali. Medved ni neumen. Če se bo enkrat dotaknil električnega pastirja, si bo to izkušnjo zapomnil in se mu bo drugič raje izognil. Menim, da so medvedje zelo pametni. Hitro si zapomnijo, do kod lahko gredo. Ljudje smo tisti, ki jim določamo meje.

     

    Medved je zavarovana, zaščitena vrsta, uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst. Slovenija ima dolžnost varovanja medveda po več mednarodnih pogodbah. Kljub temu, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, je Državni zbor 20. junija 2019 sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili dvesto medvedov in enajst volkov – ne glede na to, ali so ti problematični ali ne. Kaj menite o tem?

    Ta številka se mi zdi popolnoma absurdna. Ne vem, kako so jih lahko sploh prešteli, niti ne razumem, kako so lahko določili tako velik odstrel za medveda. Problematičnih medvedov je zelo malo, pa še za te je vedno kriv človek, ker je krmil mlade medvedke, ki so se tega navadili. Ljudje ustvarjamo probleme. Sploh tu, na Kočevskem, kjer imamo kočevskega medveda, bi bili prebivalci lahko bolj tolerantni in strpni do njega, da bi mu omogočili, da bi vsaj tukaj lahko normalno živel.

     

     

    Že sami statistični podatki o številu medvedov in volkov po mojem mnenju ne držijo, niso takšni, kot se jih prikazuje. Načeloma se prikaže to, kar se želi prikazati. Poleg vsega pa se medvedom dela krivica. Če bi imeli do medveda kaj spoštovanja, ne bi iz njega izdelovali klobas in specialitet ter tega ponujali še drugim – zlasti, ker je medved na rdečem seznamu ogroženih vrst. Potem pa se vprašajmo, kdo je tu nor? Če nekoga ščitimo, potem ga moramo ščititi, ne pa, da gremo v skrajnosti in da ima nekdo dobiček. Tisti, ki želijo, da se število medvedov zmanjša, so ljudje, ki imajo od tega dobiček, to so nekateri lovci, lastniki restavracij, ki ponujajo medvedje meso, in podobni. Kot sem že omenila, poznam res veliko ljudi na Kočevskem, ki zelo veliko hodijo po gozdovih, pa še nikoli niso srečali medveda. To pomeni, da v resnici ni toliko problematike z medvedi, kot se prikazuje.

     

    Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Kaj menite o tem?

    Medved je bil tu pri nas vedno prisoten in tako naj tudi ostane. Če ni konfliktov, naj ne bo odstrela. Ni problem le v odstrelu medveda, problem je tudi v odstrelu srnjadi, volkov in vseh drugih živali. V končni fazi gre vse eno z drugim, v tej prehranjevalni verigi nazadnje nečesa zmanjka in živali so si primorane na drugačen način iskati hrano. Nekoč so bile tu cele skupine košut in drugih živali. Zdaj le še redko vidim, da bi bile kje košute v skupini. Divje živali izginjajo. Naravi bi bilo treba pustiti, da naredi po svoje.

     

    Kaj veste povedati o lovskem krmljenju medvedov, saj je znano, da medvedi do 30 % hrane dobijo na tak način?

    Ko so bila še mrhovišča, je bilo manj približevanja medveda naseljem. Medvedje so bili v hosti, kjer so imeli mrhovišča. Tam so se najedli in odšli nazaj. Zdaj tega ni več, zato iščejo hrano, pridejo bližje, kar je logično. Mrhovišča bi morala ostati. Danes pa je tako, da se hrana ne stresa niti na mrhovišča niti na krmišča, temveč malo sem, malo tja, vsepovsod po malo. Ljudje mečejo hrano in odpadke vsepovsod. Potem pa pride do tega, da medved zahaja vse bližje naseljem.

     

    Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?

    Želela bi, da bi medved za Kočevsko pomenil več, kot dejansko pomeni. Vsi se hvalimo z medvedom, zanj pa naredimo bolj malo. Že sam center Kočevja bi lahko bolje uredili. Lahko bi npr. postavili skulpturo medveda v krožno križišče. S tem bi pokazali, da je medved naša veličastna žival, da živi tukaj in da smo ponosni nanj. Tako pa kakšnega posebnega ponosa v zvezi s tem žal ne vidim. Želela bi, da bi bil medved prikazan na drugačen način, ker je le veličastna žival. Medvede imam rada, vse bi pustila živeti.

     

    Že ko smo majhni, nam dajo kot prvo igračko plišastega medvedka. Ne vem, kdaj smo dobili občutek, da je zdaj ta medved kar naenkrat neka grozna zver, ki bi jo morali ubiti. Človek je največja zver, ne medved. Medveda bi morali v Kočevju res bolj izpostaviti kot znamenitost, ker znamenitost tudi je. Menim, da nismo dovolj ponosni nanj. Kaj bomo pa takrat, ko ga ne bo več, ko bo izginil? Tako bo kot z risi in volkovi, ki so bili iztrebljeni. Jih bomo potem naseljevali nazaj, da bodo spet problematični in jih bodo spet lahko streljali? Narava sama poskrbi, da je vsega dovolj. Tudi volk dela v naravi naravno selekcijo. Volku delajo enako krivico kot medvedu.

     

    Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?

    Zdi se mi, da ima vsak medved svoj karakter. Medved je zelo zanimiv, lep, hecen, humorističen, kot medvedek iz risanke, prav nasmeješ se mu. Sploh se mi ne zdi škodljiv. Ko ga pogledaš, je res velik in močan, a je pravi komedijant.

     

    Pripravila: Petra Komel

     

    Vir: revija Osvoboditev živali, december 2019, www.osvoboditevzivali.si

     

     

     

     


    Nazaj

    Komentiraj

    • Na voljo imate še znakov.
    • Vpišite prikazane znake
      This is a captcha-picture. It is used to prevent mass-access by robots. (see: www.captcha.net)
        
    Dodaj komentar

    Komentarji: