Besedilo je v celoti iz brošure Dejstva proti lovu.

 

»Zakaj lovimo?« Odgovori urednice lovskega časopisa

 

Na vprašanje »Zakaj lovimo?« urednica v Editorialu, lovski publikaciji, Silke Böhm odgovarja: »Zakaj pravzaprav potrebujemo za vse – tudi za lov – trdne in neovrgljive obrazložitve? Zakaj se ne smemo enostavno prepustiti svojim občutkom? Vsaj enkrat narediti to, kar človeku dobro dene. Brez usmerjanja, brez razlage, enostavno slediti svojim čustvom, intuiciji, instinktom?« Omenjena urednica ne more z besedami razložiti številnih emocij, ki jih občuti pri lovu.

 

 

»Nekateri opisujejo lov kot spodbudo, drugi govorijo o velikem notranjem zadovoljstvu. Občutki pri lovu so ravno tako subjektivni kot v ljubezni. Zakaj enostavno ne uživamo, ne da bi se morali neprestano opravičevati?«

 

Racionalni vzroki, s katerimi lovci opravičujejo lov, češ da je potreben, so očitno le izgovori. Kot navaja lovka: »O smrti, povezani z uplenitvijo, se raje molči. Zato lovci iščejo utemeljitve v pojmih, kot so trajnost, zaščita in varstvo narave. Sla po lovu se v javnosti rada potisne v ozadje. Zakaj bi morali zatajiti veselje, ki nam tako dobro dene in iz nas dela to, kar smo – ljudje?« (Silke Böhm, Editorial Wild und Hund 22/2012)

 

Lov kot »svetovna kulturna dediščina«?

 

Glavni urednik publikacije Wild und Hund Heiko Hornung naslavlja svoj Editorial v izdaji 3/2016 z »Dediščina človeštva«. Med drugim piše: »Biti človek pomeni biti lovec.« In dalje:

 

»Kdor meni, da bi moral biti današnji človek na višji civilizacijski in kulturni stopnji in bi se moral svoji lovski dediščini, ki ga naredi za duhovno višje razvito bitje, odreči, človeka ne dojema več kot dela narave.  Napačna razlaga in zanikanje lovske dediščine je zadnja žalostna zmaga človeka nad naravo. Iz tega razloga je že skrajni čas, da se lov, tako kot sokolarstvo, proglasi za nematerialno svetovno kulturno dediščino.« (Heiko Hornung in Wild und Hund, Editorial Ausgabe 3/2016)

 

Toda kaj je ta tako imenovana »lovska dediščina«, s katero se človek počuti kot »del narave« in katere naj ne bi smel zatajiti? Po besedah urednika nima nobene zveze z »višjo stopnjo kulture in civilizacije« ter človekom kot »duhovno višje razvitim bitjem«. Dozdevno ima korenine v nižjih oblikah, arhaičnih nagonih.

 

Seveda je bil človek lovec že v kameni dobi. A ljudje se tudi že od kamene dobe dalje vojskujejo, pobijajo, mučijo, posiljujejo. Pod »kulturno dediščino« razumemo na splošno višje pridobitve, to so umetnost, glasba ali gledališče.

 

Lovec in novinar: »Lovim, torej sem.«

Lovec in novinar Eckard Fuhr se preizkuša v reviji ZEIT kot filozof, pri čemer spreminja filozofsko trditev »Mislim, torej sem«:

»Če bi mi šlo le za sprostitev v naravi, bi igral golf. A golf je zame največji nesmisel. Nasprotno pa je lov smiseln. Lov ni nobena postranska stvar, temveč glavna. Lovim, torej sem.«

 

Na vprašanje, čemu lovi, odgovarja: »In seveda, priznam, lov je razburljiv. Upleniti živo žival je nekaj drugega, kot s sekiro spremeniti staro kokoš v surovino za kurjo juhico. Še po mnogih letih se moram boriti z lovsko vročico. Frekvenca utripa in stopnja adrenalina naraščata, ko se pokaže lovna divjad. Streljanje zahteva obvladovanje samega sebe. Ko potem najdem mrtvo srno, me zajame neprimerljiv občutek notranjega zadovoljstva. No, primerljiv je: po uspešnem lovu se počutiš kot po dobrem seksu ali kot po pisanju dobrega teksta, ki ga imaš za uspelega.« (Eckard Fuhr: Jagd - Hat der einen Schluss? ZEIT Magazin 48/2010)

 

 

Drugi ljudje gredo na bungee-jumping, da dvigujejo svoj adrenalin, a zato ni treba nikomur trpeti in umreti. In »nujnost« lova za naravo, gozd ali skupnost ne izhaja iz tega.

 

O sli po ubijanju

Pod naslovom Nova razmišljanja o sli in o razliki med doživeti in ubiti govori prof. de. Gerd Rohmann o »sli po uplenitvi« in o strelu (doživetje v aktu strela in uboja):

 

»Kajti v tem, da ubijemo divjad, ki je del narave, in pri tem doživimo izredni učinek sle, se empirično izkaže, da smo v svoji notranjosti doživeli nekaj posebnega … Z lovom je enako kot z ljubeznijo: erotično doživetje je na poti do vrhunca. Cilj namreč ni hiter zaključek, temveč je v prizadevanju in doživetju ter dosegu skupnega trajnega vrhunca …«

 

Emocionalni vrhunec svojega lova, »vzdraženje«, doživi lovec vedno takrat, ko izstreli smrtni strel (Gerd Rohmann: Neue Gedanken zur Lust an der Lust zwischen Erleben und Erlegen. Vortrag bei der Jahrestagung 2004 forum Lebendige Jagdkultur e.V.).

 

Seks se odvije na splošno z obojestransko privolitvijo udeleženih. Drugače gre za posilstvo, kar je kaznivo. Primerjava med lovom in seksom je v bistvu znatno na šepavih tleh.

 

»Lovec ljubi naravo tako kot posiljevalec svojo žrtev,« je napisala Karin Hutter že leta 1988 v svoji knjigi Srna ima oči kot šestnajstletna deklica (Karin Hutter: Ein Reh hat Augen wie ein sechzehnjähriges Mädchen. Das Antijagdbuch. Freiburg im Breisgau, 1988).

 

Lovec priznava: »Na lov gremo zato, ker nam daje užitek in veselje.«

Lovec in odvetnik Dr. Florian Asche v svoji knjigi Lov, seks in jesti živali: veselje v arhaizmih razčisti z aktualno utemeljitvijo lova: lovec kot nadomestilo za velike zveri, lovec kot borec proti divjim prašičem in epidemijam, lovec kot naravovarstvenik in negovalec biotopov, varuh pravičnosti na pašnikih … Lovec, ki bi za lov navedel te razloge, bi lagal, pravi odvetnik-lovec. In odkrito priznava:

 

»Mi ne lovimo zato, da bi vzpostavili ekološko ravnotežje. Lahko rečemo, da to ni sprožilen motiv naših naprezanj. Je le opravičevanje za naše nagone in želje, ki gredo veliko globlje, kot je potreba po manjšanju škode zaradi divjih prašičev ali po ekološkem ravnotežju. Ta dva razloga določata le, kako lovimo, ne pa, ali lovimo.«

 

Torej je motiv za lov »sla«. Vse druge razlage, s katerimi lovci opravičujejo svoj krvav hobi, so le izgovori. Asche formulira lov z naslednjimi besedami:

 

»Vse preradi zamenjujemo razveseljive in pomembne spremljevalne pojave, ki naj bi opravičevali naša dejanja, z njihovimi resničnimi vzroki. Seks imamo zato, ker nam je sla in užitek. Na lov gremo zato, ker nam je sla in užitek.«

 

Lovec dr. Florian Asche se opredeljuje za arhaičnost: lovska sla je tako kot seksualna shranjena v naših plazilskih možganih in v limbičnem sistemu. Te nagone je treba izživeti, saj je to zelo pomembno za duševno zdravje. Medtem ko seks spada v našo vsakdanjost, obravnava moderni človek »smrt in ubijanje« z neko »napetostjo«, se pritožuje Asche (Florian Asche: Jagen, Sex und Tiere essen: Die Lust am Archaischen. Neumann-Neudamm, 2012).

 

Pa se upravičeno vpraša vsak ne-lovec, če ubijanje živali za hobi nima prej negativnih kot pozitivnih posledic na duševno zdravje. Ali pa se vprašamo, ali duševno zdravje ni malo moteno, če sanjamo o tem, kakšen užitek je izživetje sle po ubijanju.

 

Znanstveni novinar Gerhard Staguhn je v svoji knjigi Ljubezen do živali – enostranski odnos že pred dvajsetimi leti ugotovil: »Če človek, razen lova, občuti mik pri ubijanju živali, ga psihologi uvrščajo v kategorijo duševno zelo motenih oseb.« (Gerhard Staguhn: Tierliebe: Eine einseitige Beziehung. Cark Hanser, 1996)

 

Deželni lovski mojster poziva lovce, naj priznajo svojo »lovsko strast«

Tirolski deželni lovski mojster Ernst Rudiger opisuje obrazložitve lovcev, kot so uravnavanje staleža divjadi, preprečevanje škode v gozdu, varovanje narave, varovanje živali, oskrba z visokovrednimi živili kot »hinavščino«:

 

»Mi lovci in lovke moramo pošteno in iskreno priznati, zaradi česa zapravljamo svoj denar in zakaj vlagamo toliko časa in dela v lov; namreč zato, da lovimo in izživimo svojo lovsko strast! Moramo tudi čisto odkrito priznati, kako mi sami ocenjujemo lov – kot pogled na življenje, kot poklicanost, kot strast, strast po zbiranju trofej ali karkoli že, ne pa da se poslužujemo nekega nepotrebnega ‘opravičevanja’ z lažmi, katerim nihče več ne verjame.« (Ernst Rudiger: Warum jagen wir? Jagd in Tirol, Mai 2013)

 

 

Psihoanalitik in lovec priznava: »Lov daje prosto pot za zločine, umore in spolno slo.«

Morda lahko pri analizi lovske psihe pomaga že pokojni nevrolog in psihoanalitik dr. Paul Parin – prav tako navdušen lovec: v svoji knjigi Lovska strast brez olepšav opisuje svoja dognanja o sli, strasti in lovski vročici:

 

»Že od svojih prvih lovskih pustolovščin vem: lov daje prosto pot za zločine, umore in spolno slo, kjerkoli in kadarkoli se lovi.«

 

Lov je več kot dopustnica za ubijanje:

»Prepovedi ne veljajo več. Ko pišemo o lovu, moramo pisati o spolni sli in o grozovitosti in zločinu … Pravi lov ne poteka brez namere po ubijanju. Strastni lovci hočejo ubijati. Lov brez umora je pojem, ki samega sebe izloča … In ker gre za strast, pohlep, popoln užitek – torej za vročico –, gre v tej knjigi za seks in kriminal, za seksualno slo in zločin katerekoli vrste, za umor in umor iz sle.«

 

Paul Parin v svoji knjigi opisuje, kako je dosegel višek pri strelu kot orgazem, ko je kot trinajstletnik ustrelil svojega prvega gozdnega jereba:

»Sprožil sem, slišal sem pok, sunka orožja nisem čutil. Skočil sem pokonci, slep in gluh sem stal tam. Nevzdržna napetost nekje v spodnjem delu telesa, nekaj se je moralo zgoditi. Nenadoma je napetost popustila, v sunkih užitka mi je teklo v hlače, ne, to je bil čudovit izliv semenske tekočine, prvi zavestni. Stal sem vzravnano, z orožjem v svoji levi roki, zopet sem lahko slišal in videl. – Tam leži plen, kup pisanega perja.«

 

Paul Parin priznava, da živali trpijo zaradi lova. In tudi ve, da je opravičevanje lova zaradi različnih razlogov, kot so na primer »povečana populacija«, »objedenost«, »lovci kot nadomestilo za roparske živali« lovska izmišljotina: prof. Carlo Consiglio je v svoji knjigi O nesmiselnosti lova dokazal, da iz bioloških ali ekoloških razlogov ni opravičila za lov.

 

Sicer bi bilo treba uporabiti vse možne argumente, da bi lov opravičili vseh moralnih napak. »A vendar je lov edini normalen primer, pri katerem je ubijanje v zabavo …« (Paul Parin: Die Leidenschaft des Jägers. Europäische Verlagsanstalt, 2003)

Kakorkoli že, pri branju takih brezen človekove duše se ne moremo izogniti osuplosti in zgražanju.

 

Prvi predsednik združene republike Nemčije, Theodor Heuss, je že pred pol stoletja lov zelo ustrezno označil: »Lov je ena od oblik človekove duševne bolezni.« (Theodor Heuss: Tagebuchbriefe 1955-1963, hg.v. Eberhard Pikart, Tübingen/Stuttgart 1970, str. 106)

 

Ortega y Gasset: »Kri ima orgijsko moč …«

Nihče od filozofov ni opisal lova na način, kot ga je opisal José Ortega y Gasset (1883-1955) v svojih Meditacijah o lovu. O sli po lovu sanjari dobesedno v slogu mučeništva:

 

»Kri ima orgijsko moč, če je prelita … in ko omadežuje prekrasno dlako živali.«

A kljub priznanju o arhaičnem izvoru tega nagona je bilo Ortegi y Gassetu jasno:

»Daleč od tega, da bi lovstvo vodil razum, lahko pa rečemo, da je največja nevarnost za obstoj lovstva ravno razum.« (José Ortega y Gasset: »Meditationen über die Jagd«, 1943)

Kako dolgo se bo javnost dovolila slepiti z izgovori lovcev za njihov krvavi hobi?

 

»Vzdraženje« pri ubijanju: disertacija nekega lovca

O »lovskem nagonu« in o »vzdraženju« pri ubijanju je neki lovec napisal celo svojo doktorsko disertacijo. V disertaciji Lov kot mehanizem človekove biotske in kulturne evolucije Günter R. Kühnle piše:

 

»Po vsem svetu se lov le redko izvaja iz čisto praktičnih motivov (na primer lov za potrebe prehrane), izvaja se zaradi močnega emocionalnega doživetja, pogosto spremljanega z veliko strastjo in vdanostjo (vzdraženje pri ubijanju živali, veselje, sreča, razvedrilo, sprostitev, pustolovščina) … Za moderne lovce današnjega časa pomeni ubijanje divjadi potreben pogoj za dosego strastno pogojenega emocionalnega dogodka (vzburjenje).«

 

Kühnle opisuje doživetje »vzburjenja« pri ubijanju divjadi kot: »… izkušnjo ekstremne zadovoljitve s pomočjo (virtualne) moči nad človekom, z zavedanjem končnosti (smrtnega strahu) kot neobvladljive in neizogibne nevarnosti, ki grozi v naravi.« (Günter R.Kühne: Die Jagd als Mechanismus der biotischen und kulturellen Evolution des Menschen, 2003)

 

Največji evropski lovski časopis Wild und Hund je posvetil tej disertaciji obsežen članek o raziskavah nagonov. Naslov »Nobenega strahu pred slo« naj bi lovcem dal poguma, da bi odkrito priznali svoj lovski nagon:

 

»Pri uboju divjadi lovci doživijo vzdraženje in to naj priznajo.« (Keine Angst vor Lust. Wild und Hund 24/2003)

Opirajoč se na Kühnejevo doktorsko delo ta članek razlaga, kako si lovec z ubijanjem živali podzavestno ustvarja občutek, da obvladuje naravo z njeno zastrašujočo gotovostjo smrti in da obvladuje tudi smrtni strah. Lovski nagon je po besedah Kühneja »genetska dispozicija«: v lovskih možganih deluje kot »kulturno specifičen prvinski vzgib, ki v duševno-možganski interakciji ustvarja motivacijo za lov«.

 

V Nemčiji je 0,4 % populacije lovcev. To pomeni: 99,6 % Nemcev ta lovski nagon očitno ni prirojen – ali pa znajo ravnati s svojimi nagoni tudi na druge načine.

 

 

Psihoanalitik prof. dr. Arno Gruen dvomi, da bi bil lovski nagon »prirojen« ali »genetsko pogojen«:

»Mora nam biti jasno, da izvor teh potreb ni v genetski strukturi ali v povezavi z naravo človeka, temveč v manjvrednostnih občutkih, v pomanjkanju osebnih vrednot in v nesposobnosti za prenašanje negotovosti. Posledica tega je, da je nastala zelo nevarna fiktivna predstava lovcev, da lahko obvladujejo ljudi, narode, živali in naravo, se pravi umiranje, absolutno varnost in neranljivost.« (Arno Gruen: Die Jagd auf Mensch und Tiere, 2006)

 

Zakaj torej lovci lovijo?

Preidimo nazaj k našemu začetnemu vprašanju: zakaj lovci lovijo? Odgovor: lovci ne gredo na lov zato, da bi rešili nemške gozdove pred srnami in jeleni. Lovci ne gredo na lov zato, da bi rešili kmetijstvo pred opustošenjem zaradi divjih prašičev. Tudi ne zato, da bi varovali prebivalstvo pred kužnimi boleznimi. Niti ne zato, da bi uravnavali domnevno hiperpopulacijo divjadi. Ne gredo na lov zato, da bi izvajali varstvo narave – nihče ne pridobi lovskega dovoljenja zato, da bi sadil žive meje za rastline in biotope. Lovci ne gredo na lov zato, da bi gledali živali in doživeli naravo – to bi lahko naredili tudi s kamero, za to ne potrebujejo orožja.

 

Lovci ubijajo živali, ker jim to zagotovi »vzburjenje«, ker imajo »veselje do uplenitve«, ki ga vodijo nagoni. Toda ali »vzburjenje« in »veselje do uplenitve« opravičujeta poboj več kot 5 milijonov divjih živali ter odstrel več kot 30.000 psov in 300.000 mačk vsako leto? Ali izživljanje »lovskega nagona« opravičuje  čez tisoč poškodovanih in mrtvih zaradi nesreč pri lovu in kaznivih dejanj z lovskim orožjem leto za letom?

 

Je domnevno prirojen lovski nagon opravičilo za pobijanje živali – in to celo kot hobi?

Znani filozof Richard Precht v svojem bestselerju Živali razmišljajo opozarja na to, da je le 0,4 % Nemcev lovcev, in pripominja:

 

»Pa vendar: kot kaže, več kot 99 % Nemcev ne občuti tega nagona, vsaj ne v taki meri, da bi se jim zdelo nujno tu in tam lastnoročno ubiti nekaj živali.«

Kot lahko zaključimo, je proti etičnemu kodeksu liberalnih družb, da bi domnevni pranagoni, kot sta sla po ubijanju ali veselje do posiljevanja, ostali nekaznovani.

 

»Nobenemu morilcu in nobenemu nagonskemu prestopniku nič ne pomaga, če opravičuje svoja poželenja z arhaičnimi potrebami … Kdor gre v gozd in le za svoje lastno veselje objestno pobija živali, zagreši dejavnost, ki ni združljiva z etično samoumevnostjo modernih družb, kot med drugim tudi piše v zakonu o varstvu živali: Povzročati živali brez razumnega razloga bolečine ali škodo je prepovedano – in športno veselje do ubijanja se s stališča liberalno-demokratične države ne dojema kot ‘razumen razlog’.« (Richard David Precht: Živali razmišljajo. Goldmann, 2016, str. 349/350)

 

V publikaciji STERN Precht razlaga: »Zabavati se s streljanjem živali v gozdu zame ni neko posebno vedenje in absolutno ni noben vzrok za ubijanje. Ravno to v bistvu prepoveduje Zakon o varstvu živali: slo po ubijanju.«

 

Na pripombo izvajalca intervjuja, da lovstvo vedno znova poudarja svoje ekološko poslanstvo, filozof odgovarja: »Kje pa! Lovstvo je dandanes mešanica romantike in namere po ubijanju. Lovec ne lovi iz ekoloških razlogov, kot zmotno navaja. To delo bi lahko opravili gozdarji. Lahko bi prenehali z zimskim krmljenjem ali živalim v hrano primešali kontracepcijska sredstva, da bi uravnavali stalež živali.« (Richard David Precht über sein Plädoyer für mehr Tierrechte. STERN, 13. 10. 2016, str. 122)

 

Ali ni že vendar nastopil čas, da rečemo: v 21. stoletju ni več nobenega opravičila za nadaljevanje krvave vojne proti našim sobitjem v gozdu in na poljih?

 

Pripravil: Stanko Valpatič

Vir: revija Osvoboditev živali, december 2023

Komentiraj

• Avtor:
• Komentar Na voljo imate še znakov.

• Vpišite prikazane znake

Dodaj komentar

Komentarji: