Viktor Miklavčič je bil tri mesece politični zapornik v povojnem komunističnem obdobju. Knjigo Pričevanja je avtor napisal že leta 1986, vendar so mu založbe odklonile izdajo. Zato je leta 2001 knjigo izdal v samozaložbi. »Da bi se vsaj enkrat iz zgodovine nečesa naučili, sem s to knjigo poskušal dopovedati tistim, ki še vedno hvalijo preživeli sistem in ga celo objokujejo. Marksizem je zmaličil narodno identiteto Slovenije. Prizadeto je gospodarstvo, kultura, demografska situacija, teritorialno in drugo krčenje je opravilo svoje,« je zapisal v uvodu.

Odlomki iz knjige Pričevanja:

Ni mi preostalo drugega kot hoja sem in tja. Nekaj časa sem hodil, potem sem se usedel na ploh, vzel sem v roke časopis. Informbirojevska gonja je že prihajala v četrto leto, bili smo že navajeni tega branja po časopisih. Bilo je polno obtožb na račun vzhodnoevropskih držav – o tem, kako kratijo svobodo ljudem, kako ljudi po nedolžnem obsojajo, inscenirajo procese, iščejo sovražnike vsepovsod, če jih ni, jih pa ustvarijo itd. Ob vsem tem sem razmišljal, kako je pri nas. Kaj pa naša svoboda? Mar jo mi imamo?

Slišal sem, da se na hodniku nekaj dogaja, grob moški je nekaj kričal, nato sem slišal ženski glas. Ko sem dobro prisluhnil, sem slišal, kako ženska ihti, jokala je s tako pretresljivim glasom, da sem imel v trenutku srce v grlu. Na ženski jok sem bil vedno zelo občutljiv, zato mi je ta jok ostal za vedno v spominu, saj je bilo v tisti nočni tišini, po tistih strašnih hodnikih slišati ta globoko doneči ženski jok kot klic na pomoč, kot rotenje za usmiljenje, kot obtožba tistih, ki te krivice počnejo. Ta jok bi se moral razlegati po vsej državi, seči bi moral do slehernega ušesa, morda bi kdo od oblastnikov kaj razumel!?

Nikakor nisem mogel dojeti, zakaj taka stroga osamitev, tudi bojazen, da bi s kom spregovoril. Nisem smel niti pogledati nobenega človeka. Če sem to poskušal, je ta takoj odmaknil pogled, pa naj je to bil zapornik ali stražar, ječar. To naj bi pomenilo, da nisem več človek, ampak samo številka, s katero bodo v bodoče manipulirali.

Takrat se je na veliko govorilo o tem, da bomo po vojni vsi pošteni delovni ljudje svobodni, da bomo imeli vse pravice, ki pripadajo človeku že od rojstva. Nikogar se ne bo smelo zapreti, ne da bi se mu dokazalo kaznivo dejanje. Nikakor pa se ne bo smelo zapreti človeka, ki drugače misli ali se drugače izraža, če s tem nikogar ne ogroža, skratka, če drugače gleda na stvari okrog sebe kot bi to hotela trenutno obstoječa oblast. Sedaj se ne upošteva dane obljube. Delavski razred je samo orodje ali sredstvo za utrjevanje pridobljene oblasti.

Že med vojno je bilo rečeno in za to smo se tudi borili: po vojni bo ureditev državnih struktur in socialnih odnosov med ljudmi demokratična. Oblast ne bo imela samo ena politična struktura, temveč bo oblast podeljena tako, da se ne izrodi v absolutno oblast.

Vstal sem od mize in pogledal svojega mučitelja in stražarja. Oba sta me gledala sovražno in s prezirom, zdela sta se mi kot mehanična stvora, ki imata namesto srca strojček, ki jim poganja kri po žilah, tisto hudobno kri, ki zastruplja medčloveške odnose.

Pozneje mi je žena povedala, da je večkrat prosila za obisk, pa ji niso dovolili. Vztrajala je naprej, naj ji vendar dovolijo po tolikšnem času obiskati moža, pa so ji vedno osorno odgovorili: »Nemože!« Tako je bila tudi ona v težki situaciji. Nosečnost se je videlo že tudi na zunaj, kar je vplivalo na njeno duševno stanje. Ljudem tu notri in tistim zunaj, ki so ustvarili tako situacijo v naši domovini, pa je le malo mar za duševno stanje zapornika in njegove žene. Moja žena je bila v brezizhodni situaciji. Sedaj mora skrbeti še za moža, ki je v zaporu, in to ne zaradi kakšnih kriminalnih dejanj, ampak samo zato, ker nekomu ni bil všeč oz. ker ni bil na liniji obstoječe oblasti oz. ker je bil potreben kot žrtev tistim, ki so iskali sovražnike.

Komentiraj

Komentarji: Vseh: 2

• Avtor: Datum: 17.04.2019 07:24 Komunizem in fasizem je najvecje zlo !
• Avtor: Walter Datum: 17.04.2019 07:26 FASIZEM IN KOMUNIZEM JE NAJVECJE ZLO !