Karma na krožniku

• Šifra artikla:
• Cena z DDV: 20,00 €
• Popust: 0,00 %
• Spletna cena z DDV: 20,00 €

Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

Kako hrana živalskega izvora vpliva na naše karmične posledice

Zakon karme ne zadeva le medsebojnih človeških odnosov, ampak deluje tudi v odnosu do živali. Dokazano je, da se z uživanjem živalskega mesa na nas prenesejo čustva, frustracije in travme, ki jih je žival doživljala pred smrtjo. Vse to moramo prebaviti na energijski ravni. Manj znano pa je, da si z mesno hrano nakopljemo tudi karmični dolg. Ker je konec, ki ga dočakajo ubite živali, nenaraven, človek s spreminjanjem živalske usode tragično spreminja tudi svojo usodo.

Univerzalni naravni zakon, ki ga najdemo v vseh kulturah in tradicijah po svetu, temelji na dejstvu, da smo živa bitja med seboj neločljivo povezana. Gre za zakon vzroka ali posledice oziroma zakon karme, ki nas nenehno opozarja na medsebojno soodvisnost – kar koli storimo drugemu, se bo slej ko prej vrnilo nam.

Povedano drugače: dokler bomo dopuščali trpljenje drugih, ne bomo srečni. Pa naj gre za ljudi ali živali. Danes se z živalmi ravna zelo nehumano. Zaradi uživanja mesa na svetu vsak dan umre na milijone živali. Veliko ljudi karme ne priznava ali pa jo ignorira. Globlji vpogled v delovanje tega pravičnega zakona pa nam razkrije, da ima prehranjevanje z živalmi zelo boleče in usodne posledice za naše življenje. Seveda ima vsak človek popolnoma legitimno pravico, da se prehranjuje, kot si želi in kot je navajen. Navsezadnje imamo vsi svobodno voljo in ravnamo, kot mislimo, da je prav.

Z vsebino knjige želim pokazati le, da ima svobodna volja tudi »pomanjkljivost« – nesvobodno žetev posledic dejanj, karmo. Tu pa se naša svoboda konča, saj moramo na svoji koži občutiti natanko tisto, kar smo s svojim prehranjevanjem povzročili živalim. Da bi postali bolj srečni, ljubeči in svobodni, se moramo naučiti ljubiti vsa živa bitja, za to pa je nujno potrebno védenje, kaj je zakon karme in kako deluje v naših življenjih.

184 strani

broširano

leto izdaje: 2018

Odlomki iz knjige:

Pitagorovo učenje na različnih področjih (na primer Pitagorov izrek v matematiki: a2 + b2 = c2), na njegovo osnovno načelo o nujnosti sočutja do vseh živih bitij, torej tudi do živali, pa smo popolnoma pozabili. Sporočilo njegovega zgornjega citata je jasno. Naša sreča (nesreča) je odvisna od ljubečega (pošastnega) ravnanja z živalmi. Odnos, ki ga imamo do živali, vpliva na naše življenje.

Indijski učitelj Kirpal Singh je v svoji knjigi (23 – 24) zapisal, da … »/…/ kdor ubija, ubija sebe in kdor uživa meso umorjenih živali, se hrani s telesi mrtvih. Njihova smrt bo postala njegova smrt, kajti povračilo za greh je smrt. Ne ubijajte, niti ne jejte mesa nedolžnih žrtev, da ne boste postali Satanovi sužnji. To je namreč pot trpljenja in vodi v smrt.«

V knjigi Življenje je pravično (106) piše: »Deklica je morebiti striktna vegetarijanka že od rojstva, vendar bo morala plačati za trpljenje, ki se hrani v obliki karm na zalogi. To velikokrat vidimo v mnogih družinah. En otrok se rodi zdrav, drug pa s prirojeno srčno napako in umre v nekaj letih. Zakaj prav on, in ne kdo drug? Odgovor najdemo v zapletenem, a kljub temu pravičnem delovanju zakona karme.«

Posledice dejanj nas večinoma doletijo že v tem življenju. Požanjemo, kar smo posejali. Dolgove, ki nam jih ne bo uspelo poravnati v zdajšnjem telesu, pa bomo gotovo morali v novem, torej ženskem ali moškem telesu.

Morda zdaj že slišimo glas intuicije, ki pravi, da s smrtjo naše karmične posledice ne izginejo, ampak se prenesejo v naslednje življenje. Zato se nam izplača v vsakem trenutku delati dobro in se izogibati uživanju mesa, da nam ne bi bilo treba v tem ali pa v katerem od naslednjih življenj prenašati bolečih posledic svojih dejanj.

Kako se posledice uživanja živali kažejo v naših življenjih?

Aleksander v knjigi Razcvet zavesti (125) sprašuje, kakšne posledice pušča uživanje mesa na človeku. Bogomil mu odgovarja: »Nimamo pravice vzeti življenja živemu bitju, saj mu ga nismo mi dali. Ko uživamo meso, ustvarjamo breme svoji duši. Po zakonu vzroka in posledice je določeno, da bomo v isti meri deležni bolečine, ki smo jo povzročili.«

Posledice karme se nam kažejo v zelo konkretnih oblikah, če le premoremo dovolj razumevanja in zmožnosti uvida. Zaradi umetne krme, zdravil in hormonov so kokoši v ujetništvu dvakrat težje, kot bi bile v naravnem okolju. Po drugi strani pa podatki kažejo, da ima več kot polovica Slovencev težave s čezmerno telesno težo. Ker debelost povzročamo kokošim, puranom, kravam in prašičem, morajo to izkusiti tudi naša telesa.

Ker se izživljamo nad živalmi, se počutimo čedalje bolj nemočne, in ker jih mučimo, morajo tudi številni ljudje po svetu prenašati mučenje. Ker jim preprečujemo izpolnitev smisla bivanja, ne vemo več, kaj je smisel našega obstoja. Zanikamo njihove pravice in s tem izgubljamo svoje. Ko zlomimo živalskega duha, se zlomi človeški duh. (46)

Marsikdo poreče, da je terorizem danes grožnja vsemu svetu. Vendar pa je treba na dogodke okoli nas pogledati tudi z druge strani. Mar nismo s sovražnim odnosom do živali v svoje življenje sami priklicali terorizma in drugih vrst nasilja?

V knjigi Življenje je pravično (90) je zapisano, da si vsakič, ko se usedemo za mizo z mesnimi jedmi, kopljemo moralno jamo: »Dan za dnem energijo, ki ohranja naše telo pri življenju, krademo od živali, zaradi česar morajo trpeti in umreti, zato da mi živimo. Vsak dih, vsako misel, vsak občutek, ki ga občutimo skozi oči in ušesa, vse, kar doživimo v fizičnem telesu, smo plačali s krvavim denarjem. Kako bi se počutili v avtu in v hiši, ki bi ju dobili od morilca in bi pripadala eni izmed njegovih žrtev?«

Ker jemo živali, ki jim je bilo nasilno odvzeto življenje, to pušča hude posledice na našem energijskem telesu. Potlačen občutek krivde do živali nas sili v nerazumna dejanja, usmerjena proti nam samim. Zaradi predčasnega in nasilnega konca živalskega življenja si tudi zelo veliko mesojedih ljudi želi končati svoje življenje, nekateri pa samomor celo izvršijo.

Če bi hoteli resnično prevzeti odgovornost za svoje življenje, bi morali močno podvomiti o smiselnosti in etičnosti prehranjevanja z mesom. Na ta način bi lahko življenje tudi spremenili na bolje.

Tako pa še vedno naivno mislimo, da si s kupovanjem zapakiranega mesa v trgovini ne mažemo rok in jezika s krvjo trpeče živali. Vedeti moramo, da smo mi, uživalci mesa, veliko bolj odgovorni za ubijanje živali kot klavci in mesarji. Naročnik umora bo na primer kaznovan veliko huje kot storilec, ki bo dejanje izvršil. Tudi klavci samo izvršujejo naše »ukaze«.

Zakon karme je izjemno pravičen in nam velikokrat zelo jasno pokaže, kaj v življenju ne delamo prav. Oddelki za srčne bolezni v bolnišnicah so danes postali nekakšen tekoči trak za operacije srca. Ljudje, ki pojedo veliko mesa, imajo pogosto težave s srcem. Tudi živalska trupla v klavnicah se eno za drugim zvrstijo na tekočem traku. Nato jih ljudje pojemo in čez čas pristanemo v bolnišnici, kjer nam med operacijo režejo kožo in notranje organe. Če mi koljemo druge, bomo sami »zaklani«, konča karmično poglavje dr. Will Tuttle (47).

Ker se adrenalin v krvi živali ob zakolu z uživanjem mesa preseli v naše telo, potlačeno agresijo izživljamo tudi z nezdravimi in adrenalinskimi športi, ki jih povezujemo s svojo srečo. Vendar to ni nikakršna sreča, ampak le zelo kratkotrajno vznemirjenje ob ekstremnih doživetjih, ki učinkuje kot mamilo.

V knjigi Razcvet zavesti (124) je zapisano, da imajo tudi živali zavest: »Višje kot so na evolucijski lestvi, bolj so čustveno in umsko razvite. So živa bitja, tako kot mi. Ne morem si zares predstavljati, kaj se je zgodilo s človekom, da je prišel na misel hraniti se z živalmi.«

Velika izdaja živali so tudi s krvjo in hudim trpljenjem prepojene obložene praznične mize, predvsem ob nekaterih tradicionalnih praznikih, kot sta na primer velika noč in božič. Namesto da bi s praznikoma slavili vstajenje, mir in ljubezen, se za namen praznovanja dogajata pokol in morija. Ljudje nikakor ne spregledamo, da je mogoče vrednote, ki jih ob verskih praznikih poudarjamo, ohranjati in razvijati z drugačnim odnosom do živali.

Mesnopredelovalna industrija zato zadnje čase uporablja zelo nizkotna in podla sredstva, s katerimi bi ljudi rada obdržala v nevednosti. Na embalažah se pojavljajo napisi, da je meso pridelano na domačih tleh in z največjo mero ljubezni. Le kako je mogoče v trpljenju in smrti videti sled ljubezni? In ali v drugi državi, na primer v Argentini, žival res bolj trpi kot v Sloveniji? To je tako, kot bi Slovenec, ki bi ga mučili v Sloveniji, doživljal manj trpljenja kot Argentinec ob enaki metodi mučenja v Argentini. Res neverjetna ignoranca in poskus prikrivanja očitnih dejstev.

Nekoč mi je sodelavec, ki ima doma veliko kmetijo, dejal, da ko je eni od krav dal ime, je pozneje nikakor ni mogel ubiti, saj je vzljubil njeno edinstvenost, lepoto, razum in čutnost. Zato pozneje ni poimenoval nobene živali več. Če smo prepričani,da so živali grde in neumne, jih je seveda dosti lažje ubiti.

V svojih očeh živali ne želimo videti kot živih bitij, ki tako kot mi čutijo, dajejo in prejemajo ljubezen. To je mogoče opazititudi, kadar imajo ob sebi svoje mladičke. Z njimi ravnajo tako skrbno kot človeška mati s svojim otrokom.

Tudi ljudje, ki doma nimajo živali, so po navadi zelo naklonjeni muckom, kužkom, ptičkom, zajčkom, hrčkom … Zato se lahko upravičeno vprašamo, zakaj smo tako dvolični do živali? Zakaj nekatere jemo, drugih pa ne? Zakaj nekaterim odvzamemo vse pravice in jih obravnavamo kot predmete, ne pa kot čuteča živa bitja? V čem je pujsek drugačen od kužka, da mu ne prizanesemo s smrtjo in ga brez vsakršne slabe vesti pojemo? Zakaj lahko pojemo zajčka, ki ga kupimo v mesnici, tistega, ki ga imamo na primer v stanovanju, pa ne bi mogli pojesti pod nobenim pogojem?

Tako kot trpinčena ženska zaradi navajenosti in strahu pred spremembo vztraja v uničujočem odnosu z nasilnim partnerjem in se pretvarja, da je vse v najlepšem redu, tudi mi vztrajamo pri vsakodnevnem uživanju mesa in se vedemo, kot da s tem ni nič narobe.

Prehranjevanje z mesom ne povzroča samo zakisanosti in bolezni telesa, temveč usodno vpliva tudi na naš um. Zaradi uživanja mesa sta človekovo mišljenje in presoja otopela, njegova zmožnost vživljanja v druga čuteča bitja pa bistveno zmanjšana.

Če bi prenehali uživati meso, bi si prenehali kopati svoj grob, saj bi se naša življenjska energija spet okrepila in postali bi bolj sproščeni in veseli. Ko bi se v nas prebudilo sočutje, ne bi več dopustili, da zaradi našega kratkotrajnega užitka umirajo živali. S tem bi se izboljšala tudi kakovost našega zasebnega in poslovnega življenja. Postali bi bolj sočutni in zadovoljni v medsebojnih odnosih.

Pozneje sem na kmetiji starih staršev bil še večkrat priča ubojem predvsem kokoši in spomnim se besed babice, ki je dejala, da se je morala vedno prisiliti, da je kokoši lahko prerezala vrat. Spominjam se, da po tistem nisem mogel več jesti kokošjega mesa s kmetije svoje babice. Na takih dogodkih je bilo vedno na voljo tudi veliko alkoholnih pijač in pozneje sem spoznal, da jemanje življenja drugemu živemu bitju ni naravno, saj bi sicer lahko to vsak brez težav opravil trezen.

Če na energijski ravni preverimo stanje človeka, ki uživa meso, zaznamo zelo negativne vibracije, saj ta oseba v podzavesti dobesedno predeluje vsa čustva, travme in frustracije živali, ki jo je pojedla. Kot pravi pregovor, postanemo to, kar jemo, saj se energija živali dobesedno prenese na človeka. Neverjeten strah, agonija in strahotne bolečine ob zakolu ali ustrelitvi se prek mesa prenesejo na posameznika.

V industrijskem kmetijstvu se živali hudo zlorablja. Večina živali, ki jih redijo za pridelavo hrane, se gnete v premajhnih prostorih, v katerih ni svežega zraka, naravne svetlobe in naravne hrane. Namen industrije je pridelati čim več s čim manjšimi stroški. Izkoriščanje živali za prehrano, obleko in zabavo je prikazano tudi v dokumentarnem filmu Zemljani (angl. Earthlings). Po njegovem ogledu bi gotovo precej spremenili mnenje o sebi in svetu.

Pravijo, da smo to, kar jemo. Živali, ki se znajdejo na naših krožnikih, so umrle zelo prestrašene in na grozovit način. Če se strinjamo z uživanjem živalske hrane, podpiramo sistem, ki omogoča nasilje.

V knjigi Življenje je pravično (45) je zapisano: »Kmet gre v hlev, pograbi piščanca in mu zavije vrat. Kmetica ga speče za večerjo. Potem ko kmetov želodec prebavi meso in njegovo telo vsrka hranila ter izloči odpadni material, fizični učinki uboja, kuhanja in hranjenja niso več vidni. Videti je, da ta dejanja ne morejo več vplivati na kmeta. Toda grozota in bolečina, ki jo je piščanec izkusil, se je zabeležila v njegovem finejšem »odtisu« življenja, ki obstaja še nadalje in kmetov nagib po ubijanju, ki je pripeljal do piščančje smrti, je postal del kmetovega miselnega ‚karmičnega zapisa‘.«

Pogovorom o posledicah svoje prehrane se v odrasli dobi spretno izogibamo, in tako ne moremo priti do uvidov in spoznanj, ki bi nam omogočili spremembo našega ravnanja in navad. Da sploh lahko uživamo živali, moramo močno potlačiti naravno sočutje, ki je v vsakem človeku. Tako postajamo vse bolj nasilni in ne čutimo več povezanosti z ljudmi, živalmi in naravo.

To, da ogromno ljudi še vedno misli, da se živalim za zidovi klavnic dobro godi in da so ubite na »human« način, je le še en dokaz več, da kot družba živimo v popolni brezbrižnosti do živali in vsesplošni družbeni anesteziji. Sicer pa: je pridevnik »human« sploh mogoče dodati h glagolu »klati«?

Živali se nam ne morejo neposredno maščevati tako kot ljudje, se nam pa njihovo »maščevanje« kaže na drugačne načine. Že pred dva tisoč šesto leti je grški filozof, matematik in mistik Pitagora dejal: »Tisti, ki ubijajo živali, da bi lahko jedli njihovo meso, ubijajo sami sebe,« je zapisano v brošuri Karma (20).

Da lahko uživamo meso mrtve živali, pa čeprav to ni ne nujno ne zdravo, moramo zatreti empatijo oziroma sočutje, ki ga potrebujemo za izpolnjujoče in srečno življenje.

Ali zaradi prehranjevanja z živalmi trpijo tudi naši odnosi?

Zaradi nenasitnega in neustavljivega hlepenja po mesu naši odnosi postajajo vse bolj površinski, plitki in neizpolnjujoči. Ker smo ljudje danes tako neobčutljivi za trpljenje živali, smo popolnoma otopeli tudi za ljudi v stiski. Pravzaprav ljudi niti zares ne čutimo, saj je naše srce zaradi prehranjevanja z mesom že tako otopelo, da ne zmore prodreti v srce drugega človeka. Ker se ne vživimo v stisko sočloveka, mu je tudi ne moremo pomagati rešiti.

Prav tako se ne znamo več normalno pogovarjati drug z drugim, saj želimo le uveljaviti svojo voljo in sogovornika nadvladati. Tako kot nadvladujemo živali.

Tako kot ljudje imajo tudi živali naravno potrebo po partnerstvu. Vendar jim to z množičnim, industrijskim kmetijstvom preprečimo ter jim tako uničimo vse družinske vezi. Zaradi onemogočanja družinskega življenja živalim prav tako razpade čedalje več človeških družin.

Zaradi stališča, da je žival le meso in potrošno blago, moški živali popolnoma popredmetimo in jih kruto »izkoristimo« za svoj užitek. Tudi v partnerskih odnosih moški žensko pogosto dojemamo le kot objekt svoje spolne potešitve, zato do nje ne moremo razviti spoštljivega, globokega in sočutnega odnosa, v katerem bi lahko spoznali vso njeno lepoto, nežnost in duhovno naravo.

Uživanje mesa torej ni simbol moči in moškosti, kot je danes prevladujoče mnenje v družbi, ampak je pravi, sodobni moški tisti, ki ne je mesa, je sočuten, ranljiv in se partnerki tudi čustveno prepusti. Le takšen moški lahko s svojo žensko vzpostavi iskreno komunikacijo, saj začuti vse njene potrebe, želje in ranljivost. Tako ni večvreden sebičen izkoriščevalec, ampak ji je enakovreden, ljubeč in komplementaren partner.

Površen človek verjame v slepo srečo, močan pa v vzrok in posledico. (Ralph W. Emerson)

Že angleški fizik Isaac Newton (1643–1727) je dejal, da vsaki akciji sledi enaka in nasprotna reakcija. Če na primer vržemo žogo v steno z določeno močjo, se bo ta žoga z enako intenzivnostjo vrnila k nam. Tudi slovenski pregovor pravi, da kar sejemo, to požanjemo. Če na primer na vrt posejemo seme solate, nam bo iz semena vedno zrastla solata in nikoli brokoli. Vedno dobimo tisto, kar oddamo v okolje. Po zakonu karme ima vsaka misel, beseda ali dejanje  bodisi dobre bodisi slabe posledice, ki jih bo človek deležen v prihodnosti. Pri tem ni pomembno, ali človek zavestno izgovori besedo in stori dejanje ali pa se tega ne zaveda.

Vsak človek mora požeti sadove svojega dela ne glede na to, ali so ti dobri ali slabi, sladki ali grenki, in če nam je to všeč ali pa ne. Imamo svobodno voljo, da v življenju ravnamo, kakor želimo, nimamo pa je več, ko moramo požeti posledice svojih dejanj. Zato lahko uživamo ali pa občutimo bolečino – odvisno od tega, kakšna so bila naša dejanja v preteklosti.

Karma ni nekaj slabega, ampak le pravična izravnava energije med storilcem in njegovim okoljem. Stanje, v katerem smo ta trenutek, je posledica naših izbir in odločitev iz preteklosti. Naša prihodnost pa bo rezultat naših današnjih odločitev in bo temeljila na tem, kar verjamemo, mislimo, čutimo, govorimo in delamo danes.

V življenju se sicer lahko zgodi, da uidemo roki pravice, tožilcem ali sodnikom, vendar najmogočnejšemu in najpravičnejšemu sodniku – karmi – ne moremo ubežati. Pa čeprav se še tako trudimo za to.

Karma pa ne deluje le v medčloveških odnosih, ampak tudi v odnosu do živali. Dandanes je odnos do živali vse prej kot prijateljski, saj ta nemočna bitja izkoriščamo za svojo prehrano. Tako početje ima za nas strašljive posledice in močno vpliva na kakovost našega življenja.