Za posledicami kajenja v Sloveniji vsako leto umre vsaj 3.600 ljudi, kar cigarete postavlja za najbolj smrtonosno zasvojenost pri nas. Pri tem velja izpostaviti, da protitobačni zakon izpred nekaj let ni dal pričakovanih učinkov v kontekstu bistvenega zmanjševanja kajenja.

 

V Sloveniji je poleg tega v toku nov krog usklajevanja protitobačnih ukrepov z direktivami Evropske unije. Zaradi tega domišljena in znanstveno utemeljena monografija Zlati holokavst, ki je v celoti napisana na podlagi dokumentov, pridobljenih po tožbah proti tobačni industriji, izhaja v pravem času, saj med drugim prikazuje zgodbo tobačne industrije z vidika javnega zdravja, še posebej njen brutalen boj proti zdravju človeštva s ciljem, da si pridobi finančno korist ne glede na javnozdravstvene posledice.

 

 

Za razliko od drugih knjig s področja prikaza posledic kajenja, ki obravnavajo vlogo tobačne industrije bolj od daleč in z nevtralne perspektive, Zlati holokavst – zaradi poznavanja internih dokumentov tobačne industrije – razgali njene »poslovne« strategije s ciljem ohraniti dobiček za vsako ceno. Tobačna industrija je z vsemi sredstvi želela preprečiti izid knjige, saj so v sodnih postopkih – avtor je nastopal kot priča žrtev tobačne industrije na sodiščih – med drugim zahtevali tudi zaplembo rokopisa.

 

Robert N. Proctor v knjigi Zlati holokavst natančno opiše razvoj tobačne industrije ter vse njene metode, kot so širjenje dvoma in ustvarjenje nevednosti v zvezi s kajenjem, prodajanje cigaret prek umetnosti in športa, prevara s filtri, prevara z izmerjenimi vrednostmi nikotina in katrana ter povečanje zasvojljivosti cigaret. Vse to so bile vse razvojne stopnje, s katerimi je prišlo do izjemno široke uporabe tega škodljivega izdelka, pravzaprav edinega, ki vas ubije, če ga uporabljate v skladu z navodili.

 

 

Knjiga Zlati holokavst prinaša vpogled v več kot 70-letni boj finančno močne in zločinske tobačne industrije ter njenih zaveznikov, proti pogumnim in žal le redkim posameznikom, ki se niso pustili zavesti, podkupiti ali prestrašiti ter so si prizadevali razkriti vse tančice delovanja tobačnih proizvajalcev. Knjiga, ki je tako v anglosaškem kot francoskem kulturnem okolju, kjer je prevod izšel leta 2014, dokončno spremenila odnos do tobaka.

 

mehka vezava, 690 str.
Mere: 21x15 cm

 

Robert N. Proctor je profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v ZDA. Je avtor številnih nagrajenih knjig, poleg tega pa je tudi sodelavec Ameriške akademije znanosti in umetnosti. S knjigo Zlati holokavst (v slovenščini izhaja avtorsko prirejena izdaja skoraj 800-stranske monografije z istim naslovom), je Proctor potem, ko je s svojo raziskovalno ekipo pregledal več milijonov dokumentov, napisal najbrž najbolj izčrpno knjigo o notranjem delovanju tobačne industrije ter kot prvi iz te stroke na sodišču tudi pričal proti njej. Ta v zadnjih desetletjih ni izbirala sredstev in tehnologije za svoj ultimativni cilj: zasvojiti čim več uporabnikov in jih s tem spremeniti v svoje nenehne potrošnike ter stroje za nenehno proizvodnjo lastnega dobička, pri tem pa kar se da spretno otopiti ost javno zdravstvenih ugotovitev o škodljivosti kajenja.

 

 

»Zlati holokavst je najpomembnejša knjiga o kajenju v zadnjih petdesetih letih. Proctorjeva unikatna mešanica strokovnega pristopa, privlačnega branja, duhovitosti in širšega družbenega razumevanja prinaša zgodbo, ki se ne ustraši nobenih tabujev, njen rezultat pa so zaključki, ki jih ne more prezreti nobena vlada. Knjiga, ki bo vplivala na zgodovino javnega zdravja.«

 

– Profesor Mike Daube, predsednik avstralskega sveta za zdravje in proti kajenju

 

»Mogočna obsodba najsmrtonosnejše industrije na svetu.«

– John R. Seffrin, predsednik ameriškega združenja za boj proti raku

 

»Globalno zdravje bo večni dolžnik Robertu Proctorju.«

– Allan M. Brandt, avtor knjige Sto­letje cigarete (The Cigarette Century)

 

»Prelomna knjiga na področju medicine in zgodovine znanosti … ­briljantno.«

– Ian Boal, Birkbeck College, London

 

Vsebina

 

Prolog 11

Uvod: Forenzično vprašanje, kdo vse je vedel za to in od kdaj 27

Prvi del: Zmagoslavje cigarete 37

1. Revolucija sušenja z vročim zrakom 43
2. Vžigalice in mehanizacija 49
3. Vojna ima rada tobak, tobak ima rad vojno 60
4. Obdavčitev – druga zasvojenost 67
5. Marketinški geniji si dajo duška 77
6. Sponzoriranje športa za prodajo dima 116
7. Zamegljevanje spleta 152

Drugi del: Odkrivanje rakotvornosti 163

8. Zgodnji znaki rakotvornosti 167
9. Roffov udar in odziv nacistov 174
10. Eksperimenti v Ecusti 193
11. Konsenz in matematika velemorije 210

Tretji del: Obsežna zarota 227

12. Raziskave za zavajanje in odvračanje pozornosti 231
13. Agnotologija na delu 264
14. Sleparija s filtri in veleprevara z ventilacijo 287
15. Skrekani nikotin: obdelava, da cigareta bolj »zadene« 355

16. Vdor na univerze 372
17. Zaroti se pridružijo zgodovinarji 411

Četrti del: Žareča umazanija in odrešitev 439

18. Kaj v resnici vsebuje vaša cigareta 445
19. Radioaktivnost cigaretnega dima 465
20. Čudaški posel z ogorki in adut pri

globalnem segrevanju 474

21. Globalizacija morije 483
22. Kaj je treba storiti 495

Končne opombe 509

Bibliografija in spletni viri 603

Leksikon 621

Imensko in stvarno kazalo 635

Spremna beseda: Resnica o industriji,

ki so ji že zdavnaj potekli vsi roki trajanja

(Luka Šolmajer) 683

 

Mediji o knjigi:

 

http://govori.se/zanimivosti/robert-n-proctor-zlati-holokavst/

http://www.playboy.si/branje/novice/robert-n-proctor-zlati-holokavst/

 

Odlomki iz knjige:

 

Bilo je leta 1970; star sem bil šestnajst let, obiskoval pa sem tretji letnik srednje šole Southwest v Kansas Cityju. Vse dijake so sklicali v veliko predavalnico, da bomo poslušali govor nekega tipa iz tobačne industrije o tem, da nam kajenje škodi. Govorca se spomnim le po tem, da je bil mlad in krasno oblečen – nosil je črtasto srajco in bele čevlje. Toda njegovo sporočilo je bilo nedvoumno: kajenje ni za otroke. Medlo se spominjam slogana »izbira za odrasle«. Kajenje je bilo predstavljeno kot vožnja avtomobila ali alkohol ali spolnost – torej reči, o katerih naj ne bi dijaki niti razmišljali.

 

Gospod v belih čevljih nam je predal odlično oglasno sporočilo, v katerem je bilo združeno najboljše iz obratne psihologije s preizkušenim trikom ustvarjanja skušnjave s prepovedanim sadežem. Tržniki vedo, da otroci hočejo prepovedane stvari, še posebno če so »za odrasle«, zato so neuspešni vsi programi, ki mlade odvračajo od kajenja. Najstniki ne marajo pokroviteljstva ali da se z njimi ravna kot z otroki – podjetja to že ves čas vedo veliko bolje kot njihovi kritiki.

 

 

Proizvajalci cigaret so notorični mojstri zavajanja; poznajo moč slik in kako jih izkoristiti, da premagajo zdrav razum in oliko. Prav tako znajo vzbuditi željo, hkrati pa bi nas radi prepričali, da res ne želijo, da bi mladi kadili. Zagovorniki zdravja so zaradi tega prišli do preprostega pravila: proizvajalce cigaret najprej vprašati, kaj bi bilo treba storiti (npr. za omejevanje kajenja mladih), potem pa ukreniti ravno nasprotno od tistega, kar povedo.

 

Tobak je v 20. stoletju pomoril le približno sto milijonov ljudi, v primerjavi z milijardo, kolikor jih bo v 21. stoletju, če bodo šle stvari naprej tako kot doslej. Danes je tobak kriv za okoli šest milijonov mrtvih na leto, kar je več kot zaradi aidsa, pandemij v bližnji preteklosti, malarije, prometnih nesreč, terorizma in vseh prepovedanih drog – skupaj.

 

Požari zaradi tobaka pobijejo samo nekaj deset tisoč ljudi, kar pa je še vedno občutno več, kot je smrti zaradi letalskih nesreč ali terorističnih napadov.

 

 

Umrlih zaradi cigaret je samo v ZDA za dva polna jumbo jeta dnevno; po vsem svetu pa jih je za celo floto takih letal. Polovica vseh tistih, ki kadijo vse življenje, bo umrla zaradi posledic kajenja. Vsaka cigareta kadilcu odvzame enajst minut življenja.

 

»Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika.« Te besede pripisujejo Stalinu, a bi prav lahko izvirale tudi od prodajalcev nikotina.

 

Del razlogov za uspeh tobačne industrije tiči v njihovi mojstrski uporabi ilustrativnih besed ter radia in televizije. »Bodimo medij« se je glasil načrt v devetdesetih letih 20. stoletja, ko je Philip Morris razmišljal celo o nakupu medija ali tiskovne agencije, kot sta bila Knight-Ridder in United Press International, da bi prek njega širil svoja sporočila.

 

 

Herkulski stroji, ki poganjajo današnje megatovarne, so varno skriti pred očmi javnosti, zato je v drobovje (in možgane) tobačne industrije prodreti težje kot v Pentagon ali CIO.

 

Večina ljudi se zaveda, da je ravnanje tobačne industrije vse prej kot častno, toda koliko nas ve, da cigaretni dim vsebuje arzen, cianid in radioaktivne izotope? Koliko nas ve, da 90 odstotkov svetovne proizvodnje lakrice (črnega sladkorja iz sladkega korena, op. prev.) konča v tobačnih izdelkih ali da cigarete obdelujejo z amonijakom, da s tem naredijo nekakšen nikotinski krek (crack)?

 

Koliko ljudi ve, da je v cigaretah le približno dve tretjini tobaka, ostalo pa sestavlja zvarek dodanih sladkorjev, pospeševalcev gorenja, ojačevalcev okusa, bronhodilatatorjev ter vlažilcev, kot sta glicerin in tudi dietilen glikol, sestavina antifrizov, ki so jo, med drugim, našli v tistih smrtonosnih kitajskih zobnih pastah?

 

 

Kdo ve za vso svinjarijo, ki se včasih znajde v cigaretah? Umazanija in plesen sta na prvem mestu, toda zraven so tudi črvi, žica in žuželčji iztrebki.

 

Star rek iz te panoge se glasi: cigareta je s tobakom povezana toliko, kot izvod New York Timesa z borovim drevesom. Dejstvo je, da so slovite ameriške znamke cigaret bolj oslajene, obdelane in pomazane z nitrozaminom kot tiste, ki jih kadijo drugod po svetu. Toda svet se hitro približuje ZDA.

 

Prav tako neviden je politični vpliv, s katerim razpolaga tobačni lobi. Bralce bo morda presenetilo, ko bodo izvedeli, da se predsednik ZDA Lyndon Johnson ni drznil lotiti veletobaka zaradi strahu, da bi to ogrozilo položaj njegove stranke v državni politiki, ali da je imel tobak veliko vlogo v Marshallovem načrtu za obnovo povojne Evrope, ali da je vrinjeni krt iz tobačne industrije sodeloval pri pripravi poročila zdravstvenega ministra ZDA iz leta 1964.

 

 

O zgradbi cigaret ne slišimo kaj dosti, vendar gre za enega najbolj pazljivo (in vešče) oblikovanih predmetov na planetu – ki je zakrivil več smrti na svetu kot strelivo. V cigaretno znanost je bilo vloženih na milijarde dolarjev – po eni od skrivnih ocen te industrije »več deset milijard dolarjev samo v ZDA«. Pri razvoju tega ubijalskega stroja so sodelovale trume kemikov, milostni strel pa si nazadnje zada sam kadilec oziroma vse pogosteje kadilka.

 

Veliko znanja in talenta je bilo angažiranega za pripravo cigarete kot optimalne naprave za vnos droge, ki zasvoji in dobesedno prodaja sama sebe. »Izdelava stane en cent, prodajajo se za en dolar. In povzročajo zasvojenost,« so besede milijarderja, guruja investiranja (in nekdanjega člana upravnega odbora družbe Reynolds) Warrena Buffetta.

 

Kako je nastal svet, v katerem milijoni umirajo od kajenja, pristojni pa si pred tem zatiskajo oči? Kako je tobak uspel očarati vlade in nastopati s stališča vrednot svobode, medtem pa je kritikom ostalo le opozarjanje na manj pomembno vrednoto daljšega življenja?

 

Še enkrat se vrnimo k številkam. Samo v ZDA se vsako leto rodi 400.000 otrok materam, ki med nosečnostjo kadijo. Ocenjuje se, da je kajenje krivo za najmanj 20.000 spontanih splavov – možno pa je, da jih je zaradi kajenja tudi do sedemkrat več.

 

 

V požarih zaradi cigaret letno podleže 700 Američanov in 150 milijonov danes živečih Kitajcev bo umrlo zaradi posledic kajenja. Desetine tisočev oralov tropskega gozda je vsako leto uničenih za gojenje listov, ki so eden od členov pri nikotinski zasvojenosti, in tobak ostaja neprepoznani zločinec v nesrečnih podnebnih spremembah.

 

Njihov propagandni stroj je tako mogočen in deluje na tako številnih ravneh – v znanosti, pravu, politiki, športu, zabavi –, da ga je težko odmisliti. Državniki so v transu zaradi bogatije davkov, ki priteka od cigaret. Osrednji mediji so nepozorni, delno zato, ker se prikazuje, kot da je zgodba o tobaku »včerajšnja novica«. Z nikotinom so nam oprali možgane v prepričanje, ki puhanje enači s svobodo.

 

Tobačna industrija nam trobi, da je kajenje temeljna človekova svoboščina, toda kako svoboden je amputiranec, ki trpi zaradi Buergerjeve bolezni, od cigaret povzročene motnje srca in ožilja, ki vodi do gangrene? Kako svobodna je bila moja babica, nekoč živahno južnoteksaško dekle, ki je na smrtni postelji hropla zaradi emfizema, ki ji je razkrojil pljuča?

 

Kajenje se razlikuje od alkohola ali marihuane. Med pivci alkohola jih je zelo malo zasvojenih – le okoli pet odstotkov, v primerjavi z 90 odstotki rednih kadilcev cigaret. Skoraj nihče od tistih, ki si kdaj pa kdaj privoščimo pivo ali kozarec vina, ne obžaluje te plati svojega življenja; v pitju uživamo. S cigaretami pa je drugače.

 

Argument svobode je na trhlih temeljih tudi zato, ker nekadilci pogosto trpijo zaradi pasivnega in celo terciarnega kajenja. Približno 50.000 Američanov letno umre zaradi pasivnega kajenja, kar je več kot zaradi prometnih nesreč. Številka za ves svet bržkone presega pol milijona.

 

 

Tobak spada med nezanemarljive vzroke globalnih podnebnih sprememb zaradi požarov, izsekavanja gozdov za gojenje tobaka, pa tudi zaradi količine uporabljenega premoga in petrokemičnih izdelkov pri njegovi pridelavi in predelavi. Ko se bodo ljudje zavedli tudi tega in primerno ukrepali, se bo pospešilo usihanje porabe cigaret.

 

Ena od največjih zavor pri spremembah je dejstvo, da države še vedno polnijo proračune s tobačnimi davki.

 

Prepričan sem, da bo prišel čas, ko ljudje ne bodo več kadili cigaret, vsaj ne na današnji rutinski in obsesivni način. Na kajenje v javnosti bomo gledali tako, kot danes gledamo na tiste, ki pljuvajo ali urinirajo v javnosti.

 

 

Bralci te knjige bodo morda nekoč težko verjeli, da je bilo kajenje kdaj tako razširjeno in vpeto v popularno kulturo. Vseprisotno kajenje v filmih, ki ga je več kot pol stoletja sponzorirala tobačna industrija, bo videti kot smešno čudaštvo.

 

Obravnaval bom tudi ključno vlogo vojn in kako so države postale odvisne od tobačnih davkov. Pregledal bom pester nabor trikov za povečanje prodaje cigaret – od dimnih vizualnih sporočil na nebu in stripov do umetelnih filtrov in sponzoriranja športa, glasbe in umetnosti.

 

 

Filtri na primer v resnici ne filtrirajo, in luknjice, ki so navrtane v ustni del skoraj vsake sodobne cigarete (t. i. ventilacija), dajejo lažno nizke meritve katrana na merilnih robotih. Videli bomo, da »lahke« in »nizkokatranske« cigarete niso nič manj smrtonosne kot običajne cigarete izpred pol stoletja; še več, merjeno na gram teže so bistveno bolj smrtonosne. Kljub njihovi propagandi o »izboljšanju« so proizvajalci v resnici zgolj stlačili več smrti in bolezni v vsak gram tobaka – in si prislužili več denarja.

 

V cigaretah ni nič večnega; prišlo je do njihovega nastanka in prišlo bo do zatona. Enako se je zgodilo s svinčenimi barvnimi premazi in z azbestnimi izolacijskimi materiali. Verjamem, da se bo proizvodnja cigaret nekoč končala – in to ne le iz zdravstvenih ali okoljskih razlogov. Cigarete bodo opuščene, ker kadilci sami ne marajo dejstva, da kadijo. Večina jih sovraži svojo zasvojenost in bo vesela, ko se je znebi.

 

Globalno gledano je bil vrhunec proizvodnje cigaret že dosežen – čeprav šele nedavno. Upadanje se bo nadaljevalo, dokler ne bo cigareta samo še starinska posebnost, ki opominja na nespametno preteklost.

 

Ena nedolžna smrt je, kot pravijo, smrt vsega človeštva – toda ta holokavst nas uči, da je etika povezana tudi s številkami. Zaradi velikanskega obsega prizadetih je skoraj nemogoče pretiravati pri opisovanju nesreče, ki jo povzročajo zagrizeni trgovci s tobačno smrtjo.

 

 

Ko danes opazujemo s časovne distance, se zdi logično, da je moralo biti nekoč obdobje, ko tobačniki niso vedeli, da lahko cigarete povzročajo raka. In potem je enkrat prišlo do točke, ko so to spoznali. Od takrat, ko so to spoznali, lahko njihovo zatrjevanje nevednosti (»Potrebne so nadaljnje raziskave«) upravičeno označimo za hinavstvo.

 

Žvižgač Merrell Williams, pravni pomočnik v službi Browna & Williamsona v Kentuckyju, je kasneje iz podjetja pretihotapil dokumente, ki so razkrili kompleksno zgodovino trženjskega ciljanja na otroke, manipuliranja z nikotinom, zarotništva in goljufij – a vse to je bil le vrh ledene gore.

 

Tobačna industrija slovi po tem, da je v javnosti nenehno zavračala možnost škodljivega vpliva cigaret na zdravje. Še leta 1994 so direktorji vodilnih ameriških proizvajalcev – »sedmerica palčkov« – pred ameriškim kongresom prisegli, da ne verjamejo, da cigarete povzročajo raka in zasvojenost.

 

Tobak pobije več ljudi zaradi srčnega infarkta, toda ker je višji delež pljučnih rakov dokazano povezljiv s kajenjem, je na sodišču lažje dobiti primer z rakom kot pa s srčno-žilno boleznijo. Kajenje povzroča devetdeset odstotkov vseh pljučnih rakov, medtem ko je med srčnimi napadi takih, ki jih povzroči kajenje, le tretjina.

 

Kajenje povzroča najrazličnejše tumorje – v ustih, grlu, na jeziku, dlesnih, dojkah, mehurju in drugje – toda maligni tumorji na pljučih so nesporna vizitka kadilcev, saj pomorijo okoli 160.000 Američanov letno in še približno desetkrat toliko ljudi drugod po svetu.

 

Se je zasvojenosti zavedal že Krištof Kolumb, ko se je pritoževal, da se njegovi možje težko odrečejo tej novi razvadi? So ameriški staroselci doumeli koncept zasvojenosti v stoletjih, preden se je zlato listje razširilo v Evropo?

 

Pri pljučnem raku na primer je bila povezava v znanosti potrjena v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja, uradniki pa so svoj pečat na ugotovitve dodali deset do dvajset let pozneje.

 

 

Koliko ljudi še dandanes ve, da je tobak pomemben povzročitelj slepote, plešavosti in raka na mehurju? Kdo ve, da je kajenje v hollywoodskih filmih pritegnilo h kajenju vsako leto na sto tisoče Američanov in drugih ljudi po vsem svetu? Ali da cigarete vsebujejo cianid in radioaktivne izotope? Ali da je skoraj vsak pljučni rak usoden?

 

Leta 2007 sem bruce pri predmetu zgodovina znanosti na Stanfordu spraševal, ali so »prepričani«, da je kajenje »glavni razlog za pljučnega raka«; 91 jih je odgovorilo »da«, 44 pa »ne« ali »ne vem«. In to so bili bistri študenti, bodoči znanstveniki in tehnični strokovnjaki; osupljivo je, da jih skoraj tretjina ne verjame v to ključno dejstvo, morda celo najpomembnejše dejstvo na področju javnega zdravja.

 

Najmanj 25 dobitnikov Nobelove nagrade je jemalo denar od tobačne industrije. Ta je tudi ustanavljala znanstvene revije in raznovrstne tehnične periodične publikacije. Organizirala je znanstvene kongrese in odpirala nova področja raziskovanja (za zavajanje in odvračanje pozornosti). Raziskave so skrivali, sprevračali in prirejali za svoje namene.

 

Proizvajalci tobaka so kot z malarijo okuženi komarji, ki prenašajo največji vzrok smrti in najbolj razširjeno drogo. Pri tem ne govorimo le o zdravstvenem razdejanju, ampak tudi o vzroku za svetovno revščino in o grožnji zdravemu okolju ter integriteti znanstvenikov.