Hoja s hudičem

• Šifra artikla: 140
• Cena z DDV: 29,90 €
• Popust: 0,00 %
• Spletna cena z DDV: 29,90 €

Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

Dr. Gregor Kranjc je profesor zgodovine na kanadski univerzi Brock, sicer pa je sin slovenskih izseljencev in živi v Torontu. V knjigi Hoja s hudičem, ki je v angleškem izvirniku izšla lani v Torontu, poskuša z očmi zunanjega opazovalca (ali kot je v predgovoru k slovenski izdaji zapisal dr. Božo Repe, iz 'ptičje, namesto iz žabje perspektive') oceniti razloge, zaradi katerih se je velik del slovenskega naroda v najtežjem trenutku svoje zgodovine podal na pot 'z ramo ob rami s hudičem'. Kolaboracijo brez zadržkov obsoja in zanjo ne najde nobenega opravičila, vendar pa v svoji sodbi sledi trendom sodobnega svetovnega zgodovinopisja, ki kolaboracije v evropskih državah med drugo svetovno vojno ne obravnava enoznačno, temveč poskuša razločevati med različnimi stopnjami sodelovanja z okupatorjem – od pasivnega prilagajanja, preko vsiljenih oblik sodelovanja, do zavestne kolaboracije, ki ni bila izražena zgolj v konkretni pomoči okupatorju, temveč tudi v povsem nedvoumnem političnem in ideološkem sozvočju z njim.

Na podoben način Kranjc ovrednoti stopnjo kolaboracije (in s tem tudi krivde) najvidnejših slovenskih posameznikov, paravojaških skupin, političnih strank, upravnih institucij (še zlasti Ljubljanske pokrajinske uprave) in seveda Cerkve oziroma škofa Rožmana. In na drugi strani seveda obravnava vlogo Osvobodilne fronte, tako njeno deklarativno politiko kot praktično ravnanje in išče argumente, ki bodisi potrjujejo ali pa zanikajo stališča 'emigrantske zgodovinske šole', češ da je OF s svojim ravnanjem naravnost prisilila drugo stran v sodelovanje s sovražnikom, ki pa, da ni bilo iskreno, temveč da so okupatorja želeli zgolj izkoristiti za obračun s komunisti, sicer pa so bili 'v srcu' ves čas zvesti zahodnim zaveznikom.

V tem kontekstu Kranjc obravnava tudi množične povojne izvensodne poboje, ki jih na eni strani pripiše nezrelosti novih oblasti in vojaško-političnim okoliščinam, kakršne so vladale neposredno po koncu druge svetovne vojne v Jugoslaviji in v širšem evropskem prostoru, na drugi strani pa manihejskemu, črno-belemu gledanju komunistov na družbo, katerega posledica je bila politika maščevanja po načelu 'Kdor ni z nami, je proti nam'. Prav v tej točki, v črno-belem gledanju na svet, vidi Kranjc eno redkih stičnih točk med sicer zapriseženimi sovražniki: oba tabora vidita drug v drugem poosebljeno zlo, samega sebe pa seveda kot najčistejše utelešenje dobrega, in prav vztrajanje pri takšnih pogledih je krivo, da še sedemdeset let po koncu vojne 'Slovenci še vedno čakamo, kaj se bo zgodilo v preteklosti' (kot je dr. Božo Repe v predgovoru k slovenskemu prevodu spomnil na sijajno domislico pokojnega srbskega novinarja Aleksandra Tijanića).

408 strani, poltrda vezava

Kazalo:

Odlomki iz knjige:

V popularnih spominih protikomunističnih slovenskih emigrantov predstavlja 17. julij 1942 prelomnico. Kot trdijo, so se tega dne prebivalci idilične hribovske vasice Šentjošt nad Horjulom, zahodno od Ljubljane, spontano uprli partizanom, ki so prišli, da bi ropali in morili. To je bila pisana skupina upornikov, ki so postali znani kot prva vaška straža,..

Številni slovenski vzgojitelji in šolski uradniki v pokrajini so vestno uvajali spremembe v šolskih učnih programih, ki so jih zahtevale italijanske oblasti, četudi so sprva naleteli na upor celo pri lastnih učencih. Na primer, le deset odstotkov ljubljanskih osnovnošolcev se je pridružilo fašistični mladinski organizaciji GILL in le 98 od 2.474 slovenskih študentov se je vključilo v fašistično študentsko organizacijo ljubljanske univerze.

Kocbek, ki so ga Italijani aretirali leta 1942, ko je poskušal pobegniti iz Ljubljane, da bi se pridružil partizanom, je bil šokiran, ko je na policijski postaji videl, da Italijanom kot pisarji in telefonisti služijo stari jugoslovanski policisti.

Rožmanova taktika sodelovanja z italijanskimi okupatorji ter izogibanja javni kritiki ni bila nikakršna izjema med predstavniki katoliške cerkve v okupirani Evropi. S svojim diplomatskim, previdnim ravnanjem je Rožman zgolj posnemal molk papeža Pija XII. ob nacističnih in fašističnih zločinih med drugo svetovno vojno, še zlasti pa pokolih Judov.

Kmetje so morali, pogosto proti svoji volji, oskrbovati s hrano tako okupatorje kot upornike, za nameček pa so bili zaradi sodelovanja s 'sovražnikom' pogosto kaznovani z obeh strani. V takšnih razmerah je poskušal kmet najprej na vse možne načine obvarovati svoje najožje – družino, dom, pridelke, živino in svojo vas.

Nobenega dvoma ni, da so se v ozadju vojaške kolaboracije Slovencev z Italijani dogajale številne spletke. Vendar pa so emigrantski zgodovinarji in komentatorji pretiravali v poudarjanju dozdevnega sovraštva vaških straž do Italijanov, da bi na ta način prikrili resnične razsežnosti dejanske kolaboracije.

Nekdanji vaški stražar in nato belogardist Rudolf Hirschegger iz Polja je pisal, da je Osvobodilna fronta ljudi 'potisnila prav na rob, do najbolj grenkih odločitev: od okupatorja, svojega sovražnika, smo sprejeli orožje, da bi lahko zavarovali svoja življenja in domove'.

Vsekakor pa so šle Wolbangove pridige preko meja običajnih pastoralnih nalog, ko je pozival vernike k orožju: 'Vojska je zdaj naša dolžnost. Kot katoliki moramo biti dobri vojaki.' Vpliva takšnih pozivov na lokalno, ruralno in pobožno prebivalstvo, kot tudi na dovzetne katoliške mladinske skupine nikakor ne smemo podcenjevati.

Ko prebiramo Rožmanov memorandum, pravzaprav dobimo občutek, da partizanov sploh ni imel za slovenske brate, temveč predvsem za komuniste in šele nato za Slovence, ki pa so zapeljani na kriva pota.

Poročnik John Hamilton, ki je bil član vojaške misije OSS leta 1944: Večina kmetov nasprotuje samovoljnemu ravnanju partizanov. Razen tega pa, in to je bistvo zadeve, so ravno kmetje s svojimi družinami tisti, ki nosijo največje breme, ob tem pa še plačujejo kazen. Za partizane morajo skrbeti v vseh pogledih: hranijo jih, dajejo jim živino, s svojimi konji in vozovi jim pomagajo pri transportu. Ko v njihove kraje prihrumi sovražnik, pa ostajajo sami [ . . . ] in plačajo ceno. Nemci in lokalni fašisti jim izropajo kmetije, posilijo ženske, kakšno hišo zažgejo, nato pa gredo naprej. Potem se vrnejo partizani in vsa zgodba se spet ponovi.

Dejstvo je, da so v tako katastrofalnih razmerah, kakršne so vladale med vojaško okupacijo, povprečni Slovenci ravnali predvsem v skladu s tistim, kar je bilo dobro za njih osebno in za njihove družine, šele potem pa je prišla na vrsto skrb za narod.

Ker so okupirana ozemlja postala del rajha, so 'nemške okupacijske oblasti poskušale izboljševati življenjski standard ter tehnologijo industrijske in kmetijske proizvodnje. Brezposelnosti ni bilo več.