Beba Splichal
je tista, ki vrti pero in pospravlja kuhinjo. Poskrbi, da so mlinčki ob koncu dneva čisti, moka pometena in mački nahranjeni. Ne mara eksperimentiranja v kuhinji, izločila je maslo, jajca, mleko iz hladilnika, prisega na ekološke sestavine in starinske postopke mešanja z veliko metlico ter spravlja sladke kreacije v poetične stavke. Nič je ne razveseli tako kot res dobra sladica, lahko že za zajtrk.

Hana Splichal
mojstrica vlečenega testa in zvitkov, obvlada tudi piškote, s katerimi redno podkupuje prijatelje. Z domačo peko se ukvarja od svojega desetega meseca, fotografirati pa je začela šele v najstniških letih. Bolj je recept videti nemogoč, raje se ga loti. Veganiziranje sladkih klasikov je njen najljubši izziv. Obožuje knjigarne in trgovine s home decorjem, vse, kar je povezano z Indijo, ples, študij prava in potovanja. Osvoji jo stopljena bela čokolada.

Hana in Beba Splichal

Velikokrat sem že povedala zgodbo o tem, kako sem dobila svojo kuharsko pomočnico, ki me je kmalu prehitela v mešanju, gnetenju in predvsem vlečenju testa. Zgodilo se je tako: bila je zima, izza črnih oken se je slutila mrzla noč, stresla sem moko na mizo in zraven postavila strojček za orehe ter pobožala svoj trebuh tam, kjer se mi je zdelo, da čepi otroček. Naj bo fantek ali punčka, le da bo z menoj pekel piškote, sem si zaželela. Še posebno pozimi je nebo odprto za srčne želje, in glej, nekdo me je slišal. K meni je prišla strastna piškotopekarica, ki se zna pogovarjati tako z angeli kot s testom, ki vzhaja. Od takrat kuhava in pečeva skupaj in vsaka zase, pa ne le pozimi.

Obema se zdi nepotrebno, da bi za nekaj tako sladkega, kot so deserti, uporabljali živalske sestavine, zato nenehno iščeva najboljše druge možnosti, da se ob hrani dobro počutiva v telesu in pri duši. Veganizirali sva mnogo klasičnih receptov, na primer čokoladno torto, palačinke in šarkelj. Lotili sva se presne velikonočne potice in jesenskih pit iz krhkega testa brez jajc ter potrdili znano resnico, da je vse možno, če v nekaj verjameš. Ko sva prišli do navadnih piškotov, sva prvi pekač odnesli naravnost na kompost, ker so po videzu, vonju in okusu spominjali na močno prežgano moko. Ampak nisva odnehali, obe sva obdarjeni z vztrajnostjo (trmo?) in odprlo se je toliko novih možnosti, da bi bilo res škoda, če tega ne bi odkrili.

Praviloma izbirava sezonske ekološko pridelane sestavine, in če je le možno lokalne. Verjameva, da lahko celo sladica marsikaj spremeni na boljše. Za knjigo sva porabili približno 6 kilogramov različne moke, dva kilograma čokolade, pol kilograma kakava, dobrega pol litra javorjevega sirupa, 300 ml olivnega olja, več kilogramov sezonskega sadja in natančno 1140 gramov mandljev, poleg ostalih sestavin, seveda, in že to se nekje pozna.

Moj najljubši pripomoček v sladki kuhinji je temno rjava silikonska lopatka. Spominja me na Brunico, majhen kraj pod Dolomiti, kjer sem jo kupila. Z njo postrgam testo za biskvit iz posode, poravnam kremo, do konca izpraznim blender – v kuhinji sem namreč zelo varčna (eni temu pravijo drugače). Med pripomočki bi pogrešala pekač za pito s snemljivim dnom, na mojem seznamu moraš-imeti pa je vsekakor dober blender. Dobrodošel je tudi mlinček za oreščke – jaz uporabljam majhen mlinček za kavo, ki spremeni tudi trda lanena semena v fino moko.

Drugih gospodinjskih strojčkov ne uporabljam, izjemoma za stepanje smetane, in raje mešam sestavine ročno; potrebujemo le srednje veliko, močno metlico. Majhno starinsko sito za moko z nostalgijo po preteklosti nikakor ni nujen kuhinjski pripomoček. V receptih ga sploh ne omenjam, lahko pa ga uporabite vedno, ko stehtate moko. Lepo ga je potresati v roki in potrkavati ob drugo dlan, da se moka prezrači in bo biskvit bolj rahel. Pripravi testa daje skrivnosten ritem, kot da bi z njim odkodirali sporočilo vseh pek do sedaj. Skozi tvoje roke zdaj gnetejo, mešajo in pečejo pekovske mojstrice in mojstri vseh časov. Tradicija je kot snov, iz katere nastaja novo – ničesar si ne izmislimo od začetka, vedno je bilo nekaj pred tem.

Pečem, da mi je lepše v življenju, da ne pozabim na veselje, užitek, igrivost (kako bi sicer izrezovala piškote) in ustvarjalnost takorekoč iz nič. Iz kupčka moke in nekaj jabolk narediš zavitek ali palačinke – ni to čarovnija? Ob tem se počutim varno in pomirjeno.

Ko bo hladno pihalo okrog vogalov, bom čisto navadno kuhinjsko mizo posipala s čarobnim prahom (moko) ter v testo zamesila najlepše želje za vse vas. Nič me ne pomiri s svetom tako kot sladka peka.

Beba Splichal