Krvava zarja

• Šifra artikla:
• Cena z DDV: 17,00 €
• Popust: 0,00 %
• Spletna cena z DDV: 17,00 €

Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

Doživeto pričevanje o medvojnem in povojnem komunističnem nasilju na Škofjeloškem

Izredno poučna biografija klene in bistre 88 letne Škofjeločanke, ki je doživela medvojno in povojno komunistično nasilje. Njeno sporočilo je, da se bomo le z resnico osvobodili boleče preteklosti in se kot narod ozrli v lepšo prihodnost. Veliko je bilo odličnih pričevanj o nesmiselni bratski moriji, a le redko na način, ki ne bi,  hote ali nehote, še dodatno poglabljal razkola. Meri Bozovičar v svoji veri v Boga in z obiljem  podedovane, v klenih slovenskih dušah porojene ljubezni, zmore objektiven in ljubezniv pogled tudi na najhujše odlomke naše morilske sage. Ta knjiga krivičnemu ne zmore razpihati sovraštva, zmore pa pravičnemu kazati pot odpuščanja, kot zmore vsem skupaj optimistično razjasniti oko, iztisniti iz njega solzo ljubezni  in vsaj malo razsvetliti temo očitnih poizkusov začetka nove morije neslutenih razsežnosti.

Posvetilo avtorice

Knjigo posvečam vsem tistim, katerih srca hrepenijo po brezpogojni ljubezni, predvsem pa moji mami in atiju, katerih ljubezen nosim v svojem srcu. Rojena sem bila v Zmincu leta 1931, v znani gostilni Pri Kajbetu in živim življenje aktivne upokojenke. Učim se angleščino, udeležujem se bralnega krožka, s katerim bistrim svoj um, ogledi gledaliških in opernih predstav pa mi napolnijo dušo. kot prostovoljka delam v Loškem muzeju, vstajam ob petih, telovadim, hodim naokoli, negativnim mislim se na moč izogibam, živim srečno, občudujem čudovite sončne vzhode in se zahvaljujem stvarniku in moji pokojni mami, ki je vedno z menoj. Skratka, trudim se užiti vso srečo tega življenja, kar mi je v božji milosti v dobršni meri tudi omogočeno. K pisanju me je, po objavi mojega prispevka o petdesetih talcih, odločilno spodbudila Helena Janežič, z besedami: »Piši, piši in še enkrat piši« in jaz sem pisala. Moj zvesti prijatelj Aleksander Škorc pa nosi velik del 'krivde', da je nastala ta knjiga in je moje pisanje zbrano in urejeno na način, kot ga imate pred sabo. Obema se iz srca zahvaljujem.

Avtorica knjige: Meri Bozovičar

Predstavljajte si, da opazujete pogovor psihoterapevta z zakonskim parom, ki preživljata krizno obdobje. Terapevt jih vpraša, kaj se je zgodilo v preteklosti, da sta se začela prepirati in da se je njun odnos dramatično poslabšal. In mož ogorčeno pogleda terapevta ter mu zabrusi: »Pusti najino preteklost na miru, tu sva zato, da se ozreva v prihodnost. Ne želiva se vračati nazaj.« Ali lahko ta zakonski par na tak način reši svoje težave? Vsem je jasno, da ne. Vsem je tudi jasno, da morata razčistiti preteklost, ugotoviti kdo je sprožil družinsko vojno, spoznati kje sta naredila napake, jih obžalovati, se iz njih naučiti, da se bosta bolje razumela v sedanjosti in prihodnosti.

Še en bolj banalen primer. Na cesti nekdo oropa človeka. Vi to vidite in tudi spoznate roparja. Policija vas povabi, da bi na sodišču bili kot priča. Ko pride do obravnave, vas sodnica vpraša, če lahko podrobno opišete dogodek. Z vašim pričanjem namreč lahko osumljenec postane obsojenec in dobi zasluženo kazen. Vi pa odgovorite: »Ah, pustite preteklost na miru! Sodnica, kako bomo zgradili lepšo prihodnost, če vi na tej obravnavi stalno odpirate gnojne bule preteklosti?«

Morda je sedaj bolj jasno, zakaj se vedno več Slovencev vrača v polpreteklo zgodovino Slovenije. Zato, ker ni razščiščena. Ker so nam več desetletij zamolčali resnico. In dokler zadeva ni razščiščena, tako kot denimo v zgornjem primeru z zakonskim parom, potem se je nemogoče ozreti v prihodnost. Tudi, ko v gorah zaidemo s poti, se moramo vrniti nazaj, da lahko najdemo pravo pot. In prav to je namen pričujoče knjige, da se soočimo z resnico, dokončno razčistimo s preteklostjo in se kot narod usmerimo v lepšo prihodnost. Že Jezus iz Nazareta je pred mnogimi leti rekel: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32)

izdajatelj: založba Planet

138 strani, broširano

leto izdaje: 2019

Vsebina

1. poglavje PREDVOJNI ČAS. 7

Ekstra soba. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
Če te ima nekdo rad, to veš, četudi ti tega ne pove. . . . . . . . 8
Če mu ni mogla biti žena, je bila pa njegova pacientka. . .10
Pes Valdi je nepremično ležal poleg krste . . . . . . . . . . . . . . .12

2. poglavje V OKLEPU KOMUNIZMA. 15

V trgovino prišli partizani in pokradli vsa živila. . . . . . . . .15
Si je moj oče res sam prerezal žile?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .16
Komunisti so ga obsodili, ker je kot trgovec želel
ustvariti dobiček. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .18
Komuniste je pri ropanju in nasilju gnala zavist . . . . . . . . .20
Zaradi mraza v zaporu je mama utrpela grozne rane. . . . .22
Ni čudno, da sta brata odšla v Ameriko. . . . . . . . . . . . . . . . .24
Kako so se partizani preko Nemcev želeli
znebiti naše družine. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .25
Pobrali so nam prav vse, kar je bilo kaj vrednega. . . . . . . . .27
Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. . . . . . . . . . . . . . . . . . .29

3. poglavje MED PARTIZANI IN DOMOBRANCI. . . . .31

Popadel me je strah, kot ga doslej nisem poznala . . . . . . . .32
Resnica o največji moriji na Loškem. . . . . . . . . . . . . . . . . . .33
Partizan, ki je sprožil nemške represalije
nad Ločani, je naredil samomor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .36
Partizani so začeli pobijati Ločane, zato so
nastali domobranci. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38
Tudi tisti, ki so bili prej dobri prijatelji, so se pobijali. . . . .43
Nemci so nam ukradli rejeno svinjo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .50
Vojna se nam je vlekla vse do očetove
rehabilitacije leta 1997. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .54
Zaradi podplutb kot posledic pretepanja je mislila,
da je črnec. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .58
Po vojni so domobrancem na loškem gradu
rezali moda. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .60
Nova vrsta terorja je oklenila narod. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .62

4. poglavje ŽIVLJENJE PO VOJNI . 65

Takole je bilo na proslavi v Ljubljani:. . . . . . . . . . . . . . . . . . .65

Mojemu sošolcu je odtrgalo vse prste. . . . . . . . . . . . . . . . . . .66
Čeprav je med vojno pomagal partizanov,
so trgovcu zaplenili premoženje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .67
V ruto mu je zavezala listek in pes Valdi je šel
k mesarju po meso . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .68
Včasih so bila dekleta bolj zdrava kot so danes. . . . . . . . . . .72
S strahovlado so tlačili narod, ki še danes nosi
hude posledice. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77

5. poglavje KAJBETOVA RODBINA. 79

Pa še nekaj malega o naši družini in naši hiši. . . . . . . . . . . .79
Gostilne so včasih nudile moškim skorajda
edino obliko zabave. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .81

6. poglavje LOŠKE ZGODBE. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .93

Slišal je, kako so mu rezali rebra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .94
Zdravnica, ki je obiskovala paciente z mopedom. . . . . . . .95
Mleko se mi je zagabilo, da ga še danes ne pijem. . . . . . . . .98
Med vojno je bilo lovljenje rib strogo prepovedano. . . . 103
Okna smo zaradi prašnih cest morali pogosteje čistiti. . 108
Življenje z Bogom je veliko lažje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111
Žal mi je, da danes otrokom ne moremo
ponuditi kaj podobnega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116
Moj mož me je pridobil z vztrajnostjo. . . . . . . . . . . . . . . . 118
Kako so v gorah reševali mojega Toneta. . . . . . . . . . . . . . 121
Mafijska praksa loških inšpektorjev. . . . . . . . . . . . . . . . . . 125
Kriminalist ni vedel, da ne sme preiskovati
nekaterih ljudi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130
Nikogar ne bi smele čuditi kraje po osamosvojitvi. . . . . 132
Od strahu pobegnila s stola pri zobozdravniku. . . . . . . . 133

Odlomki iz knjige

Večkrat sem se vpraševala, kaj je gnalo komunistično oblast oz. njene predstavnike v tako nečloveška dejanja in tako silno krivične postopke. Kakorkoli stvari obračam, se kot pomemben del odgovora pokaže zavist. Mora biti, zakaj bi sicer nekomu kradel, kar ni tvoje in to celo zapisal v zakon? Prikazal krajo kot nekaj zakonitega? Zavist malega, nepomembnega, nesposobnega človeka, ki je uspel ukrasti oblast. Zavist in sovraštvo do vseh, ki se trudijo, znajo in zmorejo ustvariti kaj zase in za svoje. Maščevanje sposobnim za svojo nesposobnost, maščevanje bogatim za svojo revščino. Morda je res svet nepravičen, a živimo po pravilih, katerih del je tudi prepoved kraje in teh pravil bi se morali držati vsi. Pravzaprav bi se morali le držati božjih zapovedi pa bi bilo na svetu vse bolje, vendar je to danes, kot kaže, popolnoma nedosegljivo.

O času prebitem v zaporu ni nikoli niti spregovorila, vendar so posledice, ki nam jih ni mogla prikriti, govorile same zase. Ko je naša mami prišla iz zapora na Rajhenburgu, si je povijala noge in to je pač postalo dejstvo, ki mu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Si pač povija noge. Enkrat pa pride ati k meni in pravi: »A veš, da mami ponoči vstaja in gre v kuhinjo, kje od bolečine kar vpije. Izgleda da jo noge tako bolijo.«  In res je bilo tako hudo, da je mami obležala. Šla sem po doktor Grila, ki jo je prišel pogledat. Bila sem zraven in prav zgrozila sem se, ko sem videla njene noge. Vse je bilo v ranah in zdelo se mi je da na nekaj mestih vidim celo kost. Tako grozne rane je imela. Bile so pa posledica mraza v zaporu.

Meri kot nadobudna majhna deklica
(1933).

Zahrbtna, pokvarjena, tatinska, zločinska in bog ve kakšna še, je bila komunistična oblast, a oblast so ljudje in ljudje so tisti, ki so pokvarjeni. Če mi v tistih časih to ni bilo jasno in nisem razumela preganjanja naše družine, danes temu ni več tako. Še več, danes, mnogo let po dogodkih, ko sem v knjigi Črne bukve prebrala: »Vse trgovce in gostilničarje je treba obravnavati kot izdajalce, čeprav so delali za partizane, saj tega niso počeli iz svojega prepričanja, pač pa za svoje koristi.« Šele sedaj vem, da smo pravzaprav lahko srečni, da smo sploh ostali živi.

Ostanejo pa vprašanja. O ljudeh. O zlobi tistih ljudi, ki so se zbrali pod rdečimi prapori, se poimenovali 'komunisti', trdili, da delajo za narod, pa so vse pripadnike naroda, ki so si tekom življenja ustvarili nekaj več, tistega 'več' oropali. Preprosto so jim vse pokradli in krajo mirno uzakonili. Nekatere so za nameček še pregnali ali pa – zelo prikladno, če se želite iznebiti prič za svoja nedela – preprosto postrelili. Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.

Partizan, ki je sprožil nemške represalije nad Ločani, je naredil samomor - Po vojni se je Gaj vrnil v Loko in se, kot je bil že prej, zaposlil v klavnici. A povojno življenje zanj ni bilo ravno lepo. Očitno ni imel nobenega miru, vest ga je morala močno gristi in če se mu je zdelo, da ga je kdo nekoliko preveč pogledal, je naravnost ponorel. Veliko kozarcev je izpraznil, bil je človek brez prijateljev, brez cilja, praktično brez življenja, bi lahko rekli. Bilo je okoli dveh popoldan in ravno smo se odpravljali domov, ko smo zaslišali strel. Pogledali smo skozi okno in videli grozljiv prizor. Gaj se je v zapravljivčku pripeljal iz klavnice in se pred Krono ustrelil.

Partizani so začeli pobijati Ločane, zato so nastali domobranci - Nekega večera, mislim, da meseca marca leta 1944, so prišli partizani v Karlovec k Bičku in pa k Čiku. Postrelili so tam gostujoče hribovske gospodarje in sicer pri Čiku šest ljudi, pri Bičku pa štiri, med njimi tudi enega otroka. Nemci so nato ustreljene položili v krste in jih prav z veseljem razstavili pred rotovžem  sredi Mestnega trga. Za krstami so visele nemške zastave s kljukastim križem. Pokazati so hoteli in tudi so, kaj so partizani naredili s svojimi ljudmi. Po tem dogodku pa so se v Loki in okolici pričeli domačini organizirati in zgodili so se domobranci.

Loški grad – v levem stolpu spodaj je bila mučilnica. (Foto: A. Škorc, 2016)

Spominjam se, kako je Muretov Peter v gostilni razlagal, da se bodo organizirali in uprli partizanom, ki jim pobirajo živino in živež. In res, pri Muretu v Sopotnici je nastala domobranska postojanka, ena tudi v Črnem vrhu, v Loki pa je bil sedež Bele garde in sicer v prostorih loškega gledališča. Glavni poveljnik je bil Janez Rupar – Čik. K domobrancem so pristopali večinoma mladi fantje in možje iz hribovskih vasi, tisti pač, ki so se bali, se čutili od partizanov ogrožene.

In medtem, ko so se Nemci že zdavnaj posuli s pepelom in že dolga desetletja uživajo svoj gospodarski čudež, si mi še vedno ne zmoremo pogledati v oči in se podpisati pod svoje grehe. Še vedno se prepiramo, kdo je imel in kdo ima prav in zdi se, da so mnogi pripravljeni še enkrat poračunati med sabo. Kot da so zmagali Nemci, kot da so nas kljub porazu uspeli uničiti. Kot da so zasejali seme zla, ki še vedno klije, a zdi se mi, da je seme že bilo, le zalili so ga krepko, da še danes obilno sad rodi.

Hude stvari človeka pač utrdijo in nekateri poznejši, hudi dogodki v življenju, mi niso povzročili ne vem kako velike škode. Vedno sem se znala in še vedno se znam in zmorem pobrati. Me pa skrbi za ostale. Danes ljudje teh sposobnosti nimajo. Razvajeni so, da bolj biti ne morejo. Samo nekoliko jih zazebe pa se že uležejo za kakšen teden. Kaj bi šele bilo, ko bi bili nekoliko lačni. Tudi cenijo ne ničesar, razen povečini nepotrebne krame, ki si jo navlečejo domov.

Zgodilo se je namreč, da se je na nek nepričakovan, zahrbten način vrnila groza pravkar minule vojne. Zajete domobrance, ki so jih iz Vetrinja pripeljali na grad - šlo je za same domačine - so peljali na streljanje. Med njimi je bil tudi Homolov Jaka pa tudi skupina domobrancev iz Črnega vrha je bila zraven. Iz Loke, z gradu, so prišli po vojaški cesti in ko so prišli do Pahovca, jim je eden pobegnil. Skočil je v potok, nato prebredel Poljansko Soro in se rešil. Precej dolgo se je nato skrival pri Jernaju v Krivem brdu. Teta Lojzka, ki ga je tam videla, je povedala, da je bil v obraz tako črn, da je sprva mislila, da je črnec, a bile so le črne podplutbe, posledica pretepanja v ujetništvu.

 Hiša v Zmincu pri Škofji Loki, kjer je odraščala Meri. Nekdanja trgovina ja bila na desni

polovici, na pročelju je bil velik napis.

Gospa se je takoj po vojni mudila na loškem gradu in bila priča dogajanju, ki se ji je očitno tako močno vtisnilo, da ni v življenju nikoli več našla miru in spokojnosti, kakršno bi naj svoboden človek v mirnih časih pač užival. Njena izkušnja, kot še na tisoče podobnih, kaže tako na krutost oblasti, kot na to, da je krutost prizadela res širok krog prebivalstva, pravzaprav so vsi čutili posledice in še danes jih je čutiti. Tako je torej pripovedovala o izkustvu s svobodo, novo oblastjo in novimi časi: »Si slišala o tistih dveh, ki sta iz Poljan hodile in rezale ujetnikom moda? Si? Groza. In nekega dne mi je Kunde rekel, če hočem iti pogledati, kako je v stolpu! 'Samo čevlje si boš morala preobuti,' je povsem mirno navrgel, sicer boš imela vse krvavo. Neprizadeto je govoril, kot bi me vabil na travnik nabirat rože.«

Grozovite stvari so se dogajale ob koncu vojne, povračilni ukrepi, bolje rečeno maščevanje, je bilo strašno. Deležni so ga bili tako domobranci, kot vsi, ki novi oblasti zaradi česarkoli že niso bili po volji. Strah pred vojskami vseh barv, ki so bile prisotne med vojno, je zamenjal strah pred novo oblastjo, ki je počasi naraščal in nazadnje pri marsikom ni bil nič manjši kot strah med vojno. Le trajal je precej dlje. Nova vrsta terorja je oklenila narod, oblast se je šla pa proslave.

Čeprav je med vojno pomagal partizanov, so trgovcu zaplenili premoženje - Nekega dne pa je ati prišel domov in rekel: »Dajsingerja so selili.« Od silnega presenečenja in nedojemljivega razočaranja mi je bilo, kot bi mi nekdo zaril nož v srce. Končali so v Celovcu, kjer je imel Dajsinger trgovinico z eksotičnimi začimbami in podobnim. Moj ati ga je večkrat obiskal, Dajsinger pa se ni nikoli več vrnil, tudi takrat, ko bi se lahko, tega ni storil. Seveda so mu vse premoženje zaplenili. Je bila torej kraja vodilo vsega? Je pridobivanje bogastva, ki ne temelji na delu, pač pa na odvzemu tistim, ki imajo, ki so si z lastnim trudom ustvarili, tisti cilj, ki opravičuje vsa sredstva?

Mnogo izgubljenih duš je v pijanski brezciljnosti še leta in leta tavalo po mestu – šlo je za tiste, ki so morali prisilno pobijati ujetnike in tudi že med vojno likvidirati za to določene. Če ne bi sodelovali, bi bili likvidirani oni. Po vojni so jim dali dobre pokojnine in jih prepustili poizkusom alkoholne pozabe in povečini uspešnim samomorom, ki jih je bilo v povojnem času v Loki in okolici res veliko. Potem so bili še tisti likvidatorji, ki so pobijali tako rekoč iz veselja. Nihče jih ni maral in ostajali so hudobni ter osamljeni vse do konca svojih dni.

Merin oče in stari ata. Fotografiral ju je sin Ivana Tavčarja, ko je prišel iz Amerike na

Visoko postavljati spomenik očetu in nam sliko pozneje poslal (1946).

Tisti, ki so si morijo izmislili, jo ukazali in skrbeli za nemoten potek, tisti, ki so svoja nezaslišana kriminalna početja zavili v nekakšen 'komunizem', tisti najzlobnejši pa so ostali takšni še naprej. S strahovlado so tlačili narod, ki še danes zaradi tega nosi hude posledice. A tudi zanje ima Bog zdravilo. Kar za nekaj njih vem, da so umirali izjemno mučno. Privezane na postelje in vozičke s povsem bistro glavo so jih v dolgih nočeh nespečnosti obiskovale žrtve in prepričana sem, da je bilo njih trpljenje celo hujše kot trpljenje žrtev in zanesljivo jih čakajo življenja, ko bodo za svoja nedela plačali.

Ko se enkrat naučite krasti, je pač zelo težko nehati. Tatvine iz časov vojne so postale tatvine v času miru, nekatere zakonite, druge, kot denimo ropanje inšpektorjev, pa je bilo kar tako, na črno, izključno za lasten žep. Vsi smo vedeli za kraje povojnih mogočnikov, prav o inšpektorjih in njihovi podkupljivosti pa bi marsikaj vedeli povedati, denimo, starejši loški obrtniki. S čim vse so jim grenili življenje in koliko je stalo, da jim tega niso več počeli. Tekom vseh mojih zaposlitev sem imela priložnost spremljati tatvine in nezakonitosti vseh vrst.