Človek je okužil in izropal morja, onesnažil zrak in pokradel zemlji hranljive snovi. Zaradi tega posebej okrutno nastradajo živali in rastline. Človeštvu je poznano, da z ravnanjem proti življenju na Zemlji, predvsem proti živalim, rastlinam, mineralom in kamenju, ravna proti samemu sebi, kajti kozmični zakon se glasi: »Vse je povezano z vsem in vse komunicira z vsem.« Konkretneje: vse akcije človeštva izzovejo določeno reakcijo, kar pomeni, da kar človeštvo v pozitivnem ali negativnem seje, to bo želo.

Zaradi vse bolj razširjenega uničevanja okolja in življenjskega prostora živali ter rastlin se človek sedanjosti vse pogosteje vpraša, kdo je človeštvo usmerjal in usmerja na poti vse bolj očitnega uničevanja planeta Zemlja in življenja na njej? Morda je včasih zaradi tega vznemirjen, a malokomu je poznano, da ima okrutnost do živali, t. j. klanje, razkosavanje, laboratorijski poskusi, svoje korenine v doktrinah religij – posebej Katoliške cerkve – v religiji zahodnega sveta! Katoliška religija in njena teologija sta položili temeljni kamen za današnje nepopisno trpljenje živali, pri čemer smo – na takšen ali drugačen način – ne samo priče, temveč zavestno ali nezavedno soudeleženi.

Se zavedamo množičnega mučenja in klanja živali?

Eden najbolj vplivnih teologov in cerkveni učitelj ter »svetnik« Tomaž Akvinski (1225–1274) je s svojo avtoriteto kot cerkveni teolog pripravil teren za današnji način mučenja in klanja živali. Tomaž Akvinski je učil, da so živali brezdušne stvari, in jih proglasil za stvari. Descartes (1596–1650), filozof in jezuitski učenec, je s svojim učenjem pripomogel, da je Cerkev Tomaževo trditev o živalih proglasila za cerkveni božji nauk, za večno resnico, v kar verniki Katoliške cerkve verujejo do današnjega dne. Tomaževo učenje v Cerkvi postane od Boga dana resnica, mučenje in klanje živali pa od Boga dopuščena praksa, ki se glasi: živali so človeku dane za njegove življenjske potrebe. Cerkveni teologi so v svojih sledilcih ugasnili sočutje do živali ter jih tako brez pomislekov izkoriščajo v prehranski in drugih industrijah ter z zverinskimi poskusi na njih.

Človek prav tako za zatiranje svoje osamljenosti izkorišča pse, mačke, kunce itn., tako da jih spreminja v mlahave ljubke živalce. Da bi človek zadovoljil svojo lakoto po senzacijah, na drugi strani prireja bikoborbe, pasje in petelinje boje. Največji del zlorabe živali vrši za zadovoljevanje svojega apetita in zaradi tega kolje na milijarde živali. Prav ob cerkveno-religioznih praznikih sta trpljenje in klanje živali najhujša. Pred božičem so goske, race in purani kandidati množičnega klanja, za veliko noč jagnjeta itn.

Cerkev in njeni teologi nasprotujejo učenju velikih mož in žena, prerokom, Jezusu iz Nazareta in velikemu delu Biblije

Zapisano je: »Kar človek seje, to bo žel.« Je tako, kot je; človek propada zaradi svojega obnašanja proti zakonu življenja, ki so ga učili predvsem preroki in Jezus iz Nazareta. Po učenju Božjih poslancev in Jezusa iz Nazareta skozi tisoče let in odklanjanje božjih opozoril, danih po njih, človeške hudobije in zlobe vpijejo do neba. Verjeli ali ne, mi smo danes priče reakcije zgodovinskega delovanja proti Zemlji in življenju na njej. Reakcija – žetev tega, kar je človeštvo posejalo skozi zgodovino, jasno kaže na funkcijo setve. Kdor verjame v eno od tako imenovanih krščanskih cerkva, ki učijo o Božjih skrivnostih, je izbral svojo pot, a ni izbral Boga, ker Bog govori ljudem, odkar obstaja človeštvo, o zakonu enosti in ljubezni, o zakonu življenja, a ne o rušenju in uničevanju.

Nekdo bo mogoče pomislil: »Bog ne obstaja. Če bi obstajal vsemogočni, modri nebeški Oče, ne bi dopustil vsega negativnega, kar se danes dogaja v svetu.« Morda so tudi cerkveni poglavarji po tihem istega mnenja. Znano je, da Cerkev hrani iskalce resnice s cerkvenim izgovorom: »Bog ne dovoli gledati v svoje skrivnosti.«

Komu naj bi Bog pomagal?

Ali naj bi Bog dal živalim in naravi več moči, da bi bolje vzdržali mučenja in bili še bolj izkoriščani, poklani in ubiti? S tem bi pomagal človeku – knezu okrutnosti – ki je iz Zemlje naredil dolino solz. Ali naj bi Bog ubil človeka –ubijalca živali, podobno kot človek ubija živali, da bi imele živali svoj mir pred ljudmi? Ali naj bi Bog ojačal človekov organizem, da bi lahko brez škode prenesel še več nezakonite hrane in sredstev za uživanje, povzročiteljev bolezni, strupov, gensko manipuliranih stvari in sevanja človeške zlobe? Naj bi Bog podpiral pristaše »boga od spodaj« v njegovi brezbožni raboti? Postaja vse jasneje, da se tisti, ki pristaja na »boga od spodaj« – moloha, kdor verjame cerkvi in njenemu nauku o naravi in živalih, ni opredelil za Boga, ker Bog govori ljudem, odkar obstaja človeštvo, po Svojih glasnikih, razsvetljenih možeh in ženah, preko prerokov in Jezusa iz Nazareta, da mučenje in ubijanje živali ter uničevanje življenja na Zemlji vodi do smrti človeštva.

Toda v vseh časih množica ljudi ni poslušala in ni sledila Božjim svarilom in sedaj je v toku reakcija človeških protizakonitih delovanj. Mnogi ljudje, tudi tisti, ki se imenujejo kristjani, se danes obnašajo podobno kot v poganstvu. Verjeli so in še danes verjamejo, kar je duhovniška kasta razglašala in razglaša, in to, kar znanost izdaja kot resnico. Ljudje so se vezali in se vežejo kot v poganstvu na obrede, kulte v prepričanju, da je cerkvena tradicija življenje. Medtem postaja vse bolj očitno, da je to v nasprotju s tem, kar sta učila Bog po Svojih glasnikih in Jezus Kristus, ustanovitelj krščanstva. Jezus človeštva ni učil tradicije, ki pomeni krutost in nazadnjaštvo. Učil je, da je Bog evolucija, ki jo človek doseže z izpolnjevanjem Božjih zakonov.

Religija, teologi, duhovništvo, država in znanost so pogrnili. Niso se opredelili za življenje, za Boga, ki je življenje v vseh oblikah.

Glede današnje situacije bi se lahko reklo: struktura moči cerkve, ki se je navezala na svojo tradicijo, cerkveni verniki, država, ki cerkvenim poglavarjem zavezuje vezalke na čevljih, znanost, ki manipulira z življenjem – vsi so zatajili oz. se niso opredelili za Boga, za življenje. Dva tisoč let po Kristusu je očitno, da je to, kar je On oznanjal, zasužnjeno s svetom in vezano s tradicijo – cerkev, znanost in država niso uresničile, kar oznanjajo.

Kakšna je videti bilanca?

Med ljudmi so nezadovoljstvo, laži, prevare, boji, strah in obup. Širijo se revščina in nesreče vseh vrst. V zemlji, na njej in nad njo ni nič več tako, kot je Bog dal človeku. Sebičnost, samovolja, pohlep in neusmiljenost so naravo oskrunili, onesnažili, razorali, zastrupili in vse je na tem, da se stori vse, da Zemlja ostane brez živali in rastlin.

Princip navigacije ptic, rib in vseh živali morja, rek in jezer je poškodovan zaradi delovanja človeka. Morja in ostale vodne površine so polne smeti, odpadkov, nečistoč in kemikalij vseh vrst, zastrupljene z nafto in izlovljene so postale kloake, v katerih izumira življenje. Živali v zemlji in na njej trpijo in bedno propadajo zaradi močnega, bahatega človeka, ki se postopoma sam duši v lastni ego-zablodi.

Tako imenovani nasledniki Kristusa, duhovščina in teologi, učijo krščanstvo – a njihov nauk in delovanje sta »kvazi krščanstvo«, ki ni v službi Boga, bližnjega, Zemlje in življenja na njej.

»Kot Jezus iz Nazareta Sem govoril mnogim ljudem o zakonu življenja, prav tako o živalih, ki podobno kot človek občutijo bolečino, trpljenje in radost. Prav tako, kot mora človek biti za bližnjega in ne proti njemu, mora biti tudi za živali in nositi odgovornost glede njih. Zapovedano nam je, da z ljubeznijo postopamo z živalmi in jih negujemo. Zapovedano nam je, da vse oblike življenja na Zemlji, še več, celotno Zemljo spoštujemo, cenimo in ljubimo, ker vse v vsem je delo Vsemogočnega, ljubezen do Boga in bližnjega, do živali, rastlin in kamnov, do celotne Zemlje.« (Iz To je Moja Beseda, Alfa in Omega, Kristusovo razodetje, ki ga danes poznajo resnični kristjani po vsem svetu).

Dokler človek gleda samo na zunanjost, ne razume vrednosti notranjosti niti vrednosti življenjskih oblik. Za pozunanjenega človeka mineral, kamen, rastlina in žival ostajajo stvari, ki so brez življenjskih občutkov in s katerimi lahko ravna, kot odgovarja njegovemu površnemu svetu misli. Prepir in neljubeznivost do ljudi, živali, rastlinskega in mineralnega sveta sta proti življenjskim principom. Medtem ljudje, ki stremijo k spoštovanju kozmičnih, naravnih oz. božanskih zakonitosti, spoštujejo svoje življenje, življenje bližnjih in naslednjih bližnjih ter svet rastlin in mineralov. To je življenje v Bogu. Oni ne bodo objestno ubijali živali in oskrunili rastlinskega in mineralnega sveta.

Kdor ve za trpljenje živali in molči, kdor odobrava poskuse na živalih ali jih izvaja, mora računati na to, da podleže zakonu setve in žetve oz. zakonu vzroka in učinka. To pomeni, da obstaja možnost, da povzročitelj – po zakonu setve in žetve – doživi enako. Si to želimo?

Mnogi ljudje so še danes mnenja, da je treba živali v gozdovih in na poljih ubijati, da bi se v naravi obdržalo ravnovesje, ravnotežje, tako da bi bila škoda, ki jo povzročijo naslednji bližnji z jemanjem hrane in podobnim, neznatna. Smiselni odgovor iz Božje Enosti – v kateri vse komunicira z vsem in tvori enost – bi se lahko glasil: vse dotlej, dokler so duše ljudi poškodovane zaradi napačnega mišljenja in obnašanja, torej obremenjene, se v živalskem svetu ne bo nič spremenilo. Spoštovani bralec, Božji red je mislil na vse, tudi na red v materiji. Kdor misli, da so Bogu potrebne človekove puške, zanke in strupi, da bi vzdrževal ekološko ravnotežje, je ali duhovno mrtev ali brezdušen, enako kot tisti, ki so ga napačno učili, ali duhovniki ali tako imenovani znanstveniki. Bog, Duh vesolja, vse regulira s sevanjem Svojega Svetega reda. Če človek ne bi posegal v ekološko ravnotežje, bi Božji zakon sevanja uredil naslednje: v živalski vrsti, ki se npr. preveč razmnožuje, bi se zmanjšala oplodnja – tako rekoč samodejno.

Alternativa?

Večni Stvaritelj je celotno stvarstvo utemeljil na služenju in pomoči, na komunikaciji z vso Bitjo. Zaprepadenost nad mučenjem in klanjem živali slednjim malo koristi. Če hoče človek pomagati živalim, mora spremeniti sebe in vaditi najprej komunikacijo z živalmi. Za začetek bi npr. lahko tam, kjer živimo, skrbeli za svobodne ptice, jim nastavljali vodo in hrano ter se učili prepoznavanja njihovih potreb. Skozi vse leto naj bi skrbeli in pomagali živalim na polju in v gozdu. Prav tako bi morali razmišljati in delati prve korake glede spremembe svoje prehrane.

Avtor: Moris Hoblaj, dipl. sociolog in teolog

Vir: revija Osvoboditev živali, december 2023

Komentiraj

Komentarji: