Splošen opis

Demokracija ne pomeni nujno tudi svobode. Slovenci to dobro vemo

 

Demokracija v splošnem velja za najboljši politični sistem, ki si ga lahko zamislimo. Zares ne bi pretiravali, če bi rekli, da je postala sekularna religija – največje politično verovanje na svetu. S kritiziranjem demokratičnih idealov tvegamo, da nas bodo šteli za sovražnika civilizirane družbe. Pa vendar ravno to predlagata Karel Beckman in Frank Karsten. V tej provokativni in zelo berljivi knjigi se spopadeta z zadnjim političnim tabujem, z idejo, da naša odrešitev leži v demokraciji. Avtorja kot alternativo ponujata švicarski model demokracije, kjer navadni državljani dejansko aktivno sodelujejo pri sprejemanju odločitev.

 

Avtorja s preprostimi, neposrednimi argumenti pokažeta, da demokracija, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ne vodi k svobodi, civilizaciji, blaginji, miru in vladavini prava, temveč ravno nasprotno: k izgubi svobode, družbenim konfliktom, nenadzorovani vladni porabi, nižjim življenjskim standardom in subverziji individualnih pravic.

 

Na zgolj 144 straneh razblinita trinajst velikih mitov, s katerimi se običajno zagovarja demokracijo. Še več, ponudita tudi privlačno alternativo: družbo, ki temelji na svobodi posameznika in prostovoljnih družbenih odnosih.

 

Se sprašujete, zakaj se vlada neprestano širi in javni dolg narašča, medtem ko se vaša svoboda in blaginja zdita vedno bolj ogroženi? Ko boste prebrali to knjigo, se ne boste več spraševali – vedeli boste, zakaj se to dogaja in kaj lahko glede tega storimo.

 

 

 

Ogledalo demokracije je prelomna in fascinantna knjiga za vse tiste, ki si želijo bolje razumeti trenutne družbene probleme in ekonomsko krizo.

 

»Oporekati demokraciji je pogumno. To početi v tisku je junaško. Avtorja knjige Ogledalo demokracije jedrnato razbijata mite o demokraciji. Če pristopate k tej knjigi že razsvetljeni, vam bo argumente še dodatno okrepila. Če pa se primeža demokracije še niste osvobodili, pa bo vaš pogled na svet postavljen na glavo.« - Doug French, založba Laissez Faire Books

 

Thomas Jefferson je trdil, da demokracija »ni nič drugega kot vlada drhali, v kateri lahko 51 % ljudi odvzame pravice ostalim 49 % prebivalstva«.

 

izdajatelj: Založba Planet

144 strani, broširano

12,5 x 19 cm

leto izdaje: 2015

 

 O avtorjih:

 

Karel Beckman je pisatelj, novinar in glavni urednik spletnega medija European Energy Review. Pred tem je bil zaposlen kot novinar pri nizozemskem finančnem časopisu Financieele Dagblad. Njegova osebna spletna stran: www.charlieville.nl.

 

Karel Beckman

 

Frank Karsten je ustanovitelj fundacije Več svobode (Stichting Meer Vrijheid), nizozemske libertarne organizacije, ki si prizadeva za zmanjšanje davkov in vladnih intervencij. V svojih rednih javnih nastopih ugovarja vse večjemu vmešavanju države v življenja državljanov. Uradna spletna stran fundacije: www.meervrijheid.nl.

 

Frank Karsten

 

 Vsebina

 

 Uvod – Demokracija: zadnji tabu

 Vera v demokracijo

 Demokracija = kolektivizem

 

I  Miti o demokraciji

1. mit – Vsak glas šteje

2. mit – V demokraciji vladajo ljudje

3. mit – Večina ima prav

4. mit – Demokracija je politično nevtralna

5. mit – Demokracija vodi do bogastva

6. mit – Demokracija je nujna za zagotovitev pravične porazdelitve bogastva in pomoč revnim

7. mit – Demokracija je nujna za skupno življenje v harmoniji

8. mit – Demokracija je nepogrešljiva za dojemanje skupnosti

9. mit – Demokracija je enaka svobodi in toleranci

10. mit – Demokracija krepi mir in pomaga v boju s korupcijo

11. mit – V demokraciji ljudje dobijo, kar hočejo

12. mit – Vsi smo demokrati

13. mit – Ni (boljše) alternative

 

 II  Kriza demokracije

 Grehi demokracije

 Zakaj se stvari poslabšujejo

 Zakaj potrebujemo manj demokracije

 

III  Proti novemu političnemu idealu

 Decentralizacija in posameznikova svoboda

 V trgu vladanja

 Decentralizacija Švice

 Pogodbena družba

 Pot v svobodo

 Svetla prihodnost  

 

Sklepna beseda – libertarizem in demokracija

Pregovori

 

Odlomki iz knjige:

 

Ta vera v boga demokracije je tesno povezana z vero v nacionalno demokratično državo, ki se je pojavila tekom 19. stoletja. Boga in Cerkev je zamenjala država, kot sveti oče družbe. Demokratične volitve so obred, molitev državi, da dobimo zaposlitev, streho nad glavo, zdravje, varnost in izobrazbo. Ta »bog« lahko poskrbi se vse. Daje nagrade, je razsodnik, vseveden in vsemogočen. Pričakujemo celo, da bo rešil vse naše osebne in družbene probleme.      

 

Zaupanje v demokratično izvoljene politike je padlo na najnižjo točko doslej, kot kažejo različne raziskave. Gre za globoko ukoreninjeno nezaupanje v vlado, politične voditelje, elite in mednarodne ustanove, za katere se zdi, da so se dvignile nad zakon. Mnogo ljudi je pesimističnih glede prihodnosti. Skrbi jih, da bo šlo njihovim otrokom slabše kot njim.

 

Čeprav je kriza demokracije na široko priznana, ni praktično nobene kritike samega demokratičnega sistema. Skoraj nihče ne krivi same demokracije za težave, ki jih izkušamo. Politiki nam – naj bodo levo, desno ali nekje vmes – obljubljajo, da se bodo problemov lotili z več, ne manj, demokracije. A nikoli ne postavijo vprašanja o všečnosti demokratičnega sistema samega. Raje pravijo, da imamo težave zaradi preveč svobode, kot preveč demokracije.

 

 

Pravimo, da je parlamentarna demokracija nepravična, vodi do birokracije in stagnacije, izpodjeda svobodo, neodvisnost in podjetnost, in neizbežno vodi v antagonizem, vmešavanje, letargijo in preveliko zapravljanje. In to ne zato, ker nekaterim politikom spodleti v njihovi službi – ali zato, ker je napačno stranka na oblasti – temveč zato, ker tako deluje sistem.       

 

Ni težko videti, zakaj svoboda ni enaka demokraciji. Zamislite si: ali tudi demokratično odločamo, koliko denarja naj vsak zapravi za obleke? Ali v katero trgovino gremo? Očitno ne. Glede tega se odloči vsak sam. Ta svobodna izbira deluje dobro. Zakaj potem deluje bolje, če se glede vseh drugih stvari – od naših delovnih mest, zdravstvenem varstvu, pokojninah in gostilnah ter klubih – odločamo demokratično.

 

Ali ni prav dejstvo, da zaradi tega – da se o vsem odločamo demokratično, da so skoraj vsi ekonomski in družbeni problemi pod nadzorom države – gre mnogo stvari narobe v družbi. Da birokracija, vladno vmešavanje, zajedavstvo, zločin, korupcija, nezaposlenost, inflacija, nizki izobrazbeni standardi in tako naprej, niso posledica premalo demokracije, temveč so pravzaprav posledica demokracije?

 

Demokracija ni enako kot svoboda. Je pravzaprav samo oblika diktature – diktature večine in države. Niti ni sopomenka za pravičnost, enakost, solidarnost ali mir.

 

Vaš glas ni šel za neko specifično odločitev ali politiko. Gre za glas za nekega kandidata ali stranko, ki bo sprejemala odločitve za vas. Vendar nimate nobenega vpliva na odločitve, ki jih sprejema posameznik ali stranka! Ne morete jih nadzorovati. Štiri leta lahko odločajo, kakor hočejo, in ničesar ne morete narediti. Lahko jih zasujete z elektronskimi sporočili, pokleknete pred njih ali jih opsujete – na koncu bo tako, kot bodo odločili oni. Vsako leto vlada sprejme tisoče odločitev. Vaš glas za nekoga, ki lahko dela, kar hoče, brez, da bi se posvetoval z vami, ne vpliva na katero koli od odločitev.

 

 

 

In še več, potem ko je bil izbran kandidat ali politična stranka, za katero ste glasovali, ti prepogosto prelomijo volilne obljube. Kaj pa lahko naredite? Morali bi jih tožiti za prevaro, ampak jih ne morete. Pa štirih letih lahko edino glasujete za drugo stranko – z enakimi rezultati.

 

Pogosto slišimo, da kdor ne gre glasovat, nima pravice imeti besedo v javnih debatah ali negodovati zaradi političnih odločitev. Navsezadnje ni oddal svojega glasu, zato njegovo mnenje ne velja več. Ljudje, ki trdijo to, si očitno ne morejo zamisliti, da je nekaj ljudi, ki ne pristaja na iluzijo vpliva, ki jo ponuja demokracija. So žrtve stockholmskega sindroma. Vzljubili so svoje paznike in ne vidijo, da so zamenjali avtonomijo za moč, ki jo imajo politiki in administratorji nad njimi.    

 

Ni volja ljudi, temveč politikov – pod vplivom lobistov, interesnih skupi in aktivistov – ki vladajo v demokraciji. Velika farmacevtska in medicinska podjetja, dobavitelji nafte in kmetijstvo ter vojska vedo, kako manipulirati z sistemom v svojo korist. Majhne elite sprejemajo odločitve – ne pred očmi drugih. Ne moti jih, kaj si želijo ljudje; zapravljajo naš denar za vojno in programe pomoči, dopuščajo velik pritok emigrantov, ki ga skoraj nihče noče, pridelajo velikanske deficite, vohunijo za državljani, začenjajo vojne, trošijo za subvencije za posebne interesne skupine, sklepajo sporazume – kot sta monetarna unija v Evropi ali NAFTA – kar vse koristi neproduktivnim na račun produktivnim. Smo si res vsi demokratično želeli to ali so to hoteli naši voditelji?

 

Koliko ljudi bi dejansko prostovoljno nakazalo na bančni račun države tisoče dolarjev, da bi se lahko vojaki v njihov imenu borili v Afganistanu? Zakaj ne bi vsaj enkrat vprašali ljudi? Ali ne vladajo oni?    Večkrat se sliši, da je demokracija dober način, da se omeji moč vladarjev, a vidimo, da je to le še en mit. Vladarji lahko počnejo tako rekoč vse, kar hočejo.

 

 

Sprijaznimo se: ljudje navadno glasujejo v svojem interesu. Glasujejo za politične stranke, za katere pričakujejo, da jim bodo najbolj koristile. Vedo, da se stroški za koristi, ki jih dobijo, prenesejo na vse ljudi. Je to pravično ali zaželeno? Sramotna resnica je, da so ljudje najbolj verjetno za demokracijo zato, ker upajo ali pričakujejo, da bodo pripadali večini in bili deležni deleža bogastva, odvzetega drugim. Upajo, da bodo breme delili z drugimi in prenesli stroške svojih koristi na druge. To je ravno nasprotno od moralnega vedenja.

 

Demokracija je po definiciji kolektivistična zamisel, predvsem v tem, da moramo o vsem odločati skupaj in potem morajo vsi spoštovati te odločitve. To pomeni, da je v demokraciji tako rekoč vse javna zadeva. Ta kolektivizacija nima nobene temeljne omejitve. Če večina (ali vlada) hoče, lahko odločijo, da vsi nosimo jermene med hojo po cesti, zato ker je varneje. Ali da se vsi oblečemo kot klovni, ker bi to nasmejalo ljudi. Nobena individualna svoboščina ni sveta.

 

Demokracija je v bistvu totalitarna ideologija, čeprav ne tako ekstremna, kot nacizem, fašizem ali komunizem.

 

Resnična svoboda je pravica izbrati, da ne sodelujete v sistemu, in da vam ni treba plačevati zanj. Kot porabnik niste svobodni, če ste prisiljeni izbirati med različnimi televizijami, ne glede na to, med koliko televizijami lahko izbirate. Svobodni ste samo, če se lahko odločite ne kupiti televizorja. V demokraciji morate kupiti to, kar je izbrala večina – če vam je to všeč ali ne.

 

 

 

Bogastvo nastane tam, kjer so pravice posameznikov primerno zaščitene – še posebno pravica do lastnine. Povedano drugače, bogastvo nastaja tam, kjer so ljudje lastniki plodov svojega dela. V takšnih okoliščinah so ljudje motivirano trdo delati, tvegati in smotrno uporabljati vire. Če pa se morajo ljudje odreči plodovom svojega dela v korist države – to velja delno za demokracijo – so manj pripravljeni delati po svojih najboljših močeh. Država bo te vire zagotovo uporabila neučinkovito.

 

Internet je primer, kako lahko nekaj velikega deluje brez političnega nadzora. Nihče ni mislil, da bo nekaj tako anarhičnega, kot je Wikipedia, internetna enciklopedija, lahko postala tako uspešna brez osrednjega nadzora. Pa vseeno deluje. Ves internet je skup številnih ločenih organizacij, posameznikov in tehnologij, ki delujejo skupaj brez centralnega menedžmenta. Na začetku svetovnega spleta, mnogi niso verjeli, da internet nima lastnika, da temelji na prostovoljnem sodelovanju med tisočimi organizacijami (ponudniki internetnih storitev, podjetja, institucije itn.), od katerih vsaka ima nadzor nad majhnim delom spleta.

 

Da bi dosegli decentralizacijo, se mora naš politični sistem korenito spremeniti, vendar to ni tako nemogoče, kot mislimo. Velike vladne organizacije bi lahke ukinili. Odpravili bi ministrstvo za izobraževanje, zdravstvo, socialo, ekonomijo, kmetijstvo, zunanjo politiko, pomoč nerazvitim in finance. Vsaka družba potrebuje le osnovne storitve, da si zagotovi red in mir ter da skrbi za okoljske zadeve.

 

Verjamemo, da so nacionalne države in demokracija, ki gre zraven, pojavne oblike 20. stoletja, ne 21. Pot do avtonomije in opolnomočenja se bo nadaljevala, vendar ne bo vodila skozi velike demokracije. Vodila bo skozi decentralizacijo in organizacijo ljudi v manjše administrativne enote, ki jih bodo oblikovali ljudje sami.

 

 

Nekateri pravijo, da večina ljudi ni zmožna biti svobodna. Da niso niti dovolj odgovorni niti nimajo želje živeti samostojno. Treba jim je vladati, za njihovo dobro, vendar je to enak argument, ki so ga uporabljali proti odpravi suženjstva ali proti emancipaciji žensk. Trdili so, da suženjstva ne smejo odpraviti, ker črnci ne bi znali skrbeti zase – in itak si sploh ne bi želeli biti svobodni. Trdili so, da ženske ne potrebujejo enakih pravic kot moški, ker so nesposobne zaslužiti za življenje in se spopadati z zahtevami samostojnosti. V resnici se je to izkazalo za napačno. Enako bo, ko bo odpravljena demokratična država, ki deluje kot »varuška«. Ko bodo imeli ljudje priliko, se bodo izkazali za neverjetno samostojne. Seveda si ne bodo izbrali življenja v samoti, ampak se bodo samoorganizirali v skupine po lastni volji, v podjetja, klube, sindikate, zveze, posebna združenja, skupnosti in družine.

 

Ljudje bodo, sproščeni nadzora birokracije in demokratične vladavine večine, spremenili svet, kot si zdaj ne moremo predstavljati. Kot sta zapisala Linda in Morris Tannehill: »Veliko nezaželenih stvari, ki jih danes ljudje jemljejo kot samoumevne, bi bile drugačne v družbi povsem brez kakršne koli vlade. Večina teh razlik bi nastala zaradi trga, ki je osvobojen ubijajočega nadzora vlade – tako fašistične in socialistične – in bi lahko ljudje ustvarili zdravo gospodarstvo in veliko boljšo raven življenja za vse.«

 

Veliko ljudi je strah, da če bodo izobraževanje, zdravstvo, javni promet, stanovanja itn. prepuščeni svobodnemu trgu, si teh storitev revni ne bodo mogli privoščiti. Dejansko pa svobodni trgi kar dobro poskrbijo za revne. Pomislite samo na supermarkete, ki nam zagotavljajo najbolj nujno dobrino: hrano. Zalagajo nas z visoko kakovostnimi živili po nizkih cenah in z veliko izbiro. Zaradi inovativnosti in tekmovalnosti je svobodni trg omogočil slabo plačanim delavcem in študentom, da si privoščijo take stvari, kot so avtomobili, osebni računalniki, mobilni telefoni in letalski prevoz, ki so bile prej samo za bogate.

 

Tako imenovana solidarnost v demokraciji navsezadnje temelji na sili. Vendar je vsiljena solidarnost pravzaprav protislovje. Prava solidarnost pomeni prostovoljno dejanje. Ne morete reči, da nekdo, ki je bil oropan na cesti, kaže solidarnost z roparjem, ne glede, kako plemenite motive je imel. Če bi radi razdali svoj denar, za to ne potrebujete odobravanje večine. Dovolj je, da ste svobodni. Svobodno lahko odprete denarnico in daste, kolikor želite.

 

Rezultat tega sistema je, da so ljudje vedno bolj razvajeni in vedno več zahtevajo od voditeljev ter negodujejo, če ne dobijo, kar hočejo. Hkrati imajo malo možnosti ne sodelovati v tem sistemu zato, ker če ne sodelujejo, jih bodo drugi prisilili v dejanja. Na ta način sistem spodjeda samostojnost – njihovo sposobnost, da skrbijo zase. Hkrati pa spodkopava njihovo pripravljenost pomagati drugim, ker so ves čas prisiljeni »pomagati« drugim.

 

 

Ludwig Erhard, nekdanji nemški kancler in arhitekt nemškega povojnega gospodarskega čudeža, se je zavedal tega problema demokracije. »Kako lahko zagotavljamo napredek, če vse bolj prevzemamo življenjski slog, v katerem ni nihče voljan biti odgovoren zase in išče varnost v kolektivizmu?« se je spraševal. »Če se bo to nadaljevalo, bo naše družba degenerirala v družbeni sistem, v katerem ima vsakdo svoje prste v žepih drugih.«

 

V demokraciji se ne more nihče izogniti odločitvam vlade. Če ne ubogate, boste morali plačati kazen, če ne, boste prej ali slej končali v zaporu. Tako preprosto je to. Poskusite ne plačati kazni za prometni prekršek – ali davkov. V tem smislu ni nobene razlike med demokracijo in diktatorstvom. Za Aristotela, ki je živel v času, ko demokracija še ni bila sveta, je bilo to očitno. Zapisal je: »Demokracija je, kot oligarhija, tiranija večjega števila ljudi.«

 

Ali pa vzemimo zakone, ki narekujejo minimalne standarde proizvodov in storitev. Niso ti koristni za vse? No, ne. Slaba stran te zakonodaje je, da omejuje ponudbo, zmanjšuje potrošnikovo možnost izbire in dviguje cene (ter spet škodujejo predvsem revnim). Na primer, zakoni, ki narekujejo varnostne standarde za avtomobile, dvigujejo njihove cene tako, da so nedostopni ljudem z najnižjimi dohodki, ki ne morejo sami izbrati, kolikšno tveganje na cesti bodo sprejeli. Da bi razumeli, zakaj ima takšna »zaščitna« zakonodaja slabosti, si zamislite, da bi država prepovedala prodajo avtomobila, ki bi bil slabši od kvalitete mercedesa. Bi to zagotovilo, da bi vsi vozili najboljše in najvarnejše avtomobile? Seveda bi se še vedno vozili samo tisti, ki bi si lahko privoščili mercedese.

 

Demokratični sistem lahko primerjamo z državnimi tovarnami bivše Sovjetske zveze. Le-te so bile centralno nadzorovane in vodene s pomočjo številk. Kljub tovrstni pozornosti (ali pa prav zaradi nje) produkcijska kakovost ni bila visoka. Noben komunistični avtomobil se ni mogel kosati z zahodnimi modeli. To preprosto ni bilo mogoče, saj so proizvodnjo vodili birokrati in ne potrošniki. Kako naj birokrati vedo, kaj hočejo kupci? In katere iniciative morajo izboljšati?

 

Policija je institucija, v kateri manjše število ujetih kriminalcev pomeni večji denarni dohodek. Če bi bila policija pri omejevanju kriminala uspešna, bi bil njen proračun zmanjšan, in policisti bi izgubili zaposlitev. Isto velja za vse državne organizacije. Le najbolj marljivi in moralno trdni bi ravnali drugače v sistemu, ki je poln perverznih iniciativ.

 

 

 

Demokratičen sistem podpira ogromno parazitov, ki živijo na račun davkoplačevalcev. Poleg birokratov in politikov se v demokratičnem sistemu zelo dobro okorišča še ena skupina – ljudje, ki vodijo podjetja in institucije, ki obstajajo zaradi radodarnosti vlade ali posebnih privilegijev. Pomislite na vodje poslov, ki so del vojaško-industrijskih kompleksov, bank in finančnih institucij, podprtih s strani Ameriške centralne banke. Pa tudi na zaposlene v subvencioniranih sektorjih − kulturnih institucijah, na javni televiziji, podpornih službah, okoljevarstvenih skupinah ipd., da ob vsem tem poplave mednarodnih institucij sploh ne omenjamo. Veliko teh ljudi ima donosne službe, pridobljene z osebnimi vezami v vladi ali njenih agencijah. Vse to je oblika institucionaliziranega parazitstva, ki ga podpira demokratični sistem.

 

Genialen opis zakaj je demokracija tako škodljiva: ekonomist Milton Friedman je porabo denarja razvrstil v štiri skupine. Prvi način predstavlja porabo denarja zase. V ospredju je želja po kakovosti in učinkoviti porazdelitvi denarja. Tako se z denarjem na splošno ravna v zasebnem sektorju. V drugo skupino spada poraba denarja za nekoga drugega, npr. plačilo večerje. Nedvomno vam ni vseeno za porabljeni znesek, zanimanje za kakovost pa je manjša kot v prvem primeru. Tretji način je poraba denarja nekoga drugega zase, npr. kosilo na službene stroške. Motivacija za skromnost bo v tem primeru majhna, izbor jedi pa bo prav gotovo pester. V četrto skupino spada poraba denarja nekoga drugega za nekoga tretjega. V tem primeru ni nobenega razloga, da bi vas skrbelo za višino zneska ali stopnjo kvalitete. To je v splošnem način, na katerega vlada troši denar davkoplačevalcev.

 

Intervju z avtorjem knjige: http://www.portalplus.si/556/intervju-s-frankom-karstenom-privlacnos/