Hipokrat je bil kuhar

• Šifra artikla: 101
• Cena z DDV: 29,80 €
• Popust: 0,00 %
• Spletna cena z DDV: 29,80 €

Nazaj Dodaj v košarico

Splošen opis

 Spoznajte resnico za doseganje vrhunskega zdravja

Kaj so resnični vzroki bolezni, kako bolezni lahko sami preprečimo, ustavimo napredovanje in celo pozdravimo? Osupljivi dokazi o neučinkovitosti sodobne in alternativne medicine. Strašljivi dokazi o farmacevtskih, medicinskih in prehranskih lažeh in prevarah. Zakaj zdravje in srečo zaupamo tistim, ki skrbijo za svoje dobičke? Katere so večne resnice za doseganje odličnega telesnega in duševnega zdravja? Zaradi medicinske oskrbe v svetu umre vsako leto milijon ljudi. Zaradi nezdravega prehranjevanja je v svetu bolnih več kot milijarda ljudi. Vse to in še veliko več v knjigi slovenskega avtorja Ivana Sočeta.

 Iz knjige boste spoznali:

• zakaj smo takšni, kot smo, zakaj verjamemo v kar verjamemo, zakaj in kako lahko spreminjamo svoja prepričanja in svoje navade, ki upravljajo z našim življenjem;

• zakaj najpogosteje zbolevamo, kako bolezni preprečiti in pozdraviti, ustaviti ali vsaj močno upočasniti njihovo napredovanje;

• kaj lahko pričakujemo od sodobne in kaj od alternativne medicine; 

• s kakšnimi metodami manipulacije prirejajo prehranske resnice in kaj so neizpodbitni dokazi nevtralne znanosti o hrani in njenem vplivu na zdravje; 

• kako drugi dejavniki (stres, telesna dejavnost, misli in čustva,  oblačila in drugo) vplivajo na naše zdravje;

• kako vse te informacije uporabiti za boljšo skrb zase in za svoje zdravje.

Zakaj bi bil Hipokrat kuhar?

 

HIPOKRAT JE BIL KUHAR – malo nenavaden, provokativen naslov želi opozoriti na dejstvo, da je sodobna farmacevtska medicina svetlobna leta stran od svojega “očeta”, kot Hipokrata pogosto imenujejo in mu prisegajo.

 

Največja Hipokratova zasluga, njegov zgodovinski prispevek, je vzpostavitev medicine, ki ni temeljila na religiji, misticizmu, magiji ali zatekanju k vračem. Pred Hipokratom so verjeli, da bolezni povzročajo zli duhovi, ki so jih odganjali vrači. Sedanja medicina se nekako vrača v predhipokratovsko obdobje, vendar s sodobnim farmacevtskim misticizmom, medicinsko religijo in vrači v belem, ki jih tako ponižno in prestrašeno imenujemo “bogovi v belem”.

 

Hipokratova medicina je utemeljena na skrbi za človeka – bolnika in ne za njegove posamezne prizadete organe. Bolj kot diagnoza ga je zanimala prognoza bolezni. Pri Hipokratu ni bilo posploševanja, ni bilo enakih zdravil za enake bolezni. Vsako zdravilo je bilo prilagojeno konkretnemu bolniku glede na njegovo konstitucijo, temperament, stanje celotnega organizma.

 

 

Hipokrat

 

 

Bolezen (z izjemo poškodb) je razumel kot naravni odziv organizma na različna neravnovesja, zato je z naravnimi sredstvi pomagal vzpostaviti zdravo ravnovesje, ko se lahko človek sam pozdravi. Neravnovesja naj bi se najizraziteje kazala pri štirih telesnih tekočinah (kri, žolč, črni žolč in sluz) in naj bi bila neposredna posledica prehrane. Naravno je, da so te tekočine v ravnovesju (pepsis), njihovo neravnovesje (dyscrasia) je povzročalo bolezen, ki je napredovala do kritične točke (crisis), na kateri se je odločalo, ali bo bolezen premagala bolnika ali obratno. Naravne procese doseganja ravnovesja, ki so premagali bolezen, je imenoval ozdravitvena moč narave (vis medicatrix naturae).

 

Hipokrat je bil zdravnik z izjemno visokimi etičnimi normami. Njegovo osnovno vodilo so bile koristi in dobrobiti bolnika. Koncept etičnih norm se je, vsaj na manifestativni ravni, obdržal do danes. Podrobno je predpisoval vedenje in celo oblačenje zdravnikov, da bi čim bolj služili bolniku. Njegovo vrhunsko načelo pri zdravljenju je bilo: predvsem ne škoditi (primum non nocere). Ne narediti nič je bilo po Hipokratovem prepričanju tudi zdravilo.

 

Besedilo Hipokratove zaprisege je seveda zastarelo, neuporabno, tako da ne razumem njenega praktičnega pomena. Morda je besedilo aktualno v dveh točkah, in sicer:

 

• da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno;
• da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno, a glej ga zlomka, ravno pri teh etičnih normah se danes zdravniki najpogosteje pregrešijo.

 

Sodobni zdravniki o dietetiki ne vedo veliko, kaj šele, da bi jo uporabljali v prid bolnikov, katerih tudi ne odvračajo od vsega, “kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno”. O omadeževanosti in nepoštenosti številnih farmacevtskih zdravnikov je napisanih veliko knjig, spisanih veliko sodnih spisov in tej temi sem posvetil dobršen del pričujoče knjige.

 

Hipokrat je razumel, da je večina bolezni posledica načina življenja, predvsem prehrane. Kdor ne razume hrane, ta ne razume bolezni, je trdil. Njegov nasvet: hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo hrana je menda ena največkrat citiranih izjav s figo v žepu. Zdravila, ki jih uporabljajo sodobni zdravniki, prihajajo s tekočih trakov v dobiček zagledane farmacevtske industrije, ki ji niso tuje najpodlejše metode zavajanja zdravnikov, bolnikov in državnih regulatorjev. Toda omenjeni nasvet o hrani kot zdravilu je še kako uporaben za nas v vsakdanjem življenju.

 

Sodobni zdravniki bi se morali odpovedati Hipokratu (on se jim ne more) in kot svojega “očeta” slaviti nekega drugega Grka, ki je živel približno 700 let kasneje. Za razliko od Hipokrata, ki je zagovarjal individualno obravnavo vsakega posameznega bolnika, je bil ta gospod prepričan, da je treba pripraviti zdravilo v natančnih odmerkih, ki bi vedno enako delovalo pri različnih bolnikih. Pripravljal je zapleteno sestavljena zdravila, pripravljena po natančnih recepturah po načelu, da zdravilo deluje proti bolezni. Postavil je temelje sodobne alopatske medicine.

 

Njegovo zdravilo teriak je sestavljalo 70 različnih substanc in se je uporabljalo celo do 18. stoletja. Temu gospodu je bilo ime Galen in v njegovo čast se farmacevtski obrati po celem svetu, v katerih proizvajajo zdravila v manjših serijah, imenujejo – galenski laboratoriji. Prav iz galenskih laboratorijev so zrasle velike farmacevtske multinacionalke.

 

Dosledno zgodovinskemu izročilu bi bilo, da bi današnji zdravniki za svojega “očeta” vzeli Galena, medtem ko bi Hipokrata prevzeli zdravojedski kuharji, ki bi prisegali, da bodo dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljali v prid ljudi ter odvračali od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno, kar pomeni, da ne bi pripravljali hrane, ki bi utegnila biti škodljiva in nevarna.

 

Hipokrat ni oče sodobne medicine. Naj zdravila ostanejo v lekarni, če le lahko zdravite s hrano, je bila Hipokratova zapoved, ki jo farmacevtski zdravniki ne smejo spoštovati.  Spoštujejo jo lahko le kuharji.

 

Današnji zdravniki skrajno podcenjujejo vpliv prehrane in bi vsakega, ki bi zdravil s hrano, izključili iz zdravniške zbornice, mu odvzeli licenco in prepovedali opravljati poklic zdravnika. Če bi Hipokrat živel danes in bi želel zdraviti s hrano, bi moral biti kuhar. Že iz njegovih časov je znano dejstvo, da na naše zdravje bolj kot zdravila vpliva hrana, zato bi bil Hipokrat s ponosom in veseljem – kuhar.

 

 

Zdravi so bogatejši od bogatih

 

Če berete to knjigo, pomeni, da vas zdravje zanima, in interes je pomemben prvi korak k spremembam. Spoznali boste usodno razliko med zdravjem in zdravljenjem, med skrbjo za zdravje in skrbjo za bolezen, med tistim, kar zdravstveni sistem za vas lahko stori, in tistim, kar lahko naredite sami. Spoznali boste, da ste edina oseba na tem svetu, ki je resnično odgovorna za svoje zdravje, in da za svoje zdravje lahko naredite več kot vsi drugi skupaj.

 

Skrbeti za odlično zdravje in dolgo življenje ni težko, ni zahtevno, ni drago. Le spremeniti je treba lastna prepričanja in navade, to pa je, priznam, težko, zato vam v knjigi ponujam številne rešitve. Vse je težko, dokler ne postane lahko! Razen bolezni, ki postaja vedno težja in težja in težja …

 

 

 

Zdravih ljudi ni več. Zdravje ne obstaja oziroma obstaja le kot iluzija, kot fikcija. Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje zdravje kot “stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje, celovit in dinamičen sistem, ki je sposoben prilagajanja vsem vplivom okolja ter omogoča posamezniku in skupnosti opravljati vse biološke, socialne in poklicne funkcije in preprečevati bolezen, onemoglost in prezgodnjo smrt”.

 

Takšno definicijo smo sprejeli, jo učimo v šolah in promoviramo v družbi in po takšni definiciji smo vsi bolni ali zgolj navidezno zdravi. Vsi smo bolni, le da nekateri tega ne vedo. Družba je postala kolektivni pacient.

 

Tako kot smo zdravje zamenjali za zdravljenje, smo koristno hrano zamenjali za varno hrano. Država skrbi, da je na trgovskih policah varna hrana (kar ji pogosto ne uspeva), medtem ko proizvajalci stremijo k temu, da je hrana okusna in hitro pripravljena. To, da zaradi tega najpogosteje zbolevamo, ne skrbi nikogar. Če je še logično in naravno, da imata farmacevtsko-medicinska in prehranska industrija od tega velike dobičke, da vladarje zanimata moč in denar, je nenaravno, da to ne skrbi nas državljanov, ki vse to plačujemo.

 

Ustvarili smo navidezno blaginjo, ki nam siromaši in uničuje življenje. Zadovoljni smo na suhem in toplem, brez vojn in drugih strahot, siti in napiti, presrečni, ker lahko na velikih televizorjih gledamo ‘žajfaste’ nadaljevanke, šport, poročila o nesrečah drugih in reklame. Odtujeni od narave, drugih in samih sebe množično zbolevamo za boleznimi, katerih skupni vzrok je “sodobno življenje”. Mednje uvrščamo prehranske bolezni (to so skoraj vse kronične bolezni), stres, depresijo in druge oblike duševnega trpljenja.

 

Vprašanje vseh vprašanj je, zakaj na vse to pristajamo. Zakaj vztrajamo pri slabem, čeprav vemo, da bo še slabše? Zakaj imamo občutek nemoči, zakaj dovolimo, da nas spreminjajo v počepnike, in zakaj pri vsem tem celo uživamo?

Zakaj se problemov osebnega zdravja lotevamo, šele ko zbolimo, in to najpogosteje z odpravljanjem simptomov, namesto da bi poiskali prave razloge za zbolevanje in jih začeli odpravljati?

 

Zakaj zaupamo nekomu, ki dokazano ni vreden zaupanja, zakaj verjamemo nekomu in v nekaj, če vemo, da nas bo najverjetneje izneveril ali da ne more izpolniti obljube?

 

Odgovori na ta in podobna vprašanja so ključ za razumevanje, kako deluje ta svet, zato sem veliko prostora v knjigi namenil prav omenjenim temam. Brez razumevanja, zakaj svet vidimo, kot ga vidimo, zakaj smo takšni, kot smo, zakaj funkcioniramo, tako kot funkcioniramo, zakaj in kako smo zasužnjeni z obstoječimi prepričanji in navadami, ne moremo spreminjati samih sebe, še manj pa sveta. Če ne zmoremo spreminjanja, so vse informacije odveč, razen tistih, ki potrjujejo, da imamo prav, vendar te ne prispevajo k osebni rasti, iskanju zdravja, sreče in smisla življenja. Prvi del knjige, v katerem pišem o tem, je torej ključen.

 

Šele takrat, ko spoznamo, da smo takšni, kot smo, zato, ker so nas mnogi vplivni ljudje v našem življenju od rojstva naprej programirali, določali naše vedenjske vzorce in sistem vrednot, se lahko sami prevzgojimo in reprogramiramo. Lahko bi bili bistveno drugačni, če bi živeli pri drugih starših v drugem okolju. Lahko spreminjamo svoja prepričanja in navade, če vemo, da smo tega sposobni in vredni. Šele na tej podlagi lahko zraste potrebna motiviranost in spreminjanje.

 

Šele ko smo pripravljeni videti svet drugače, spregledamo, da velika medicina niti ni velika, da ne zna pozdraviti nobene kronične bolezni, da je popolnoma odvisna do farmacije, farmacija pa od naše bolezni. Resnici, kakšna je sodobna medicina, kaj resnično dobro dela, kje se dela, da dobro dela, in kje dela škodo, je posvečeno poglavje o nemoči medicine.

 

Moj namen je en sam: da se znebimo iluzije o vsemogočni medicini – da dobro skrbi za naše zdravje in zdravi vse bolezni; če jih ne zdaj, pa jih bo zagotovo v prihodnosti. Ta iluzija je pogubna za posameznika in skupnost.

 

Z enakim namenom opisujem delovanje farmacevtskih tovarn. Znebiti se moramo iluzije, da zdravje prihaja z njihovih tekočih trakov, spoznati moramo mafijske metode njihovega delovanja, strahovitega vpliva na medicino, medije in politiko.

Spoznati moramo, da sodobna farmacevtska medicina povzroča veliko smrti, pohabljenj in bolezni.

 

Ne opisujem resnično velikih dosežkov sodobne medicine, ker to vsak dan počnejo drugi, ki pa o neuspehih govorijo kot o naključnih napakah ali spodrsljajih. Želim, da bi videli celotno sliko. Včasih je treba kakšen detajl na tej sliki prikazati črno-belo, saj tako lažje uzremo bistvo, kot če vse gledamo v številnih odtenkih sive.

 

Izjemno spoštujem zdravniški poklic, občudujem predanost bolnikom, cenim velike dosežke na številnih področjih, a vendar ne morem mimo dejstva, da temna stran medicine in farmacije pogosto ostaja neosvetljena in da se vztrajno povečuje in nas ogroža.

 

Znanstveniki, strokovnjaki in laiki vemo, da je naše zdravje pretežno odvisno od načina življenja, predvsem od hrane. Ocene, ali je to 75 ali 90 %, so nepomembne. Noben dejavnik zdravja ne vpliva na naše zdravje tako mogočno in tako množično kakor hrana. Če je to tako jasno, zakaj se o tem ne učijo na medicinskih ali farmacevtskih fakultetah? Tako kot jim zaupamo v primeru zdravil, jim zaupamo tudi pri prehranjevanju, a oni o tem ne vedo veliko. Njihove informacije so enake zapisanemu v uradnih smernicah zdravega prehranjevanja, katerih posledice vidimo na vsakem koraku in zaradi katerih imamo premalo zdravnikov in premalo bolnišnic.

 

Kako je možno, da imamo o nečem, kar tako usodno vpliva na naše zdravje, tako malo znanja, toliko nasprotujočih si informacij, izsledkov znanstvenih raziskav, strokovnih priporočil. Kdo ustvarja to zmedo in komu koristi?

 

Ko sem avtorja neke svetovne uspešnice povprašal, ali obstajajo kakšna novejša dognanja, rezultati kakšnih novih raziskav, je prepričljivo odgovoril: “The truth is immortal!” (“Resnica je nesmrtna!”)

 

Katera resnica je nesmrtna? Kdo ima zmeraj prav? Zelo sem se trudil dokopati do teh resnic, ki vam jih posredujem v pričujoči knjigi. Skupek teh večnih prehranskih resnic sem poimenoval zdravojedstvo. Za lažji prehod na zdravojedstvo sem napisal tudi Zdravojedski praktikum, s pomočjo katerega se boste zlahka sami naučili pripravljati na stotine različnih jedi.

 

Toda zdravje ni odvisno zgolj od hrane, zato sem dodal še nekaj svojih pogledov na stres, telesno aktivnost, duhovnost ipd.

 

Na tako velik projekt, kot je ta knjiga, bi bila ponosna tudi številčnejša ekipa ljudi, kaj šele en sam avtor. Tudi jaz mu ne bi bil kos brez izdatne pomoči sina Lea, žene Slavice, sestre Melite in prijatelja Marina ter drugih, ki so prispevali, da je ta knjiga še boljša. Njim gredo zasluge za veliko dobrega v njej, odgovornost za vse napisano pa je izključno moja.

 

 Predgovor

 

Časi zlate, diamantne ali naftne mrzlice so preteklost, nastopilo je obdobje, kjer je vir največjega bogatenja postalo človeško telo. Sodobni rudniki “zlata in diamantov” so postala naša telesa. Potreba po stalnem hranjenju in želja po čim bolj zdravem in daljšem življenju na eni strani ter nezmožnost samooskrbe s hrano in preprečevanje ali zaničevanje naravnih načinov zdravljenja na drugi strani so zlate kokoši sodobnih kapitalistov, ki jim vsak dan nosijo večja zlata jajca.

 

Do neke mere smo še vedno pravno formalno lastniki teh “sodobnih zlatokopov” in še vedno imamo pravico izbire. Ta pravica pa se kaj kmalu izkaže kot navidezna pravica do izbire med različno hrano in različnimi načini zdravstvene oskrbe. Resnično lahko izbiramo med podobnimi proizvajalci podobno pakirane hrane, med podobnimi načini zdravljenja s podobnimi zdravili. V prijetni brezbrižnosti prepuščamo drugim, da predpisujejo in svetujejo, kaj je za nas dobro, koristno ali zdravo. Nikoli doslej nismo bili deležni takšne skrbi, nikoli ni bilo tako pestre ponudbe in nikdar doslej ni bilo toliko bolnih, lačnih, žejnih, nesrečnih in samomorilnih.

 

Nosečnost in rojstvo otroka dojemamo kot medicinski uspeh, smrt pa kot posledico dokončne nezmožnosti farmacevtskega zdravljenja. Tudi vse, kar je med spočetjem in smrtjo, postaja področje vpliva farmacevtske medicine. Medicina postaja monopolni represivni aparat, ki nas “zdravi” brez našega dovoljenja ali celo v nasprotju z njim, pri čemer le sledi globalnim trendom kapitalizma, kjer je vse blago: življenje in smrt, zdravje in bolezen, hrana in lakota, vojna in mir.

 

Država namesto krepitve obveščanja in ozaveščanja prebivalstva, kako naj samo čim bolje skrbi za svoje zdravje in tudi svojo bolezen, ustvarja razmere, kjer to počne nekdo, ki po logiki razmer skrbi najprej za svoj dobiček.

 

Vse je postalo predmet skrbi medicinske industrije: nespočetje (kontracepcija), spočetje, nosečnost, rojstvo, staranje, umiranje, spanje, sončenje, prehrana, postenje, debelost, stres … in seveda preprečevanje in zdravljenje bolezni. Farmacevtska medicina ne skrbi več zgolj za bolne, njeni pacienti postajajo tudi zdravi državljani. Podredila si je ne le posameznike, še država je postala ena velika bolnišnica, družba pa kolektivni pacient. Terapevtska država je spodbujevalka in zaščitnica nasilnega osvajalnega pohoda medicine. Po vzoru državne medicine tudi državni organi, zadolženi za hrano, predpisujejo, kaj morajo jesti otroci v jaslih, vrtcih in šolah, kaj bolniki v bolnišnicah.

 

 

 

 

Naivni državljani, prepričani, da država dobro skrbi za naše interese, takšno prehranjevanje sprejemamo kot ustrezno, koristno in zdravo. Pričakovali bi, da bi ta vseobsegajoča, globoka, marketinško in finančno izjemo podprta dejavnost, ki se izvaja tudi pod grožnjo državnih sankcij, prispevala k vsesplošni blaginji, ki bi jo merili z zmanjšanjem števila bolnikov, manjšo porabo zdravil, manjšim številom bolniških izostankov, večjim deležem srečnih in zdravih posameznikov.

Nasprotno: na vsakem koraku vidimo, da sodobni farmacevtski, medicinski in pre-hranski establišment ne uresničuje naših pričakovanj.

 

Vsako leto multinacionalke porabijo milijarde evrov, da nas prepričujejo, kako kakovostno skrbijo za naše zdravje, da je industrijsko pripravljena hrana zdrava in kako-vostna, kako medicina napreduje, kako neznansko velike dobičke farmacija namenja raziskavam, kar naj bi prispevalo k našemu zdravju in odkritju zdravil za zdaj neozdravljivih bolezni. Posledice te velike skrbi so pogubne. Število kroničnih bolnikov nenehno narašča, za zdravljenje namenjamo več denarja, čakalne vrste se daljšajo, število duševno trpečih eksponentno raste. Vsako leto potrebujemo več zdravnikov, medicinskih sester, zdravstvenih inženirjev in tehnikov, bolnišnic, novih zdravil, operacij, aparatur … Več kot je zdravnikov, bolnišnic in zdravil – manj smo zdravi! Bolj kot skrbijo za naše zdravje – bolj smo bolni!

 

Država ne ščiti interesov državljanov, ščiti interese tistih, ki so financirali volitve in prihod na oblast. Izdali so naše zaupanje in zdaj je čas, da ponovno jasno in glasno povemo, kaj od strokovnjakov in znanstvenikov pričakujemo, celo zahtevamo. Nismo njihovi talci, ta planet ni njihov laboratorij ali peskovnik.

 

Pogubno bo, če bomo obtičali v vlogi pasivnih kupcev “zdravil” in “zdrave hrane” ter dovolili, da nas izločijo pri odločanju o naših življenjih in življenjih naših potomcev.

 

Čevljev nikar naj ne sodi le čevljar!

 

“Le čevlje sodi naj Kopitar!” je duhovito, a ne preveč izvirno, zapisal France Prešeren, ko je opozoril, da naj o strokovnih vprašanjih sodijo le strokovnjaki. Veliko pred njim so stari Rimljani opozarjali, da naj o čevljih sodi čevljar, kar je takrat veljalo, enako kot pri Prešernu, predvsem za področje umetnosti oz. kulture.

 

Od tistih časov naprej je bil ta pregovor velikokrat zlorabljen za zaščito interesov skupine strokovnjakov in za diskvalifikacijo tistih, ki niso bili zadovoljni z njihovimi izdelki ali storitvami. Lažje je bilo reči “ti nisi strokovnjak, zato bodi tiho,” kot priznati napako, odgovarjati zanjo ali pa se ukvarjati z argumenti. Namesto argumentov – diskvalifikacija.

 

Pri čevljih niso pomembni le čevljarji. Pomembna je noga in ta najbolje oceni, ali so čevlji pravi. Ni treba biti čevljar, da veš, ali so čevlji pretesni, prehitro razpadejo ali so zgolj neudobni. Kako bi bilo zanimivo: pridete k čevljarju in rečete, da vas čevelj žuli, on pa odvrne: “Ali ste čevljar? Niste! Potem o čevljih ne morete soditi! O čevljih naj sodi le čevljar!”

Čevljev nikar naj ne sodi le čevljar. Čevlje sodi naj – noga! Ta najbolje ve, kako dober je čevljar. Vztrajanje na “čevlje naj sodi le čevljar” je lahko racionalno in upravičljivo, ko gre za čisto strokovno-tehnična vprašanja, kot je na primer, katero lepilo uporabiti pri nekem materialu.

 

Ljudje smo pač ljudje ne glede na poklice: smo odlični in slabi, natančni in površni, odgovorni in neodgovorni, naduti in skromni, intelektualno radovedni in intelektualno leni, objektivni in subjektivni, pošteni in nepošteni. To velja za čevljarje, odvetnike, zdravnike, politike, duhovnike, gospodinje, kuharje in vse druge. Nikdar ne smemo nikomur verjeti kar tako, še posebej ne takrat, ko se sklicuje na “le čevlje sodi naj čevljar”. Čevljev nikar naj ne sodi le čevljar!

 

O storitvi naj sodi naročnik!

 

Ali si lahko samo predstavljate, v kako nesrečni družbi bi živeli, če bi o čevljih sodili le čevljarji, pravniki o pravici, ekonomisti o denarju, agronomi o sadju in zelenjavi, zdravniki o zdravju? Večina bi imela premajhne ali prevelike čevlje, največ pravic bi imeli pravniki, ekonomisti bi bili najbogatejši, jedli bi le tisto, kar drugim zraste na njihovih vrtovih in kar nam nekdo reče, da je za nas dobro, bolnišnice bi bile prepolne bolnikov. Morda res nismo zelo daleč od takšne družbe, a ravno to nas zavezuje h kritičnemu pre-misleku in aktivnostim za boljšo družbo.

 

Povsem legitimni in naravni so poskusi zapiranja stroke pred kritičnimi uporabniki. Razumeti moramo naravno težnjo, da se čim več napak skrije pod plašč strokovnosti in stran od laične javnosti. Še bolj pomembno je razumeti, da je to početje za uporabnike (naročnike in plačnike) nevarno. Na številnih področjih smo spoznali to nevarnost in vloženih je bilo veliko naporov, da imamo varuha človekovih pravic, ki ni ne pravnik ne politik, demokratični standard je, da notranji minister ni policist ali da obrambni mini-ster ni vojak.

 

 

Avtor knjige Ivan Soče

 

 

Najbrž bo nekoč demokratični standard, da minister za zdravje ne more biti zdravnik! Kako dolgo je trajalo, da smo dobili varuha bolnikovih pravic, pravico do drugega zdravniškega mnenja, pravico do izbire zdravnika ipd. Družbenega, civilnega in laičnega nadzora nad neko celotno stroko in posameznimi izvajalci ni nikoli dovolj, posebej ga je premalo na področju zdravja.

 

Velikokrat sem bil tudi s strani intelektualcev deležen opominov, naj ne govorim in pišem o stvareh, za katere nisem formalno strokovno kvalificiran. Kot kronski dokaz, da imajo prav, navajajo, da se nihče ne bi pustil operirati frizerki in frizirati kirurgu. Na prvi pogled simpatična in jasna, v bistvu pa podcenjujoča in primitivna prispodoba, še bolj utrjuje nevarno prakso cehovskega zapiranja pred kritično javnostjo.

 

Še izkušenemu in uglednemu televizijskemu novinarju v oddaji o cepljenju uide vprašanje nasprotniku obveznega cepljenja, kaj je po poklicu. Ko je gospod odgovoril, da je tehnik, je bil izid dvoboja jasen: zdravnik, torej strokovnjak, 1, tehnik, tj. nestrokovnjak, 0. Navzlic temu, da pogovor ni potekal o strokovnih rečeh: odmerkih, kombiniranju in načinih cepljenja ter drugih stvareh, povezanih s tehnologijo cepljenja, ampak o rečeh, ki zanimajo javnost in o katerih moramo razpravljati tudi nezdravniki: kakšne dokaze imamo o koristnosti cepiv, koliko časa cepiva učinkujejo, kakšne neželene posledice imajo ipd. Ne glede na to se vplivni novinar ni postavil v bran interesu javnosti, ampak stroke.

 

V svojem blogerskem zapisu o cepljenju vplivni zdravnik prof. dr. Ihan zapiše: Če bi anonimni dvomljivec kot vzrok za padec letala na primer razglasil varčevanje pri številu letalskih motorjev, ne bi dobil niti sekunde medijske pozornosti, dokler svoje teze ne bi utemeljil z logiko in izračuni, ki jih uporabljajo konstruktorji letal.

 

Med resnimi mediji preprosto ni urednika, ki bi v enakovreden položaj za in proti postavil stoletno tehnološko tradicijo, ki je izdelala že milijone letal, ter na drugi strani samooklicanega fantasta, ki bi o letalstvu želel razpravljati v svojih nikomur razumljivih metaforah.

 

Odprta družba želi participacijo in debato, ampak debata mora biti v dogovorjenem družbenem diskurzu, ki ima težo. To je morda ideologija učinka, ampak hvalabogu. Brez nje si danes nihče ne bi upal na letalo.

 

Ta nadvse nekorektna prispodoba z letalskimi motorji ima namen diskvalificirati nezdravnike, ki naj ne bi bili zmožni “dogovorjenega družbenega diskurza”. Predlagani strokovni diskurz o motorjih (ali naj ima letalo dva ali štiri motorje) je primerljiv z diskurzom o številu cepljenj (cepiti dva- ali štirikrat). To ni tema za javni diskurz, uporabnikov to ne zanima. Uporabnikov ne zanima število motorjev ali število cepiv, zanima nas varnost letenja in cepljenja in za to ni treba biti letalski inženir ali zdravnik.

 

Ni treba biti letalski inženir, da bi vedel, koliko letal je padlo. Če se v večini pri-merov izkaže, in to lahko vidijo tudi laiki, da letala padajo zaradi odpovedi motorja, dogovorjen in nujen družbeni diskurz ne zadeva števila motorjev, ampak varnost letenja. Zloraba najhujše vrste je pozivanje v imenu znanosti “zaupajte nam”, ne da bi dokazali, da so vredni zaupanja. Strašljivost te primerjave je poskus določanja, kaj je “dogovorjeni družbeni diskurz”, in razglašanje takšnega vsiljenega diskurza kot že sprejetega. Tovrsten diskurz ni bil nikoli dogovorjen in upam, da nikoli ne bo, a mnenjski voditelji s področja stroke (v tem primeru medicine) nam podtaknejo svojo željo kot dejstvo.

 

Čez nekaj časa se nihče ne bo spraševal, na čem temelji to dejstvo, sprejeli pa ga bodo kot nekaj, kar je samo po sebi umevno in neproblematično. Po mnenju vplivnega zdravnika in profesorja na medicinski fakulteti naj bi se bilo dovoljeno pogovarjati le tehničnim strokovnjakom (ti naj bi bili edini sposobni sodelovati v “družbeno dogovorjenem diskurzu”), vsi drugi naj bi bili nevarni paranoiki. Tako nas obravnavajo v javnih nastopih in tudi v ordinacijah: zdravniki naj bi vedeli, kaj je za nas najkoristnejše, državljani pa smo lahko le ubogljivi objekti.

 

Ideologija učinka na področju zdravja zahteva natančno definicijo, kaj kot posamezniki razumemo kot želeni učinek. Zaželeni učinek ni zdravljenje, ampak zdravje, ni trajanje, ampak kakovost življenja. Edino naročniki storitve določamo, kaj je želeni učinek, in edino mi lahko sodimo o izvedbi naročene storitve (torej o učinku) – to velja tudi in predvsem za storitve zdravljenja.

 

 

Bolniki naročamo zdravje in ne zdravljenja

 

Tako kot letalski potniki ne naročajo prevoza z letalom z določenim številom motorjev, bolniki ne naročamo postopkov, ne smernic, ne protokolov. Prav tako ne naročamo zdravil, temveč končno rešitev – ozdravitev oziroma zdravje, zato z vso pravico sodimo o uspešnosti končnega izida. To je naravno pravo in noben dogovorjeni družbeni diskurz, tudi če bi bil opredeljen, ne more biti nad to naravno pravico.

 

Moramo postati bolj zahtevni, samozavestni in odgovorni. Pri določenih strokovnih vprašanjih niti stroka ni enotna in tudi ne more biti, saj zdravljenje ni eksaktna znanost. Zdravnik (ali zdravniške ekipe) tehta, s kakšno verjetnostjo in v kakšnem obsegu bo neko zdravilo ali postopek prispevalo k ozdravitvi ob hkratni škodi, ki jo bo bolnik pri tem utrpel. Vsekakor gre za subjektivno presojo.

 

Upravičeno lahko zahtevamo, da nam vsakič znova zdravstveni strokovnjaki predstavijo različne strokovne ocene in prognoze uporabe različnih postopkov ali zdravil. Normalno je, da se posamezni strokovnjak opredeli za kakšno od variant in predstavi svoje argumente, narobe pa je, kadar drugačno mnenje zamolči, ga prezre ali celo diskvalificira brez argumentov. Ne samo da je narobe, nevarno je za naše zdravje!

 

Obstaja veliko področje medicine (skrbi za zdravje), ko ni treba biti zdravnik ali zdravstveni delavec, da bi razumel, kako kaj deluje in zakaj. Vztrajno si moramo prizadevati, da je to področje vsak dan obsežnejše. Zdravniki se učijo iz literature, ki ni dostop-na in razumljiva samo njim. Po drugi strani smo ljudje vsak dan bolj izobraženi, bolj obveščeni, bolj ozaveščeni in se lažje naučimo tudi strokovnih stvari.

 

Še pred nekaj desetletji si nihče ni sam meril krvnega tlaka, danes si sami merimo krvni sladkor, določamo odmerek inzulina, celo sami dializiramo (peritonealna dializa) ipd. Zdaj lahko mimogrede pridobimo številne informacije in izvemo za drugačna mnenja drugih zdravnikov. Neredko lahko bolnik o konkretni bolezni ve skoraj toliko kot zdravnik. Če nekemu zdravniku predstavimo nasprotno mnenje drugega zdravnika, potem gre v prispodobi za odnos “čevljar proti čevljarju” in nihče nima pravice reči, da se kot laiki vmešavamo v strokovne reči.

 

Vsako zdravljenje mora biti hkrati samozdravljenje, pri katerem potrebujemo strokovno podporo, ki zajema tudi izobraževanje, vključno s predstavitvijo zanesljivih virov informacij. Upravičeni smo do strokovnih argumentov, ki jih razumemo, in ne smemo dovoliti, da je edini argument bela obleka oz. stetoskop okoli vratu.

 

Državljani hočemo biti zdravi

 

Državljani imamo pravico živeti v okolju, ki ne škoduje našemu zdravju. Ali onesnažen zrak vpliva na naše zdravje, ni strokovno vprašanje, o katerem naj bi imeli pravico razpravljati in odločati le strokovnjaki. Za državljane je manj pomembno, ali je zrak (voda, prst) onesnažen s to ali ono kemikalijo, ne zanimajo nas kemične reakcije in druge strokovne reči. Če je v nekem kraju tovarna in krajani dvakrat pogosteje zbolevajo za rakom, je treba tovarno zapreti in okolje sanirati. Strokovnjaki naj odločijo, kako tehnično opraviti sanacijo.

 

Državljanom ni treba vedeti za kemično sestavo posamičnih hranil, za potek metabolizma, ki je tudi vrhunskim strokovnjakom še vedno enigma in ga ne razumejo v celoti. Če vsako leto vse več ljudi postane predebelih, če vse pogosteje zbolevamo za boleznimi, ki so neposredna posledica prehrane, imamo pravico trditi, da je s hrano, ki jo najpogosteje uživamo in nam jo predstavljajo kot zdravo, nekaj narobe. Imamo pravico do informacij, katera hrana je zdrava, in pravico do lahkega dostopa do te hrane, posledice pa morajo biti vidne v vsakoletnem zmanjševanju števila bolnikov.

 

Ko padeš z drevesa

 

Ko je v neki zgodbi iz zen budizma modrec padel z drevesa, je rekel: “Nočem zdravnika, pripeljite mi nekoga, ki je padel z drevesa!” in tako poudaril pomen izkušenj drugih ljudi z enakimi težavami. Danes so nasveti in izkušnje ljudi, ki so imeli enake ali podobne zdravstvene težave, hitro dostopni: pogovor v zdravstveni čakalnici, društvih bolnikov, na spletnih forumih, blogih, v časopisih in predvsem knjigah. Hitro lahko veliko zvemo tudi o učinkovitosti posameznih postopkov ali zdravil.

 

Seveda je treba biti pri izbiri vira informacij previden in zdravorazumsko nezaupljiv do informacij, pri katerih ne moremo preveriti avtentičnosti, strokovne in moralne kompetentnosti avtorja. Šele tako bomo lahko postali odgovoren in zahteven pacient, ki zna iz katerekoli oblike zdravljenja izvleči največjo korist zase.

 

Prebujanje iz zasanjanosti o lahkotnem in brezbrižnem življenju, v katerem bodo drugi skrbeli za naše dobro, je postalo svetovni mega trend. Morda res še ni prepozno. S tem optimizmom in željo, da bi skromno prispeval k temu gibanju, sem se lotil pisanja te knjige.

 

Odgovori na napačne izzive so napačni odgovori

 

Medicina z vsemi svojimi vejami in farmacija sta se enako kot drugi družbeni podsi-stemi (npr. prehranska industrija ali banke) odzivali na izzive svojega časa. Nista nastali kot samostojni projekt zlobnih osebkov, ki so hoteli škoditi vsem.

Ker so bili izzivi napačni, smo dobili napačne reakcije. Hoteli smo imeti več, kot zaslužimo, in imamo dolžniško (bančno) krizo. Hoteli smo jesti hitro in “okusno” in imamo prehransko in zdravstveno krizo.

 

Hoteli smo takojšnjo rešitev za zdravstvene težave, zato imamo krizo zdravstva in zdravja. Kot vsa druga podjetja so tudi medicinska, farmacevtska in prehranska izkoristila poslovno priložnost. Sčasoma so krepila svoj vpliv, povečevala število kupcev in obseg potrošnje pri obstoječih kupcih. Obnašala so se torej povsem racionalno in legitimno v danem družbenem kontekstu. Naše nezdravo norenje v potrošništvo, v “imeti in imeti”, pospešeno s strani industrije, je ustvarilo nezdravo družbo, nezdravo hrano in nezdravo medicino.

 

Moje pisanje ni uperjeno proti farmaciji ali medicini, vsaj ne v tistem delu, ki obsega korenine in vzroke njunega nastanka. Od njiju ne pričakujem nobenih samokritičnih reakcij ali samosprememb, ki bi bile v našo korist in njihovo škodo. Tako naiven nisem in vem, da bi to bila čista iluzija.

 

Knjiga je poskus odstiranja resnice, poskus, da bi bralci kot zainteresirani državljani uvideli, kako in zakaj so nam stvari ušle z vajeti ter kako se spreminjajo v svoje nasprotje in grožnjo, da bodo v celoti zagospodarile našim življenjem. Upam, da je še čas za spremembe, a prevelik optimist nisem. Odvisno je od nas. Samo naše spremenjeno obnašanje lahko ustvari zadosten pritisk za spremembe pri drugih.

 

Spremembe so možne le, če ustvarimo drugačno moč – moč, ki se ne meri z denarjem. To je moč lastnega znanja, moč aktivne odgovornosti za tisto, kar nam je pomembno. Šele ko prevzamemo odgovornost za svoje življenje, svoje zdravje, svojo bolezen in svojo usodo, postanemo odrasli, odgovorni in svobodni ljudje. Dotlej naivno otročje čakamo, da nam bo nekdo drug (simbolni oče) pomagal in reševal naše težave. Odrasli ljudje se zavedajo, da na tem svetu vsak rešuje le svoje težave in skrbi za svoje interese.

 

Kot kritični intelektualec ne pristajam na frazo, naj o čevljih sodi le kopitar, ali na “dogovorjeni družbeni diskurz”, ki bi zagotovil intelektualni monopol tehnokratom.

 

S prstom pokažem predvsem na nas same, ki sprejemamo vlogo pasivnih, nemočnih, nezahtevnih in nezainteresiranih, kot da nam sploh ne bi bilo mar lastnega zdravja. Pokazal bom, kaj so temeljni vzroki zbolevanja. Spoznali boste dejansko (ne)moč sodobne medicine in s prstom bom pokazal na tiste, ki ne skrbijo za naše zdravje in dobro počutje, čeprav vztrajno trdijo drugače. Pokazal bom na škodljivo prakso državnih in drugih institucij, ki bi morale ščititi državljane, predvsem tiste, ki se sami ne morejo oziroma ne znajo. S prstom bom pokazal tudi na tisto, kar bi nam brezpogojno koristilo in hkrati nikomur škodilo.

 

Nekoč je neki pesnik zapisal: Samo norec v prst gleda, ko ta luno kaže. Ne glejte v moj prst. Niso krivi prinašalci slabih novic. Slaba novica je lahko dobra novica, če jo razumemo in se iz nje nekaj naučimo.

 

Če parafraziram Tolstoja, resnične besede niso prijetne, prijetne niso resnične. Koristno ni zmeraj prijetno in prijetno ni vedno koristno. Poslanstvo te knjige je sporočiti koristno resnico, ki lahko postane prijetna.

 

Ne pričakujte sprememb

 

Ne pričakujte, da bodo sedanji zdravniki, nutricionisti, dietetiki in drugi prehranski strokovnjaki, prehranski guruji in terapevti, učitelji in profesorji stopili pred kamere, učence, študente, bolnike in državljane ter rekli: “Oprostite, motil/a sem se. Vse, kar sem do zdaj govoril/a o prehrani, moram popraviti.”

 

Ne pričakujte, da bodo farmacevtski zdravniki javno sporočili: »Mi vaših kroničnih bolezni ne znamo pozdraviti. Sami jih lahko preprečite in mnoge tudi pozdravite, a tega se morate naučiti.«

 

Ne pričakujte, da bodo kuharji rekli: “Oprostite, pripravljali smo sicer okusno hrano, a za vaše zdravje škodljivo. Tega ne bomo več počeli.”

 

Ne pričakujte, da bodo politiki sprejeli zakon, s katerim bodo prepovedali proizvodnjo in prodajo zdravju škodljive hrane, da bodo lastniki restavracij spreminjali jedilne liste, trgovci praznili police.

 

Ne pričakujte od založnikov, da bodo prenehali izdajati časopise in knjige s škodljivimi nasveti in recepti.

 

Ne pričakujte od tistih, ki leta in leta dopovedujejo, da je njihova dieta edina prava, uspešna in varna, da bodo naenkrat rekli: “Oprostite, nisem imel/a prav.”

 

Vsi ti ljudje so prav tako ujetniki svojega uma, prav tako so zasužnjeni s svojimi prepričanji in navadami. Mnogi imajo močne finančne interese in so eksistenčno odvisni od sedanje prehranske teorije in prakse. Kaj pa ugled in čast? Kdo jim bo v prihodnosti še verjel, če bodo priznali, da so se motili do zdaj?

 

Vsi bodo trmasto zagovarjali tisto, kar so zagovarjali doslej, ne glede na število in težo znanstvenih dokazov in ne glede na število bolnih in umrlih. Ne pričakujte sprememb pri drugih. Sami bodite sprememba.

 

Od česa je odvisno zdravje

 

Če želimo skrbeti za svoje zdravje, moramo vedeti, od česa je to odvisno.

 

Pet velikih področjih, od katerih je odvisno naše zdravje:

1. misli in čustva,

2. hrana (pijača je tekoča hrana),

3. fizična dejavnost,

4. vplivi okolja, zrak,

5. dednost in drugo.

 

Vse raziskave kažejo, da je vpliv genov majhen. Ne podcenjujem pomembnosti dednosti, vendar opozarjam na rezultate raziskav, ki kažejo, da je vpliv genov le od enega do treh, morda petih odstotkov. Kdaj, če sploh, bodo kakšni geni prišli do izraza, je odvisno predvsem od drugih štirih dejavnikov. Zakaj ne naredimo dovolj za preprečitev neželenega izražanja genov?

 

Pogosto smo pri vplivih okolja nemočni ali zelo omejeni. Težko se izognemo elektromagnetni onesnaženosti, ni pa nam treba imeti v žepu mobilnega telefona, morda res ne moremo prestaviti daljnovoda ali zamenjati stanovanja, a ni nam treba imeti električnih napeljav ali aparatov ob glavi v spalnici. Če ne moremo odpraviti škode, zakaj je vsaj ne zmanjšujemo? Zakaj ne spoznamo nevarnosti iz okolja in zakaj ne ukrepamo?

<div